zadeva se seli na evropsko sodišče

Zarubljeni otroci hočejo k mami takoj, a oče ima podporo sodstva

Sonja Grizila / Revija Jana
15. 6. 2022, 13.34
Posodobljeno: 15. 6. 2022, 13.38
Deli članek:

Naj začnem tako, kot mislim: zadeva z zarubljenimi otroki smrdi do neba. Potem ko je enajst ljudi na cesti pred številnimi gledalci štiri ure lovilo tri otroke, da so jih naposled stlačili v avto in prisilili, da so šli z očetom, je zadeva seveda prišla v javnost. Med okrutnim rubežem otrok se je zlomil celo sodni izvršitelj in zahteval, naj sodnica prekine postopek, a ni hotela. Ker je prišla zadeva na dan, celo tožijo mamo in ji grozi zapor!

Shutterstock
Otroci si želijo k mami, a sodišče jim ne prisluhne.

Pred kratkim je vzela usodo otrok, ki že tretje leto živijo brez mame, v svoje roke kar ena od deklic – pobegnila je od očeta, se zatekla na bencinsko črpalko in tam prosila neznano žensko, naj pokliče mamo … Gospa je to zares storila in zgrožena mama je takoj poklicala policijo, potem pa planila v avto in oddivjala na precej oddaljeno bencinsko črpalko, kjer je deklica že sedela v policijskem avtu. Ne, oče ji ni naredil nič groznega, samo k mami hoče! Policisti so poklicali dežurno socialno službo in ta je ukazala, da mora deklica nazaj k očetu, ker je tako odredilo sodišče. Oče pri tem sploh ni vedel, da je hčerka pobegnila … Čisto mimogrede, mar obstaja samo fizično mučenje?

Bi torej stroka, ali kako se temu že reče, reagirala le, če bi bila deklica krvava in pretepena? Duševno trpljenje pa ne obstaja? In nima nobenih posledic?

Od kod vse to vem?

Ko je marca pred dvema letoma izbruhnil škandal z rubežem treh otrok, sem napisala ogorčen uvodnik o tem, da otroci pač niso vreča krompirja in da bi moralo sodišče njihovo voljo upoštevati. Tudi če bi se upirali pet minut, in ne štiri ure! Kako lahko sodnica, ki otrok ni nikoli videla, po telefonu odloča o njihovi usodi in povozi mnenje sodnega izvršitelja, ki zadevi ni več kos?

Na ta zapis se je usulo elektronske in običajne pošte, pisali so ljudje z imeni, priimki in telefonskimi številkami, ki primer poznajo, celo dečkova učiteljica se je oglasila. Med njimi ni bilo niti enega, ki bi o mami pričal negativno, nasprotno, hvalili so njeno požrtvovalnost in vzgojo, o očetu pa ni nihče napisal nič dobrega, živel je drugje in prihajal le občasno. Vsi, ki so se mi oglasili, so zatrdili, da so svoja pričevanja poslali tudi na sodišče, vendar jih ni nihče pozval, naj pričajo.

Oče toži mamo

No, nekateri so le pričali, vendar ne v Ljubljani, kjer ločitveni postopek poteka že skoraj tri leta, ampak v Celju. Oče namreč na tamkajšnjem sodišču toži mamo, da je zadevo spravila v javnost, grozi ji tudi z zaporom. In to o zaporu pripoveduje celo otrokom. Otroci pa drugim. Skratka, že več kot dve leti sem na tekočem, kaj se dogaja, čeprav z mamo nimam stikov, ker se boji, da bi ji naprtili še kaj. Svoji mami, sorodnikom, prijateljem, ki ji pomagajo ohranjati ravnovesje, pa menda sme povedati, kaj se dogaja?

Kaj bi rad dosegel oče?

In mimogrede, o tej čudni sodni farsi so pisali v Sodni praksi, Odvetniku, Financah, sodnico je zaradi pristranskosti prijavila mamina prva odvetnica, o tem je pozneje govorila tudi za Jano, objavili smo pismo neimenovane sodnice, ki se je zgražala nad rubežem – skratka, zadeva je izbruhnila po rubežu, znano je ime sodnice, ne pa tudi očeta, mame in otrok. Čeprav jih mi seveda poznamo, v javnost niso prikapljala in torej (vsaj zaradi tega) ni nihče ogrožen. Kaj bi torej rada dosegla oče in njegov odvetnik? Da bi mamo spravila na Ig in bi bili stiki še redkejši, kot so zdaj – dve uri na teden?

Koga sploh zanimajo otroci?

Po dobrih dveh letih, odkar se ukvarjam s tem primerom, imam zelo neprijeten občutek, da omenjeni trije otroci ne zanimajo nikogar v socialnem in pravnem aparatu. Bom razložila.

Najprej sem spraševala družinsko sodišče, zakaj rubež, in odgovor je bil v smislu, da so bili otroci življenjsko ogroženi. In da otroci pač ne znajo oceniti, kaj je zanje dobro in kaj ne. Mislila sem, da je mama najmanj narkomanka, neuravnovešena, grobijanka, ki zanemarja otroke – a izkazalo se je, da nič od tega ne drži, ravno obratno. Kup pričevalcev in oba njena odvetnika trdijo, da tako ljubeče, prisebne, požrtvovalne, odgovorne in za povrh izjemno izobražene matere, ki bi se lahko izgovarjala na kariero, pa se ne – ne srečajo pogosto. Kaj se torej dogaja?

Boj z mlini na veter

Obiskala sem takratno vodjo ljubljanskega družinskega sodišča, pogovor je bil izjemno prijeten in optimističen, ampak zgodilo se ni nič. Obiskala sem nekdanjo varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nusdorfer, zdajšnjo svetovalko predsednika republike, misleč, da lahko kaj svetuje oziroma koga spodbode, da bi se otroci čim prej vrnili k materi, pa razen splošne tolažbe in seveda tudi nemoči nisem zapisala nič spodbudnega. Pisala sem zdajšnjemu varuhu človekovih pravic, ki se v odprte postopke ne sme vpletati, so pa v njegovem uradu zaznali nekatere nepravilnosti v omenjenem sporu. No, tako.

Prijateljske povezave

Skoraj hkrati smo v uredništvu Jane in Matevž Krivic na pristojno tožilstvo zaradi pristranskosti in neverjetnega mučenja otrok prijavili sodnico Vero Gams Premerl. Janina prijava je bila podprta z neštetimi podpisi zelo znanih in manj znanih državljanov, vendar odgovora nismo dobili. Ko smo le povprašali, kaj je s tem, je prišel s tožilstva odgovor, da so prijavo že pred dvema mesecema zavrgli. Ni se jim zdelo vredno, da bi prijavitelje o tem obvestili. In tako dalje. Primer se je selil na različne sodne stopnje, mamina stran namreč hoče izločiti sodnico, ki je izrazito na očetovi strani, za kar je precej indicev, kot se reče v sodni latovščini. Ločitveni postopek je pred tremi leti namreč potekal normalno, potem pa je šla takratna sodnica na drugo delovno mesto in je predsednik sodišča primer predodelil zdajšnji, ki sploh ni družinska sodnica.

In prav ta predodelitev je osnovno jabolko spora – sodnica ni dobila primera po abecednem vrstnem redu, kar je sodno pravilo in se temu reče »naravni sodnik«, ampak – kot se brani pristojno okrožno sodišče – ker je imela najmanj nerešenih primerov. Če včasih pravilo velja, drugič pa ne, gre za utemeljen sum, da si je sodnik sam izbral primer oziroma mu ga je dodelil nekdo drug – s priporočilom, kakšen naj bo izid. Pregovor pravi, da na sodišče ne gremo po pravico, ampak po sodbo. Ampak to še ni vse, poleg dvoma o »naravni sodnici« je še sum o kontaminiranosti, sodničin brat je namreč sodelavec in prijatelj očeta treh otrok. Kar sodišča na različnih instancah, kjer se je razpravljalo o izločitvi sodnice, očitno ni motilo, pa čeprav so že preganjali sodnike zaradi objave na Facebooku, udeležbe na napačnem koncertu ali kave s človekom, ki naj bi bil v nasprotnem taboru. Merila so torej izrazito dvojna.

In na koncu je piko na i postavilo ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da je bila predodelitev primera zdajšnji sodnici v skladu z ustavo. Odvetnik Blaž Žibret pa trdi, da je ustavno sodišče v tem primeru odstopilo od dosedanje sodne prakse, ko je praviloma razsojalo, da mora potekati izbira sodnika po sprejetih pravilih. Če jih namreč sodni sistem prekrši, lahko že v osnovi upravičeno sklepamo, da smo prikrajšani za pravično sojenje.

Na evropsko sodišče!

Tudi laikom postaja vse bolj jasno, da se je sodni sistem zaplezal in da zdaj predvsem brani samega sebe. Otroci očitno že zdavnaj ne zanimajo nikogar več. Postopek se vleče nezaslišano dolgo, otroci bi morali biti obravnavani prednostno oziroma v najkrajšem možnem roku, pa po treh letih še zmeraj ni videti, da bi se kaj dogajalo. Ampak prej ali slej se bo: mamin odvetnik se je pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer sicer velja pravilo, da morajo biti najprej izkoriščene vse pravne možnosti v matični državi.

So? V tej fazi postopka so bila izkoriščena vsa pravna sredstva, trdi Blaž Žibret. Naj pribijem, da po dosedanjem tempu razprav na družinskem sodišču postopek ne bo zaključen še leta. In še to – na evropskem sodišču veljajo tudi izjeme, se pravi, da ni nujno, da so doma postopki zaključeni, še posebej če gre za očitno zavlačevanje in občutljive zadeve. Kar otroci nedvomno so.

Samo da jih nima mama …

Pri vsej sodni jari kači se seveda sprašuješ, koliko je očetu sploh do otrok, v dobrih dveh letih, odkar živijo z njim, ker je tako odločila sodnica, jih namreč ni uspel navezati nase. Nekaj mesecev z mamo niso smeli imeti nikakršnih stikov, potem je sodnica določila stike dvakrat na mesec po eno uro in pod nadzorom, ko so otroci in mama trepetali, da ne bi storili kaj narobe, kar bi potem socialne delavke zapisale v svojem poročilu. Zdaj imajo stike z mamo po dve uri na teden in še zmeraj hočejo k njej, v okolje, kjer so bili vraščeni, sprejeti, ljubljeni. Ker tam, kjer so zdaj, nimajo nikogar razen zaposlenega očeta, ki popoldneve prespi, in kakšne varuške. Teorija o tem, da mama manipulira z otroki, se je podrla, saj za kaj takšnega ni časa.

Oče ga pa ima. In? Vsem – upam, da končno tudi socialnim delavkam in sodnim izvedenkam – je jasno, da oče pravzaprav noče otrok, hoče le, da jih nima mama. Pričevalci pravijo, da ji je že na začetku ločitve obljubljal, da bo ostala brez njih. Tako se je tudi zgodilo.

Zajem zaslona
Do ravnanja sodnice Vere Gams Premerl so kritični tudi njeni kolegi, a spremeni se nič.

»Najkrajši možni rok«

Družinsko sodišče sem prosila za informacijo, kdaj bo postopek, ki bi moral biti končan »v najkrajšem možnem roku«, zaključen. Lansko zimo so mi odpisali, da do (lanskega) poletja. Kar se ni zgodilo. In potem sem poleti spraševala, kako je z zadevo, in so mi odgovorili, da poteka in da bo. Prejšnji torek sem znova vprašala, do petka popoldne, ko članek končujem, mi odgovora niso uspeli poslati. Prav kmalu bomo novo pravosodno ministrico, ki je sicer že izjavila, da se ne bo vtikala v odprte zadeve, povprašali, kaj si misli o tem. Kaj pomeni pri otrocih »najkrajši možni rok«? Tudi na nekaterih drugih ministrstvih bi morali imeti kakšno mnenje. Kajne?