Trboveljski podjetnik Sandi Grm, doma sicer iz okolice Litije, je večinski lastnik in direktor družbe Kovit projekti. Je član Kluba slovenskih podjetnikov, v katerem so združeni slovenski podjetniki, ki so podjetniško pot začeli in poslovne rezultate dosegli z lastno idejo ali kot nasledniki družinskih podjetij. »Smo družbeno odgovorni posamezniki, ki nismo sodelovali pri tajkunskih zgodbah,« pravijo v klubu. Grm je leta 2002 kupil takrat družbe za proizvodnjo rudarskih in gradbenih strojev Kovit, družba Kovit projekti danes zaposluje okoli 60 ljudi. Podjetje med drugim proizvaja tlačne posode in rezervoarje ter turbinsko in hidromehansko opremo za manjše hidroelektrarne.

Zasavje je dolgo časa veljalo za zapostavljeno območje z najvišjo brezposelnostjo v državi. Kako je z delovno silo danes?

V Trbovljah je rudarska industrija nekoč zaposlovala 900 ljudi, v termoelektrarni je delalo okoli sto, 150 ljudi, v cementarni več kot sto, strojna tovarna pa je imela včasih tudi tisoč zaposlenih. V teh letih je službo izgubilo nekaj tisoč ljudi.

Danes smo ponovno v položaju, ko se borimo za kader, saj ga tudi tukaj ni. Veliko ljudi se vozi v Ljubljano ali druge kraje. V letih, ko tu ni bilo delovnih mest, so domačini iskali službe drugje, danes pa niso več pripravljeni priti delat nazaj v Trbovlje. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da smo ponujali za 300 evrov višjo plačo nekomu, ki se vozi v Ljubljano, pa ni imel interesa priti sem.

Zakaj?

Dokler bo naša država s plačevanjem potnih stroškov spodbujala prevoz in se bodo ljudje vozili po cestah, bo tako. Delavcem plačujemo, da se vozijo v službo. To poznamo le v Sloveniji. S tem spodbujamo, da se ljudje daleč prevažajo, da imamo gnečo na cesti in onesnažujemo. Ne vem, zakaj delamo tako, saj to nima prav nobenega smisla.

Naš interes je zaposlovati lokalno prebivalstvo, ki tako nima daleč do službe, prihaja pa iz enakega kulturnega okolja, vendar na drugi strani ni zanimanja. Na primer, danes imamo v proizvodnji skoraj polovico tujcev. Nekaj takšnih, ki so prav zato prišli k nam, in nekaj takšnih, ki so bili že prej v Sloveniji in so delali pri drugih podjetjih.

Vsi mladi slovenski fantje in tudi punce gredo po srednji šoli študirat, mi pa na primer potrebujemo vsaj strojnega tehnika. Že nekaj let nismo dobili nobenega neposredno iz srednje šole. V srednjo šolo je v letnik vpisanih 15 dijakov, izmed teh jih je bilo pri nas na praksi pet. Ko smo imeli na koncu pogovor z njimi, so vsi povedali, da bodo šli študirat.

Kje so rešitve?

Če bomo hoteli imeti kjerkoli v Sloveniji, ne le v Trbovljah, proizvodno dejavnost, da bodo zaposleni inženirji, bomo morali pripeljati tujce. V Dubaju sem obiskal podjetje, ki ga vodi Slovenec in v katerem je zaposlenih več kot 800 tujcev. Tja sem šel, da bi si ogledal, kako zadeva funkcionira.

Tudi mi trenutno čakamo dva delavca iz Bangladeša, a so postopki dolgi. S pridobitvijo delovnega dovoljenja se ukvarjamo več kot pol leta.

Kako se znajdete v vmesnem obdobju?

Začasno delavce najemamo prek podjetij, ki se ukvarjajo s posojanjem delovne sile. Če povem po pravici, z določenimi projekti tudi zamujamo, ker so kapacitete v delovni sili premajhne za naše potrebe, predvsem pri varjenju.

Verjetno ni čudno, da med mladimi ni zanimanja za tovrstne poklice?

Če smo pošteni – vsi bi radi imeli boljše službe. Kaj se dogaja pri nas? Da bi si zagotovili dober kader, imamo kar nekaj štipendistov. Vsak se izšola za inženirja, nato mu dodelimo delo s CNC-strojem, in po treh letih, ko se tu vsega nauči, gre lahko delat kamorkoli, ali za programerja ali v pisarno. V našem podjetju se dela v dveh izmenah, včasih smo delali tudi v treh, medtem ko se drugje dela v eni izmeni, zato so mladi pripravljeni delati tudi za manj denarja.

Prejšnja vlada je želela preveriti, koliko vpisnih mest je na posameznih programih na univerzah, pa je sledil pravi pogrom, češ da tega pa ne bomo počeli, ne bomo zmanjšali vpisa na FDV ali ekonomijo ter ga povečali na naravoslovnih smereh. Pri nas bi vsi študirali, a bi bilo treba preveriti, kakšen kader sploh potrebujemo. Vse tudi ni treba na fakulteto.

Na zavodu za zaposlovanje za delo v klicnem centru pogosto zahtevajo celo sedmo stopnjo izobrazbe.

Ker drugih ni. Kaj hočem povedati? Ko sem se pogovarjal s podjetniki in drugimi ljudmi v Avstriji in Švici, sem ugotovil, da tam ne študira toliko ljudi. Več ljudi gre v proizvodnjo. Poznajo sistem vajeništva, tako lahko mladi, ki bi radi hitro prišli do denarja, po pol leta šolanja že delajo v podjetju. Dejansko začnejo služiti že prvo leto. Po treh letih pa imajo že plačo in se kvalificirajo prek dela, medtem ko se pri nas študira do 25. leta.

Dobiš inženirja in ga vprašaš, kaj je do zdaj počel, in odgovor je: nič, malo sem po trgovinah zalagal police. Rečeš mu: zdaj moraš iti pa v proizvodnjo, a je njegov odgovor ne, saj ni študiral, da bi delal v proizvodnji. Takšnih primerov je bilo kaj nekaj.

V tujini so pogosto pomembnejše izkušnje kot formalna izobrazba.

Tudi v našem podjetju je tako. Na izobrazbo gledamo zelo malo. Če ima strojni tehnik neko znanje, ki ga inženir nima, je to le pozitivno. Eden izmed naših boljših ključavničarjev in varilcev je po izobrazbi natakar. Priporočljivo je, da si iz »foha«, ni pa pogoj. Če imaš veselje, se pri nas dela brez težav naučiš.

Kako na iskanje delovne sile vpliva brezposelnost, ki je danes na zgodovinsko nizki ravni?

Tisti, ki so danes prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, so nezaposljivi. Dogaja se, da podjetja že kradejo kadre drug drugemu. Delavec mam je povedal, da so ga poklicali iz konkurenčnega podjetja in mu ponudili zaposlitev. Na moje vprašanje, koliko so mu ponudili, pa je bil odgovor: kolikor hočem.

Znani ste kot dober zaposlovalec. Dobro počutje zaposlenega je verjetno pogoj za dobro opravljeno delo?

Jasno je, da če delavec ne bo zadovoljen, ne bo dolgo delal pri nas. Vsakemu zaposlenemu povem, da mora biti zadovoljstvo obojestransko. Če se pri nas ne počuti dobro, nima smisla, da dela za nas.

Po drugi strani pa je lahko tudi delavec, ki nič ne dela, zelo zadovoljen. Meriti zadovoljstvo ljudi je malo zgrešeno. Če nihče nič ne dela, smo lahko vsi zadovoljni, a ne vem, ali ima takšna firma prihodnost.

V Avstriji so plače za enako delo občutno višje.

Velikokrat slišimo, da ima Avstrija dvainpolkrat višje plače. Kje? To sploh ni res. Nekatere avstrijske plače so višje, ampak v naši branži plača znaša od 1500 do 2500 evrov. In pri nas, ob plači 1500 evrov, plačamo tudi čas za malico, medtem ko v Avstriji tega ni. Prav tako ne plačujejo malice in prevoza na delo. V Sloveniji je zato plača na koncu od 1800 do 1900 evrov, kar pa je skoraj primerljivo z avstrijsko.

Težava je, da ljudje tega ne znajo izračunati. Dosti potujem po svetu in obiskujem različna podjetja, a ugotavljam, da tako lepo, kot živimo v Sloveniji, ne živijo nikjer. Ko so bili pri nas pred nekaj leti na obisku Nemci, včasih so prišli za ves teden, mi je eden rekel: vi pa za Nemce ne boste dolgo delali.

Zakaj ne? Odgovoril je, da je opazil, da so okoliški delavci ob dveh nehali delati, v podjetje pa so se s kolesom vrnili ob štirih. Tega ne boš našel v Nemčiji: da bo nekdo ob štirih popoldne s kolesom s hobija prišel nazaj. Dela se štiri ure, imaš uro prosto, da se spočiješ, in potem delaš še štiri ure. To je osem ur efektivnega dela. Ko bomo v Sloveniji to dojeli, bomo imeli tudi avstrijsko produktivnost. Zakaj je naša produktivnost tako slaba? Ker efektivno ne delamo osem, temveč pet ali šest ur. Pogovarjamo se o uvajanju 32-urnega tedenskega delovnika, a ga že imamo. Nimamo kaj skrajševati, najprej moramo doseči efektivni 40-urni delovnik.

V Sloveniji dosti ljudi pravi, kako je lepo v Avstriji, Nemčiji ali Švici. Sam jim odgovarjam: pojdite živet tja. Veliko jih namreč poznam, ki so odšli, vključno z nekaterimi sorodniki, ampak: sorodniki moje žene si niso celo življenje naredili drugega kot ubogo hišo v Sloveniji, medtem ko so bili gori podnajemniki. Vsak Slovenec si lahko zgradi hišo doma, ni mu treba biti vse življenje »gastarbajter« v Nemčiji. Naši zaposleni iz Bosne so si v desetih letih kupili stanovanja in hiše. Samo mediji lahko ta sistem spremenite, nihče drug.

Kako?

Če gospodarska zbornica napove, da bo predlagala ukinitev prevoza na delo, veste, kaj se bo zgodilo? Sindikati bodo skočili v zrak, neprestano bodo na televiziji. Če bi pa mediji rekli, da je to prav, in ob tem naredili primerjavo, da je takšna tudi praksa v tujini, bi se dalo nekaj narediti. Kdo je zaprl cementarno v Trbovljah? Mediji. Macerl je bil vsepovsod. Bil je osebnost tedna, dobival je ne vem kakšne nagrade. Vseskozi je bil na televiziji. Vsi so govorili, da cementarna smrdi kot svinja.

Potem so Francozi rekli, bomo pa vse zaprli. Ko sem leta 2002 prišel v Trbovlje, je resnično smrdelo in nisem mogel verjeti, da je kaj takšnega še možno. Tako kot smrdi danes v Zenici. Po desetih letih so prišli Francozi, s katerimi je naše podjetje ogromno sodelovalo, v poslih s cementarno smo letno ustvarili po milijon in pol evrov.

V cementarni so naredili in začeli uporabljati filtre in odžvepljevanje. Ko pa ni več smrdelo, so fabriko zaprli. Če bi mediji rekli, da oni investirajo, da delajo na tem in da se je stanje izboljšalo, ter predstavili neke realne meritve, bi bila situacija popolnoma drugačna.

Kako pa se razlikuje delovni proces v podjetjih, v katerih so lastniki tujci?

Ko so prišli Francozi v cementarno, so določili, da je treba uporabljati celotno zaščitno opremo, varnost je bila prva. Če mi to uvedemo, cigarete letijo naokoli, čeprav vseskozi opozarjamo na to. Ne gre. Mi smo Balkanci, ne Zasavje, Slovenci. Saj ste videli, kako je bilo pri covidu. Do slovenske meje je vse, kar se tiče ukrepov, potekalo brez težav, pri nas smo se ves čas pritoževali, medtem ko doli niso imeli nič. Oni so bili Balkanci, mi pa Polbalkanci.

Prosti čas je vendarle pomemben, saj se takrat zaposleni spočije.

Če hočemo imeti Švico, ne bo prostega časa, ne bo toliko dopusta in ne bomo šli vsak vikend na morje. Ne vem, ali se lahko transformiramo v neko visoko družbo, kjer so druge navade, zato iščemo ravnotežje. Slovenci smo pridni, zelo dobro delamo in se zaženemo. Kamorkoli pridemo, nas pohvalijo, a smo »horukerski«. Nemec in Švicar bosta vnaprej razmislila o vseh korakih, medtem ko mi razmišljamo sproti.
Če upoštevamo, koliko Slovenci porabimo za delo, koliko imamo prostega časa in kako dobro živimo, ter primerjamo življenjske stroške in plače, ne vem, ali bi imeli veliko interesa to spreminjati. Koliko je v Sloveniji revežev? Vsak mulec ima telefon za 700 evrov.

Za bolne je seveda treba poskrbeti. Nekateri imajo po tri otroke in nočejo delati. Zakaj? Nekdo, ki smo ga zaposlili pred časom, je pred nekaj dnevi prišel povedat, da s tem denarjem ne more več živeti, saj je zaradi prevelike plače izgubil vse socialne transferje. Zato je stanje takšno. A konec koncev, kot sem že povedal, tako lepo kot živimo v Sloveniji, se ne živi nikjer.

Kaj pa uvedba univerzalnega temeljnega dohodka?

Sprva sem temu nasprotoval, potem pa sem si premislil, vendar tega ne more uvesti le ena država, sicer bodo vsi prišli živet v Slovenijo.