POGIN RIB V MALEM GRABNU

Totalna ekološka katastrofa: »Predstavljajte si smrad tone in pol mrtvih rib, ki jih morate zmetati v kamione!«

Marjana Tomšič Vovk
25. 7. 2022, 18.04
Posodobljeno: 26. 7. 2022, 13.23
Deli članek:

V Ljubljani je v Malem grabnu v soboto prišlo do katastrofalnega pogina rib. Odpeljali so že tono in pol mrtvih rib, bodo pa še ves teden čistili reko in pobirali kadavre. »To je totalna ekološka katastrofa,« pravi Bojan Pergovnik, predsednik ribiške družine Barje, ki je prepričan, da je za pogin kriv izpust kemikalij.

Ribiška družina Barje
V Malem grabnu je poginila vsaj tona in pol rib.

Bojana Pergovnika zmotimo le nekaj minut po tem, ko so poginule ribe naložili na tovornjake, ki so jih odpeljali v Zalog na veterinarski sežig kadavrov, zdaj pa čakajo na cisterno veterinarsko-higienske službe, da odpelje še vso vodo, pomešano s krvjo. »Ker odvoz v nedeljo ni bil mogoč, zdaj že vse obupno smrdi. Predstavljajte si tono in pol crkovine, ki jo morate zmetati v kamione. Grozljiv smrad! Štirje smo se menjavali, ker ne zdržiš prav dolgo, ker ti gre na bruhanje.«

Ribiška družina Barje
Bojan Pergovnik, predsednik ribiške družine Barje

Poginile tudi vse mladice

Poginilo je nekje med 10-12 tisoč rib, ocenjuje, poleg tega pa še na stotisoče mladic. »Veste, vse je pocrkalo, kompleten pogin, od pet milimetrskih mladic do 80-centimetrskih sulcev, da ne govorimo o podustih, klenih, mrenah do zaščitenih nežic in pisanic … Vse je šlo!« Škode se ne da popraviti, pojasni, saj se teh rib ne da kupiti, tako da mladic ne morejo nadomestiti z novimi. »Čeprav morda Mali graben ni videti velik, je pa ena najboljših drstnih vod, v katere ribe migrirajo iz Ljubljanice in se tu drstijo, zato je bilo tu ogromno mladic. Teh zdaj sploh ni več, zato je vodotok uničen za naslednjih sedem, osem let.« Vprašanje je tudi, kako velika je onesnaženost. »Ne vemo še, kako je z ostalim življenjem v reki. Če so pomrli tudi mikroorganizmi v vodi, ki so glavna hrana rib, lahko traja tudi deset let, da se obnovi ekosistem, kot je bil prej. To je strašansko dolg proces, reka si ne opomore tako hitro kot narava zunaj.«

Ribiška družina Barje
Za pogin je najverjetneje kriv izpust kemikalij.

Bo krivec najden?

Ribiči ocenjujejo, da so iz vodotoka odstranili približno 10.000 kadavrov, največ mren (500 kg), klenov (300 kg), sulcev (100 kg), podusti, potočnih postrvi, lipanov, drugih manjših vrst in mladic (rdečeoke, pohre, nežice, pisanci, …). Izjemno velika škoda je nastala tudi na drugih organizmih, zlasti bentosu, žuželkah in vodnemu rastlinju. Kaj točno je pobilo ribe, še ni uradno znano, je pa Pergovnik prepričan, da gre za izpust kemikalij, ker »so ribe pomrle hipno in ker je bila vsebnost kisika zadostna«. Do izpusta je prišlo nekje ob Poštno-logističnem centru Ljubljana na Cesti v Mestni Log. »Od tam pa navzdol do Ljubljanice, kakšne dva kilometra, je vse zastrupljeno in pomrlo.« Na kraju dogodka so bili kriminalisti, ki so vzelo vzorce vode, na rezultate analize pa bo treba še malce počakati.

Tomaž Tomaževič iz Policijske uprave Ljubljana nam je dejal: »Vzrok, zakaj je do pogina prišlo, še ni pojasnjen, lahko bi šlo za pomanjkanje kisika zaradi znižanega vodostaja, ali pa tudi za onesnaženje vode. Na kraju so posredovali gasilci, ki so opravili prve analize, ki niso pokazale večjih odstopanj. Prav tako so bile obveščene druge službe, ki so izvedle ukrepe iz njihove pristojnosti. Policisti so opravili ogled, odvzeti so bili vzorci vode in nadaljujejo z zbiranjem obvestil in preverjanjem sumov morebitnih kaznivih dejanj. Po opravljeni analizi vzorcev ter zbranih obvestilih o vseh okoliščinah bo o vseh ugotovitvah obveščeno pristojno državno tožilstvo.« Pergovnik upa, da bo krivec najden in da bo dobil pošteno kazen. »Čeprav to za nas ne pomeni nič, kar se je zgodilo, je nepopravljiva škoda.«

Ribiška družina Barje
Ribiči pobirajo mrtve ribe.

Nevarno tudi za ljudi

Pred približno štirinajstimi dnevi pa je prišlo do pogina rib v bližnji Gradaščici, a Pergovnik pravi, da primera nista povezana, saj gre za ločena vodotoka. »Pogin v Gradaščici, kjer je šlo za okoli sto kilogramov rib, to je med 300 in 500 živali, je zanemarljiv proti katastrofi na Malem grabnu.« Doda še, da kaj dosti za Mali graben trenutno ne morejo storiti. »Tega se ne da nikakor očistiti. Ko bodo prišle poplave, ko bo veliko vode, bo ta sediment in svinjarijo razredčilo in odplaknila naprej v Ljubljanico, nato Savo, Donavo do Črnega morja. Enostavno smo nemočni, počakati moramo, da se narava obnovi sama.« Ni pa morda odveč še priporočilo, naj ljudje ne zalivajo vrtov z vodo iz Malega grabna, sploh pa naj se v njej ne kopajo. »Pravkar je do nas prišel lastnik psa, ki se pogosto hladi ob tej reki, in nam pokazal, da je njegov kosmatinec čez noč dobil neke izpuščajo, naredile so se mu kraste.«

Ribiška družina Barje
Kuža, ki je brodil po vodi, je dobil izpuščaje.

Čuvajmo vodo!

Obrnili smo se tudi na Zavod za ribištvo Slovenije, kjer nam je Danilo Puklavec pojasnil, da o konkretnem primeru še niso bili obveščeni, saj imajo ribiške družine za poročilo trideset dni časa, tako da dogodka še ne morejo komentirati. Nam je pa povedal, da so za pogine rib največkrat krivi prav izlivi kemikalij, gnojnice ali odpadnih voda. Poudaril je še, da tudi čistilne naprave niso rešitev, kot mislijo mnogi, včasih imajo lahko celo negativen vpliv.

»Število prebivalstva narašča, čistilne naprave pa se le počasi posodabljajo oziroma povečujejo, zato jih veliko ni več dovolj zmogljivih in ne morejo prečistiti vsega – pod takšnimi ribe sploh ne preživijo. Se je pa na primer v Ljubljani, kjer je čistilna naprava dokaj sodobna, kakovost vode bistveno izboljšala.« Je pa po njegovem občutku v zadnjih desetih letih manj poginov rib kot prej. »Bi rekel, da so ljudje bolj ozaveščeni, kaj se sme in kaj ne.« A še vedno ne dovolj. Opozori, da so reke del narave, v kateri živimo tudi ljudje, zato bi morali vložiti več energije v to, da se zavemo, da moramo vodo čuvati, in da to ni odlagališče za naše odpadke. »Stanje rek – kaj najdemo v njih, pestrost njenih organizmov, kaj je v njih takega, kar tja ne spada – odraža tudi naš odnos do narave.«