Živinoreja je za okolje daleč najbolj škodljiva dejavnost, posebej govedoreja porabi izredno veliko naravnih virov, pri vzreji perutnine in svinjine je vpliv na okolje za več kot polovico manjši kot pri govejem mesu. Meso sicer koristi zdravju, a le če ga pametno izbiramo, kupujemo od manjših lokalnih kmetov, ki krmijo živali s senom oziroma katerih živina se pase, ter pravilno pripravljamo in zmerno jemo. Predvsem pa z jedilnika čim prej črtajte ali strogo omejite predelano meso (hrenovke, salame, paštete ...).

Kljub temu pa se ne smemo slepiti: »Kratkoročno bomo morali s svojih jedilnikov mesne izdelke precej počistiti, če bomo želeli ogljični odtis vsaj ohraniti na današnji ravni, kaj šele zmanjšati. Za zdaj ogljično nevtralna hrana še ne obstaja. Iniciative ponedeljek ali petek brez mesa imajo do neke mere smisel, a smernice kažejo, da bi za pomembnejši učinek morali biti brez mesa več dni v tednu. Uživali bi ga lahko samo en ali dva dni v tednu,« pojasni dr. Andreja Vezovnik, raziskovalka s Centra za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede.

Povprašajte lokalnega kmeta

Glede trajnostnega načina prehranjevanja so si strokovnjaki edini: čim več rastlinske hrane, medtem ko je po zadnji raziskavi za Slovence to najmanj pomembno. Meso bo treba v prihodosti nujno nadomeščati z rastlinskimi beljakovinami, kar za mlajše generacije ne bo tako trdovratna naloga kot za starejše. »Naša kulinarična zgodovina in kultura prehranjevanja že od nekdaj vsebujeta meso, a to ni glavni razlog, da se ga Slovenci tako oklepamo. Potrošnja mesa na zahodu se je povečala po drugi svetovni vojni s prehodom na masovno proizvodnjo hrane. Takrat sta se mesna in mlekarska industrija pridružili valu in produkcija mesa je začela eksponentno naraščati. Navadili smo se, da vsako kosilo, večerja pa tudi zajtrk vsebuje kos mesa, del problema je tudi, da je pridelava mesa podprta s kmetijsko politiko, torej subvencionirana. Kadar se potrošnik odloča med nadomestkom mesa ali mesom, se odloči za cenejšo različico – in to je še vedno meso. Upam si trditi, da če bi plačevali realno ceno litra mleka ali kilograma mesa, bi bila dvakrat ali celo štirikrat višja. Dvomim, da bi takrat še toliko posegali po mesu. Če se že odločimo zanj, ga kupimo pri svojem kmetu, kar je bolje kot kupovanje mesa poljskega goveda, ki je del masovne produkcije. V živalih, ki niso masovno rejene, je manj antibiotikov, hormonov … Masovno se govedo vzreja 18 mesecev (pri kmetu dlje), na začetku je na paši, nato pa zaprto in dobesedno prisilno hranjeno s sojo in žiti, da se na hitro zredi in je več mesa za zakol.«

Davek na meso? 

Verjetno smo tudi preleni, da bi se poučili o pripravi tradicionalno mesnih jedi brez mesa, kot je recimo polnjena paprika? »Navade so zelo trdovratne, in če potrošnik ni res zelo motiviran za spremembo, bo to zelo težko izvedel. A obstajajo alternative in marsikje jih lahko poskusite – greste v vegansko restavracijo, na primer. Gre bolj za prepričanje, da človek meso potrebuje, da bomo brez njega bolni, ne bomo družbeno sprejeti …  A novejše generacije se spreminjajo in odpovedovanje mesu zanje ni nekaj nenavadnega.«
Vse se seveda konča pri denarju in po mnenju sogovornice je ključno preusmerjanje subvencij, saj se jih ogromno namenja za živinorejo in mlečno industrijo, zelo malo ali nič pa za alternativne vire beljakovin. »To bi se moralo v prvi vrsti spremeniti, omenja se tudi davek na meso … Verjamem, da bodo take regulative naletele na zelo burne odzive, saj se pravico do mesa povezuje z našimi svoboščinami in se marsikdo počuti prizadetega že, če mu kdo samo omeni, da bi bilo dobro jesti manj mesa. A sprememba miselnosti ni nemogoča. Starejši se, recimo, za spremembo jedilnika odločijo po hudi bolezni, mlajše generacije pa zaradi podnebnih izzivov, pa tudi pravic živali.«

Sistemski obrat

Zadnjih deset let poslušamo, kaj vse mora za okolje storiti posameznik, vendar v trgovini težko uresničujemo zavezo o kupovanju več ekoloških živil, ko pa jih že najdemo, nas šokira cena. Da je treba narediti velik sistemski obrat pri kmetijski politiki, opozorja tudi Nika Tavčar iz Umanotere. »V Sloveniji je skrb vzbujajoče, kako slabo samooskrbni smo z zelenjavo in sadjem – po zadnjih podatkih iz leta 2020 z zelenjavo 48-odstotno, s sadjem 36-odstotno, s krompirjem recimo 60-odstotno. Ker smo pri govejem in piščančjem mesu več kot stoodstotno samooskrbni, se je treba vprašati, proizvodnjo kakšne hrane država s subvencijami sploh podpira. Od tega je namreč odvisno, kaj se znajde na trgovskih policah.«

Podprite vendar zelenjavo! 

Strokovni odbor za zelenjadarstvo pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije je septembra lani opozoril, da je pridelava zelenjave v strateškem načrtu skupne kmetijske politike po letu 2023 premalo podprta. Poudarili so, da je sektor zelenjave v precejšnjih težavah in da marsikdo že razmišlja o opustitvi pridelave. Izračuni in podatki ministrstva za kmetijstvo kažejo drugače in na zbornici se z njimi nikakor ne strinjajo. Zahtevajo, da se v načrt vključi ukrepe in naložbe, namenjene izključno sektorju zelenjave, ter predlagajo, naj se za pridelavo zelenjave pripravi posebne razpise, ki bodo dostopnejši ter prilagojeni pridelovalcem zelenjave. Ti so imeli lani tudi več škode zaradi divjadi (ptiči, nutrije, jelenjad in divji prašiči) kot v preteklih letih. Kmetje pravijo, da postaja to že neobvladljiv problem.

Hrana, ki nas zasvoji

Dr. Leon Bedrač, doktor biokemijskih znanosti, ki se svetovanjem o prehrani ukvarja sedem let (svetuje številnim vrhunskim športnikom), pravi, da preveč sedimo in se premalo gibljemo, po drugi strani pa smo izpostavljeni visoko predelani hrani, ki vsebuje kombinacijo soli, sladkorja in maščob. »Taka hrana nam spodbuja apetit, ne moremo se ji odpovedati, učinkuje tako, da se v možganih sprošča dopamin, ki nas motivira k določenemu početju in spreminja vedenjske vzorce. Dobesedno nas zadane, kot droga. Če si predstavljate, da so naši predniki nekaj dni lovili žival, jo naposled povsem skurjeni ulovili, zraven pa smo naleteli na grm brokolija, recimo – so morali naši možgani klasificirati, kaj dobi naše telo od brokolija in kaj od mastnega kosa mesa. Če so pojedli več mesa, hranilno in energijsko bogatejše hranilo, so zmogli skladiščiti več energije, kar pomeni večjo verjetnost, da bodo preživeli obdobje pomanjkanja, da ne bodo od stradanja umrli in bodo reproduktivno sposobni. Slednje pa mati narava od nas v resnici želi. Ti signali so ostali v nas globoko zakoreninjeni, zato posegamo po visokokalorični hrani. Vendar se je okolje, v katerem živimo, spremenilo, zato je izguba telesne mase danes eden izmed prvih ciljev, ki jih večina želi doseči.«

Zakaj so se Slovenci najmanj pripravljeni odpovedati mesu? »Meso je zelo bogato s hranili, to je beljakovinami, esencialnimi maščobnimi kislinami, vitamini in minerali v taki obliki, da jih lahko naš organizem takoj izkoristi. Slovenci smo dolgo živeli v pomanjkanju, naši stari starši po prvi in drugi svetovni vojni, zato je hrana postala dobrina. Ta tradicija se prenaša, zato se Slovenci mesu zelo težko odpovemo. Nismo pa genetsko nič drugačni od drugih narodov.«

Meso le za moške? 

Bedrač poudarja, da je pusto meso – če zraven jemo dovolj rastlinske hrane (sadje, zelenjava, vlaknine) in sicer živimo zdravo, koristno za naš organizem. »A pomembna je njegova priprava – predelano ali procesirano, ki vsebujejo nitrite, je lahko rakotvorno, to je treba vedeti. Sveže meso pašne reje, po možnosti domače, ne premastno, pripravljeno nežno, ne na visoki temperaturi, pa je samo koristno (do pol kilograma rdečega na teden). Sploh za žensko populacijo. Velja prepričanje, da je to hrana za moške, a v resnici je to mit. Rdeče meso je bogato z železom in posebej koristno za ženske z rednim menstrualnim ciklom, saj potrebujejo več kot dvakrat več železa kot moški. Vzdržljivostne športnice pa še toliko več. Pri teh imam izkušnje, da nanje vplivajo medijska sporočila o koristi brezmesne prehrane, zato se odločijo za vegetarijanstvo in večina jih postane anemičnih. Pri čemer ne gre samo za pomanjkanje energije, železo je namreč tudi kofaktor encimov, ki vplivajo na regulacijo nevrotransmitorjev, zato se pojavi depresija, anksioznost ... To je zelo kompleksen problem.«