V vaši knjigi pogosto nastopi črn metulj z rumeno obrobo, metulj pogrebec. Kaj pomeni, če ga vidimo?

Gre za izročilo, po katerem metulj naznanja prihajajočo smrt. Kako se energija, ki nam prenaša informacijo, materializira, ni bistveno – ključno je, da je informacija prišla do nas in da jo razumemo. Jaz sem pri smrti bližnjih ljudi razumela sporočilo metulja pogrebca pravočasno in s tem je sporočilo doseglo svoj namen.

»Mrtvi pomagajo živim in živi pomagajo mrtvim.« Kako bi našim bralkam to še pojasnili prav na vašem primeru?

Zahodni svet je imel zelo razvito komunikacijo z mrtvimi, ki smo jo s tabuizacijo smrti presekali. Rekli smo, da je vse, kar je staro, grdo, da je umiranje stvar zdravnikov in bolnišnic, da so pogrebi itak brez zveze, kar raztrosimo ostanke v morje in po travi, seveda je tudi kultura spomina na mrtve nepotrebna, sveče so nepotreben odpadek. Je res tako? En velik del nas so naši predniki. Lahko drevo živi brez korenin? Mar ni krošnja velika toliko, kot so globoke ali široke korenine? Kdor se ukvarja s tradicionalnimi znanji, izročili, pravljicami in legendami, ve, koliko modrosti smo poteptali z razumom in prepričanji o tem, da se svet začne z 19. stoletjem ali, v najboljšem primeru, z renesanso. Egoistični antropocentrični moderni človek zna bolje. Samo srečen ni. Srečen je bil, ko ga je božala mamina roka, ko je tekel proti naročju dedka, ko je poslušal babičine pesmi. Kje so ti ljudje? Si bil zraven, ko je oče umiral? Kako ne vemo več, da se bedí, in zakaj ni več sedmin? V tradicionalnih kulturah po vsem svetu se ve, da se z mislimi, besedami in dejanji oživlja moč umrlega. Zakaj se ne obrnemo za nasvet k prednikom? Nam ne bodo pomagali?

Vi se že od majhnega povezujete s predniki in oni z vami.  V knjigi pišete, da ste že kot otrok imeli ponoči videnja: »Predmeti so se premikali, ljudje so bili notri, vse je bilo živo, predmeti so imeli dušo.« Ste o tem spregovorili s starši? Ste to skrivali? 

To je bila moja realnost, videla, čutila in slutila sem stvari, ki jih mnogi ne. Mnogi pa ja. Moja sreča je bila, da so mi kot otroku pustili svobodo življenja. Ker sta bila starša oba vrhunska znanstvenika, sem bila sama otrok ulice, večkrat lačna kot ne. Življenje je prinašalo težke preizkušnje, vendar tudi svobodo in prostor za čudeže, ki sem jih doživljala vse življenje. Pri mističnih doživetjih, kot bi marsikdo to poimenoval, ni pravil. To ni svet, ki ga lahko merimo kvantitativno. Kar pa še ne pomeni, da ne obstaja. Veliko znanstvenikov spozna svetove onkraj klasičnih merilnih naprav, največji znanstveniki našega časa skoraj vsi.

Z možem Janezom Premkom, ki je avtor vizionarskih pesmi, objavljenih med vašimi zdravilnimi zgodbami, sta se prvič srečala na razstavi gob, takrat vam je rekel: »Gospodična, ali ste vedeli, da so vse strupene gobe ženskega spola?« Kako si danes razlagate ta stavek?

Ja, vražji goban je edina, ki je moškega spola. No, s tem me je poskušal očarati, govori pa to več o jeziku kot o njem. Gobarji vemo, da so prav strupene gobe najlepše, najbolj barvite. Smrt je tudi v večini jezikov in upodobitev ženskega spola. To lahko vzamemo za slabo, lahko pa obrnemo v dobro – najpomembnejši učitelj je torej ženskega spola, odlično.

Dvanajstica. Mož je umrl 12. januarja. 12 je eno glavnih števil svetovnih tradicij.

Moževo število je bilo sedem in umrl je star 77 let, toliko kot Martin Kojc. Mož se je ukvarjal tudi s sporočili števil in tradicionalnim tolmačenjem črk in števil v različnih svetovnih tradicijah. S številom 12 se je spet aktivno ukvarjal nekaj tednov pred smrtjo in umrl je res 12. januarja, pol leta po smrti zelo dobrega prijatelja Ljubena Dimkaroskega, izjemnega glasbenika in potnika skozi čas.

Vaš mož je bil jasnoviden. Je napovedal kaj, kar bi bilo dobro, da vemo? In se vnaprej pripravimo, če se je sploh mogoče?

Žal je marsikaj videl že vnaprej, v njegovi poeziji marsikaj najdemo. Ampak v izročilu časa ni. Je zdaj, večni zdaj. Predvsem je edina in najboljša priprava trdnost v sebi, povezava s svojim središčem. Tu je vse, povezava s sabo, okolico, skupnostjo, naravo, živimi bitji in vsem, kar je bilo, je in bo. Ni prej in potem. Je samo zdaj. Ni strahu, je samo učenje. Spontanost. Pri kriznih situacijah naredimo največ, če se povežemo s seboj in se odločamo mirno, spontano. Ko je stiska najhujša, je rešitev najbližja, je učil Kojc. To je res, včasih se moramo iz svojega telesa kot režiserji z odra umakniti nad realnost, da vidimo rešitev, ki je povsem preprosta. Se igrati, smejati, veseliti, peti – se sprostiti racia in uma, ega, tabujev, dogem, prepričanj. Predvsem pa se čimbolj držati zakona nenasilja – ahimse. Biti do drugih to, kar želimo, da so oni do nas. Zelo preprosto – saj je učil Hilel, ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.

Na naslovnici knjige je ženska s pomirjujočim nasmehom. Bolj ko jo gledam, bolj mi je blizu. Kdo ste, gospa Francka Premk?

Naše življenje odgovarja na tri vprašanja: kdo smo, od kod prihajamo in s kakšnim namenom. Sem najprej človek, ki je vse življenje sledil svoji notranji luči in prizadevanju, da izpolnim svoje poslanstvo, ne da bi pri tem izgubila stik z Božanskim, ki je del vsakega človeka in vsega, kar je. Sem ženska, ki se vsako jutro zahvalim, da sem ženska, čeprav bi bila moja znanstvena in pedagoška pot gotovo drugačna, če bi bila moški, tako kot tudi znanstvena pot moje matere in hčere Eve. Nič zato, vse tri vodnarke, doktorice znanosti, se nismo uresničile le v znanosti, temveč tudi izven nje, in to je samo dobro. Moja velika sreča je, da na življenje gledam kot na čudež, vsak trenutek doživljam kot velik čudež stvarstva in moj pogled na življenje, vse čudovite ljudi, kraje in trenutke – je pogled hvaležnosti, hkrati pa pogled otroka, ki se ves čas smeji. Starosti ni, vsi živimo hkrati v trenutku, ki je večen in ki je že končan. Ko se naučimo živeti s smrtjo, razumemo, da je v resnici ni. 

Malo vas je dvakratnih doktoric v Sloveniji. Ste pa najbrž edini med redkimi, ki se pogovarjate z moškim, ki je v obleki človeškega telesa na zemlji preminil, vendar vidva, kot ste tudi zapisali v knjigi, izpolnjujeta obljubo, ki sta si jo dala, da »bova v primeru, da bo eden od naju prej odpoklican s sveta, še vedno ostala skupaj in se bova skupaj razvijala«. Pomirite s stavkom: »S fizično smrtjo ni nič končano.« Seveda nas zanima, kako ta ljubeča naveza deluje v praksi.

Tako kot umetnost je znanost prostor premikanja mej pričakovanega. Meje pa si, po drugi strani, postavlja znanstvenik sam, ko se pogleda v ogledalo. Sem služil pravim ciljem? Živim, v kar verjamem? Kaj mi govori srce, telo, notranji glas? Veliko znanstvenikov različnih znanosti po vsem svetu na življenje ne gleda mehanicistično. Večji ko je um, bolj mora biti ne le širok, temveč tudi globok. Pri globinah se začenjamo zavedati plasti, ki jih počasi odstiramo. Jasno je, da holističen pogled vidi tudi duhovno plat. Ko se naučimo svoj razum/um/ego nadzorovati, česar so sposobne ne le vzhodne tradicije, temveč tudi prakse, povezane z našim izročilom, nam je odstrta tudi komunikacija z drugimi plastmi realnosti. Pogovor z možem je del mojega vsakdana, pa ne samo mojega. Tudi ko odgovarjam na vprašanja, je ob meni.

Na zadnji platnici je on, premišljevalec, pesnik, odvetnik, nekdo, ki je videl in vedel, vaš mož. Ko vaju gledam v oči, dobivam občutek, da me gleda samo en par. Najbrž se globoko zavedate sreče, da ste se razvijali ob nekom, s katerim si lahko delita ta pogled. Mnogo je parov, kjer je enemu dan uvid v tako imenovane »vzporedne svetove«, vendar nima sorodne duše, s katero bi ga lahko delil. Vi jo imate.

Ljudje, ki so naju poznali, so govorili o naju kot o popolnem paru. To je redkost, čudež, da se srečata dva, ki sta si namenjena, da se skupaj razvijata in skupaj rasteta. Mož je večkrat pripovedoval kitajsko pravljico o otroku sreče in otroku nesreče. Rekel je, da otrok sreče išče sebi podobnega, otrok nesreče ga ne bo nikoli sprejel in se z njim razvijal. Midva sva delila vse, predvsem izredno duhovno bogastvo in materialno skromnost, smeh, petje, življenje s prijatelji in močne družinske vezi, ki so danes trdna osnova za otroke in vnuke. Moža so poznali kot sonce, ki je osvetljevalo širši prostor. Pravili so mu »živi leksikon«, bil je velik erudit in polihistor, hkrati pa izjemno preprost, ljubeč človek. Kot odvetnik je pomagal številnim strankam pro bono, imel je rad ljudi in oni so ga imeli radi. Ni se izpostavljal v javnem življenju, oddaljil se je od t. i. kulturnih krogov, ki so bili politika. Kot pesnik je pisal pod navdihom, in ta navdih je vez, ki ti je dana le, če si sam sebi zvest. Mož mi ves čas odgovarja na vprašanja in pove, kaj naj naredim. Knjige ne bi napisala brez njega in sem mu za to hvaležna. Ne le jaz, odzivi so res izjemni, ljudje mi pripovedujejo svoje zgodbe o tem, kako so odprti za nematerialni svet, o zvezi s svojimi ljubimi, tudi tistimi, ki so že odšli, pa so še vedno tu – na drug način. Najmlajša hči Eva je knjigo uredila ponoči, kot že mnoge prej, pod katere se ni podpisovala. Imela je veliko srečo, da se je ob očetu učila in srkala tako duhovne kot pravne in življenjske modrosti. V času, ko bi lahko gradila odlično kariero, se je posvetila najprej odnosom s starši in otroki ter se odpovedovala menedžerskim položajem. Danes ve, da je naredila prav. Služi velikemu in majhno ti bo služilo.

Svoja »orodja« zdaj nesebično delite z nami. »Ničesar ne smeš zadržati zase, vse moraš predajati naprej tistim, ki so to pripravljeni sprejeti. S tem, kar doživljam z drugim svetom, pomagam tudi drugim zadušiti neznosno topo bolečino in praznino. Mož mi vedno znova potrjuje, da je tudi njegova smrt iluzija.«

Smrti ni. Kar je živo, gori, piše mož. Je pesem mrtva? Je glasba mrtva? Je kamen mrtev? Je veter mrtev? Je črka na papirju mrtva? Zapisana je dvakrat, na papir in v kri. To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča, piše Strniša, vrhunski metafizični pesnik. Vsi vrhunski pesniki so to dojeli, vsi umetniki, znanstveniki, obrtniki, vodje, športniki – en sam met pri judu vadiš vse življenje, enkrat ti uspe, glasbenik doživi popolnost, umetnik jo nariše, pesnik zapiše absoluten verz, novinar napiše intervju ali članek, h kateremu se bomo vedno vračali, kovač naredi izdelek, ki ga bomo še stoletja občudovali – kaj je tukaj končnega, razen materiala, ki razpada? V vsem je večnost. Sprememba je večna, ni končna. Ogromno smo dobili na pot, večina ljudi je zelo hitro zadovoljna s tem, da se formalno izobrazi. Ampak s koncem takšne poti se prava pot učenja šele začne in večina tukaj odneha, ker so prepričani, da vse znajo. Če ti je veliko dano, moraš še več dajati naprej. Vse, kar držiš zase, te bremeni in vleče k tlom. Sveti Peter te bo v nekem trenutku vprašal, kaj si naredil s svojimi talenti. Živeti moramo v večnosti, in ko sprejmemo smrt ter jo prepoznamo kot prijateljico, vemo, da nam daje vsak trenutek večjo vrednost, izjemnost in čudežnost, ki jih sicer ne bi prepoznali. Ljudje se obremenjujemo s prepričanji, dogmami in tabuji, o katerih govori Kojc. Lahko bi rekli tudi z racionalnimi omejitvami. Joga, meditacija, ljudsko petje in toliko drugih načinov je še, da premagamo svoje okove. 

Omenjate Martina Kojca. Kako vaju je z možem zaznamoval? Če bo naše bralke zanimalo več, jim z veseljem priporočiva knjigo Srečevanja z Martinom Kojcem, ki je izšla leta 2016 pri založbi Domus.

Zelo, ne le zaradi prevajanja, družinskega prijateljstva, knjig. Kojc je bil del najinega življenja, njegova žena Tončka in posinovljenec Dušan Moškon sta naju zavezala, da sva duhovna dediča Martina Kojca, in to je velika zaveza. Kojc je bil eden največjih slovenskih modrecev vseh časov in trudila sva se, da sva živela po njegovih modrostih. Bil je eden ključnih potnikov skozi čas na najini duhovni poti.

»Izgleda, da so vsa naša pota, vse stopinje že vnaprej premerjene in pretehtane ... Imamo sicer svobodno voljo, da stopimo nekaj korakov naprej, če pa si jih ne upamo storiti, nas bo, če bomo imeli srečo, k temu prisilil življenjski sunek ... Možnost je na voljo ves čas, dokler si je sami ne zapremo.« Je nujno, da je ta poriv vedno boleč?

Odlično vprašanje. Ne predstavljam si napredka pri športu brez bolečine. Ne predstavljam si vrhunskega koncerta brez neskončnih ur vadbe, glasbeniki si boleče roke hladijo v hladilniku, ne predstavljam si vrhunskega obrtnika brez toliko in toliko ur obupa in premagovanja nemogočih ovir … Vprašanje je, kako to bolečino vidimo, kaj z njo naredimo in kako jo imenujemo. Mož je bil odličen športnik in je ves čas premagoval meje svojega telesa, meje v glavi. Cona udobja ni cona razvoja. Tam se razvoj konča. Moj zgled trem otrokom je bil eno samo premagovanje same sebe, premagovanje svojih meja in pričakovanj. Strogost do sebe, samodisciplina, po drugi strani pa tudi odpuščanje, učenje živeti z napakami in hvaležnostjo, da se še česa lahko naučiš. Očitali so mi, da se ne znam umiriti, to drži še danes. Zame je vsaka minuta dragocena.

»Komunikacija med različnimi dimenzijami je možna, a ni samoumevna.« Kaj vse je potrebno, da prečkamo to mejo – poleg iskrenosti do sebe?

S tem ste vse povedali. Iskrenost do sebe, predvsem pot vase; kako gre ta pot, ni bistveno. Pot na Everest je korak za korakom. Ko se ustaviš, je verjetnost smrti takoj večja. Na vrhu je razgled čudovit, ampak pot, ki si jo prehodil gor in dol, je vredna vsega napora. Vsak korak je tvoj. Vedi pa, da greš po razgled in da se na koncu poti vračaš domov. Pridi s čistim pogledom in z nasmehom.

Nič ni tako, kot se zdi, ste zapisali.

Svet ni samo materialno okoli nas, ljudje smo toliko več. Marsikdo svoj intuitivni, duhovni svet ohranja pri življenju, ne da bi se zavedal. Mali princ tako lepo to pove, da so oči slepe, da bistvo vidimo s srcem. In če je srce kamen, je čas, da ga, tako kot pri Zvezdici Zaspanki, ponovno prebudimo v življenje, da začne biti.