Tridesetletnik je zdaj zamenjal medijsko hišo, a ostaja zvest svojim poklicnim načelom: »Pri delu me vodi občutek velike odgovornosti do gledalcev. Želim jim prenesti celovito vsebino, ki jih spodbudi k lastnemu razmišljanju o tej temi.« Na nacionalni televiziji je ostalo njegovo dekle, novinarka Vita Vlašič. Da sta zdaj torej konkurenta, pa po njegovem mnenju v njun odnos ne prinaša nobenih težav.

Zakaj ste se odločili za odhod z nacionalne televizije? 

Deset let je dolga doba in v sebi sem že dalj časa čutil, da potrebujem spremembo. O premiku sem precej časa poglobljeno razmišljal in se odločal, kako naprej. Nemogoče je to odločitev strniti samo v en dejavnik, ki je pretehtal in me premaknil, sploh ker gre za odločitev, ki je zahtevala širši konsenz, torej odobravanje ljudi, ki so mi najbližje. Vse težje pa sem shajal z idealizirano podobo javne televizije, ki so jo tja zasidrala leta izobraževanja v tej ustanovi, in današnjim dejanskim stanjem na televiziji.  

Kako so se v desetih letih spremenili ozračje in delovni pogoji na RTV? 

Začetkov leta 2012 se spominjam z nasmeškom na obrazu, zame je bilo to eno najlepših obdobij na televiziji. Jasno, da tudi zato, ker so bile moje odgovornosti takrat omejene. Kar nekaj ljudi se je zamenjalo v teh letih na RTV, lahko pa rečem, da je vzdušje bilo, z nekaj ekstremnimi vzponi in padci, vedno dobro. 

Kaj vam je dalo delo na RTV in kaj pričakujete zdaj od kariere na Pop TV? 

Če govorim o novinarskih veščinah, mi je dejansko javna RTV dala vse. Na televizijo sem namreč vstopil kot nepopisan list, vsega, kar znam danes, sem se učil korak za korakom. Pričakujem, da bom zdaj nadaljeval svoje širjenje novinarskih znanj in da bomo z ambiciozno ekipo, ki jo Pop TV ima, opozarjali na nepravice v družbi in na neodgovorna ravnanja funkcionarjev. 

ziga3
arhiv uredništva
Njegovo dekle je novinarka Vita Vlašič.

Beremo, da je Slovenija glede na indeks medijske svobode na zelo nizkem mestu. Zakaj je medijska svoboda pomembna? Mislite, da se bo z novo vlado stanje izboljšalo? 

Medijska svoboda je tesno povezana s stanjem demokracije v državi. Vemo, kako nepredvidljivi sta bili zadnji dve leti zaradi prihoda covida-19, in tudi medijska svoboda je bila med številnimi področji, ki so nastavila lice in prejela številne udarce. Če izpostavim samo en vidik iz samega začetka epidemije: vse informacije o stanju epidemije so bile posredovane na vladnih tiskovnih konferencah, časa za preverjanje informacij je bilo zelo malo, ogled stanja na terenu pa ali povsem onemogočen zaradi nevarnosti širjenja virusa ali izjemno okrnjen. Seveda so bili zraven tudi številni politični pritiski, ti so se še posebej zgostili v predvolilnem času. Vlada vsekakor ima vzvode, da stanje izboljša. 

Ste sami kdaj občutili pritiske, morda celo grožnje, vas je bilo pri delu kdaj strah? 

Kar nekaj. Nekaj je napisanih na družbenih omrežjih, izrečene so bile tudi na protivladnih protestih, ki so potekali ob sredah. Moram priznati, da mi pritiski in grožnje nikoli niso segli do živega. O svojem delu namreč precej razmišljam, pretehtam vsak korak, tudi potem ko je moje delo končano: ali si se odločil pravilno, kaj bi lahko naredil drugače, so bile podane vse informacije ... To je le nekaj vprašanj, s katerimi soočam sam sebe, ob svojem delu pa čutim veliko odgovornost do gledalcev oziroma občinstva. Ne glede na to, da so nekateri zapisi lahko res nizkotni, je pomembnejše, da zaupaš v svojo obrt in se še naprej trudiš za izpolnjevanje pričakovanj javnosti.  

ziga4
osebni arhiv
Družbo mu dela tudi mešanček Bowie, ki sta ga z Vito posvojila iz hrvaškega zavetišča.

Kakšni so nastavki za dobrega novinarja in kakšen je dober prispevek? 

Težko ocenjujem druge. Zase imam visoke standarde, ki jih redko dosežem, in zdi se mi, da je prav tako. »Dober« si toliko, kot je bil kakovosten tvoj zadnji prispevek, pravijo v novinarstvu. Bi se strinjal. Vsekakor v novinarstvu ni bližnjic, kakovostno novinarstvo je tek na dolge proge. Izpostavil bi dve osnovi: pomembno je, da te vodi zavedanje, da si v službi javnosti, in še – to sem nekoč slišal v intervjuju Boštjana Videmška – novinar ne sme pustiti, da sam postane zgodba.   

Zakaj ste pravzaprav želeli in postali novinar? Je bila to vaša želja že od otroštva, kdaj ste jo ozavestili, kakšna je bila vaša medijska pot? 

Novinarstvo ni bilo nikoli na mojem otroškem meniju. Po naključju sem se prijavil na razpis, ki ga je leta 2012 objavila RTV Slovenija. Takrat sem bil izbran in začel delati na televiziji kot mlajši dežurni novinar. Napredoval sem v dežurnega novinarja in redaktorja Jutranjih poročil, nato sem postal voditelj Jutranjih poročil, v zadnjem obdobju pa sem deloval kot novinar notranjepolitične redakcije Informativnega programa TV Slovenije ter kot voditelj Prvega dnevnika in Poročil ob petih.  

Vaša partnerica je novinarka Vita Vlašič, ona ostaja na nacionalni televiziji. Kako vpliva na vajino zvezo, da sta zdaj konkurenta? 

Vita je bila ena od odločilnih ljudi, ki so mi dali podporo, da svojo pot nadaljujem na Pop TV. Malce bo spremenilo najine rutine, težav pa novo dejstvo ne prinaša.  

Menda ste od letos tudi predani »pasji očka«. Povejte nam kaj o vašem pasjem ljubljenčku in kako najdete še čas zanj? 

Sliši na ime Bowie, je posvojen mešanec iz hrvaškega zavetišča na območju Siska. Bojda so ga kot mladiča našli v gozdu, imel je sepso in se za las izognil poginu. Bil je prestrašen in nezaupljiv do ljudi ter živali, ko sva ga posvojila. Posebno zadovoljstvo je, ko lahko opazuješ, kako ljubezen, ki jo nameniš živali, spreminja žival in kako z njo raste. Bowie je prijeten kužek, glede na njegove začetke mu želiva omogočiti najlepše mogoče življenje, čas zanj se zato vedno najde.  

ziga5
TVS
Gledalci so si ga zapomnili tudi kot voditelja Poročil ob petih.

Kako sicer pobegnete pred svetom novic, kako si izpraznite glavo in napolnite baterije? 

Z branjem knjig, poslušanjem glasbe, fitnesom, sprehodi z Bowiejem, predvsem pa svoje videnje sveta in težave, ki mi polnijo glavo, delim z Vito. Vedno najde prave besede.  

Zakaj ste srečen človek? 

Ker v očeh tistih nekaj najbližjih ljudi vidim, da vedo, da jih imam rad, in vidim, kako močno imajo radi mene.