»Vse življenje sem skrbel za druge, saj sem 'dec' in se to od mene pričakuje. Razumel sem, da je to prav in da moram odigrati tako vlogo v družini, ko pa je v moje življenje prišla Mirjam, se je vse obrnilo na glavo,« se smeji legendarni glasbenik, ki je na praznik dela praznoval 70. rojstni dan, a se mu leta ne poznajo. Ko mu to namignemo, se nasmehne, da je to verjetno genetika, drugo pa šport. Vsak ponedeljek igra v Radovljici tenis, če ima čas – a mu ga zadnje mesece zaradi številnih koncertov in praznovanj primanjkuje – kolesari, pozimi najraje skoči na Višarje, kjer hitro nabere 25 smučarskih kilometrov, sicer pa pogosto teče. »Material,« se smeji, »je že malo utrujen, zato moram ravnati po pameti, a se ne dam.« 

Udobja se hitro navadiš

»Glede na to, da Mirjam v službi vseskozi organizira – koncerte, dogodke za otroke in upokojence, delavnice – točno ve, kako se tem stvarem streže. Ona na mojem koncertu ne sede v prvo vrsto, temveč v zaodrju drži v rokah vse organizacijske niti. Na začetku me je to malo motilo, ker nenadoma nisem bil več jaz tisti, ki ima vse pod nadzorom. Ko pa sem videl, da vse teče, kot je treba, sem se lahko sprostil. Udobja se hitro navadiš. (smeh) Mirjam prihaja iz družine, kjer je bila prva in bistvena vrlina delo. Mama jo je naučila, da je delo vrednota, po kateri ceniš človeka.«

Letošnjo okroglo obletnico je začel praznovati že lani. »Imela sva več kot dvajset hišnih zabav in pogostila več kot tristo ljudi.« Drugače je, če jih naenkrat gosti dvajset, saj se jim tako lahko bolj posveti. In tu ima veliko vlogo Mirjam. Andrej priznava, da brez njenih sposobnosti ne bi šlo. »Dveh okroglih miz za goste v dnevni sobi nisva pospravila že leto dni.« Njuni dnevi pred rojstnim dnevom in po njem so precej razburkani, vrhunec pa bodo dosegli s koncertom 17. septembra na gradu Khiselstein v Kranju s tujimi in domačimi gosti. Tri tedne pred tem bodo v Prešernovi hiši v Kranju odprli razstavo z Andrejevimi redkimi fotografijami, zlatimi in platinastimi ploščami ter posnetki z njegovih koncertov. Dogodek, ki se mu je za zmeraj vtisnil v spomin, pa je bilo družinsko praznovanje z otroki in vnuki na Sardiniji. »Ko sem otrokom namignil, da bi skupaj praznovali, mi je najstarejši Martin dejal, da so že rezervirali Sardinijo. Potem sem rekel, zakaj pa ne bi šli vsi tja.« Mirjam je rezervirala prekrasno vilo in organizirala shod. »Samo opazoval sem lahko, kako vse gladko teče,« se namuzne. Njegova najmlajša Kora je prišla s svojim izbrancem iz Anglije, kjer živita, Martin se je s svojimi pripeljal z avtodomom, Andrej in Mirjam pa sta z Evino družino priletela iz Benetk. 

Srečanje z Mirjam

Z leti se spreminjamo in v različnih obdobjih svojega življenja spoznamo ljudi, ki so nam prav takrat pisani na kožo, in tako so se pred skoraj šestimi leti križale tudi njune poti. »Spreminjanje je proces, ne spreminjajo se samo mrtvaki in bedaki. Moje pesmi so kot dnevnik mojega življenja. Za vsako vem, v katerem obdobju sem jo napisal. Ko včasih slišim kakšen star komad, se ne spomnim samo, kje se je zgodil, celo zavoham ga lahko. Muzika ima neverjetno moč, da te pelje nazaj v čas.« Takšna prijetna časovna zanka, ki mu bo za vedno ostala v spominu, se je zgodila tisti dan, ko je spoznal Mirjam na koncertu v njenem kraju. »Pri nas je navada, da tisti, ki imajo večerni koncert, prej pridejo igrat tudi v osnovno šolo,« razloži Mirjam. Kot organizatorka je napovedala koncert in med pogovorom z Andrejem med drugim omenila, da ima sina Vala. »Ko sem jo vprašal, ali bo prišel tudi na večerni koncert, je rekla, da seveda ne, ker mora biti ob osmih v postelji. 'Ali si do ljubimcev tudi tako zafrknjena kot do sina?' sem jo vprašal, pa se je nasmehnila in dejala, da ima z njimi druge težave. Verjetno si je mislila, kaj je z mano, da jo take stvari sprašujem, a je vseeno dobro prenesla. Po koncertu smo se družili. Ker smo popili nekaj kozarčkov, mene pa je še čakala vožnja domov, me je prosila, ali se ji lahko javim, ko pridem domov, da bo vedela, da je vse v redu.« Javil se ji je in to je bil začetek njune skupne poti.

Majhni čudeži

»Življenje z Andrejem je polno majhnih čudežev,« pravi sicer zelo stvarna Mirjam. »Kar naprej se nama dogajajo naključja, ki to niso. Vedno naju čaka prosto parkirno mesto, ko si najmanj misliva. Velikokrat se nama dogajajo prav neverjetne stvari. Kadar kakšna stvar propade, se Andrej nikoli ne sekira, ker verjame, da se zadaj pripravlja nekaj še boljšega,« opisuje Mirjam, Andrej pa dodaja, da je prepričan, da ga v življenju nekdo varuje. »Včasih imam občutek, da sta z mano moja mama Pavla in Tadeja In že poslušamo lepo, a žalostno zgodbo o deklici Tadeji, ki ji zaradi srčne napake ni bilo usojeno dolgo živeti. Andrej jo je velikokrat obiskal in postala sta prijatelja. »Večkrat mi je rekla, da jo skrbi, ker toliko hodim po svetu, zato je vsak večer molila zame. Malo po njeni smrti sem šel v Dublin snemat dve pesmi in imel sem občutek, da me išče, da je vseskozi z mano. Kot nalašč so mi prestavili snemanje in takrat se je zložila pesem zanjo. Namesto dveh sem tako posnel tri pesmi.« S solzami v očeh nam zrecitira Tadejino pesem in vsi smo presunjeni. Tako globoko vpliva na ljudi in na Andreja, da jo na koncertih skorajda ne more do konca odpeti. »Tako kot je Tadejo skrbelo zame, skrbi tudi mojo Mirjam.«

Vikend romantikov

Za odnos se je treba potruditi, pravi Andrej, vsak odnos pa je seveda svoja zgodba: »Pomembna sta prilagajanje in spoštovanje.« Ker so povsem njuni največkrat vikendi, se pošali, da imata »vikend romantikov«. Vse počneta skupaj. »Kuhinja je drugo najbolj romantično mesto v hiši,« pravi glasbenik, še posebej kadar pripravljata znameniti »tirumisu«. Tako mu pravita, ker se je enkrat Mirjam vlilo vanjo preveč ruma, na veselje njunih prijateljev, in odtlej je sladica v taki obliki stalnica. »Uživava, kadar delava skupaj.« Tako v kuhinji kot na koncertih. Mirjam je namreč vseskozi zraven, pošilja pogodbe in ponudbe, kar je prej počel Andrej, pa mu je bilo dostikrat odveč. Mirjam pa to naredi z veseljem. »Midva sva pač rada skupaj!« Andrej poudari, da mu je izredno všeč, ker Mirjam ni nič težko: »Z veseljem naredi kakšno stvar namesto mene. Izredno je sočutna in sliši tujo bolečino. Pa še rada me ima!« (smeh) Mirjam se nasmehne: »Mama me je naučila, da vsakdo lahko nekomu reče, da ga ima rad, vendar je treba to tudi pokazati z dejanji. Očitno je meni to uspelo. Pri tem mislim na vse ljubezni, tudi do otroka. S sinom imava pravilo, da se nikoli ne smeva raziti sprta. Tudi jaz pri Andreju cenim njegovo sočutje. Mogoče ga takšnega ne poznate, razen kar ste slišali o Tadeji. Vendar je takih Tadej na njegovi poti veliko. Začuti ljudi, ki potrebujejo pomoč, in pomaga.« Andrej doda: »Dobrodelnost in dobro delo je zame le takrat, ko te nihče ne vidi, pohvali ali plača. Zato nerad govorim o teh stvareh.«

Pozitivec

Vmes se sprehodimo skozi Andrejevo dnevno sobo, kjer je ena od sten namenjena številnim priznanjem ob rekordni prodaji plošč. Čez pol milijona prodanih plošč, kaset in zgoščenk je za glasbenike danes nedosegljivo. »Napišite še, da je ena glavnih stvari, ki jo cenim pri Andreju, njegova pozitivna naravnanost. Nikoli ni zagrenjen, če mu nekaj ne uspe, v tem ne išče slabih znamenj. Zato ni nič čudnega, da ga imajo vsi radi, kamorkoli prideva.« Sama pa je z Andrejem dobila varnost, ki je prej v partnerskem odnosu ni poznala. »Vedno sem bila jaz tista, ki sem nudila varnost in skrbela za druge ljudi. Ko pa sva se midva spoznala, je bil zame občutek varnosti ob njem nekaj novega. Ugotovila sem, da tudi jaz to potrebujem,« nam zaupa. »Skratka, ko naju že sprašujete, kaj vse počneva – luštno nama je, uživava skupaj, idej nama nikoli ne zmanjka, razen časa, tega pa nikoli nimava dovolj,« se nasmehneta.