Sogovornica s polnim imenom Alojzija Ljudmila Avajanos se je rodila kmalu po drugi svetovni vojni. Že njen prihod na svet bi bil vreden filmskega scenarija, predvsem pa ljubezenska zgodba staršev. Oče Grk in mama Slovenka sta se spoznala v taborišču za prisilno delo v Gradcu. »Očetu so njegovi grški prijatelji povedali, da je v taborišče prišla zelo lepa Slovenka. Oče je mami tudi olajšal življenje v taborišču, kolikor se je dalo,« se spominja pripovedi mame Ljudmile. Ko so njeno mamo visoko nosečo spustili, da bi šla rodit domov v Višnjo Goro, je Lojzka prihod na svet napovedala kar na pol poti. V Zidanem Mostu, kamor se je mama pripeljala z vlakom, je začutila, da bo vsak čas rodila. In v bližnji Dobravi pri Radečah na domačiji Povšetovih, danes Kiškovih, je ugledala luč sveta. Še vedno ima stike s potomci in pred korono jih je obiskala. »To so spomini brez spominov. Mimi Strniša se me je razveselila z besedami 'moj dojenček',« se Lojzka smeje dogodkom, saj jo je Mimi kot deklica imela za živo igračo.
Lojzki in mami se je v Radečah po nekaj mesecih pridružil oče. Sledil je ženi v Višnjo Goro. Potem so sledili očetovemu delu, živeli so v Splitu, Begunjah, Stični, a Lojzka je ves čas obiskovala staro mamo v Višnji Gori, zato ima zdaj ta hiša v njenem srcu posebno mesto, saj je povezana z lepimi spomini. »Oče se je zelo težko navadil življenja v Sloveniji, z ljudmi ni imel težav, lepo so ga sprejeli. Bil je mizar umetnik, ustvaril je različne figure in hiške za otroke ter tudi družinske sanke,« pripoveduje Lojzka. Zelo pa je pogrešal grško hrano. Spomni se, kako je enkrat v ribniku pri Stični ulovil ribo in jo prinesel domov v kanglici. Končalo se je tako, da so lovili živo ribo po hiši in da mama ni hotela videti več nobene ribe. Očetovo domotožje je bilo prehudo in družina, ki se ji je pridružila še ena hči, se je odločila, da odpotuje v Atene. »Potovanje se mi je zdelo neskončno in da je Grčija na drugem koncu sveta. Takoj ko sem zagledala golo zemljo, sem začela pogrešati slovenske gozdove.« Mami je bilo v Grčiji všeč, rada je imela morje, veliko je brala v grščini.
Igralka in pevka
Pri devetih letih je Lojzka stopila v francosko katoliško šolo, kjer sta bila učna jezika grščina in francoščina. Najrajši je imela jezike in petje v zboru. Odločitev za študij na višji dramski šoli narodnega gledališča je bila spontana. Kar petnajst let je igrala v narodnem gledališču. »Bilo je zelo lepo, zavedala sem se, kako sem srečna, da lahko delam to, kar me veseli, in da sem povrhu še plačana za to. Moja prva vloga je bila v Molièrovem Namišljenem bolniku in različnih igrah Oscarja Wilda,« opisuje poklicno pot. Da se je njeno veselje do petja še bolj izrazilo, je po petnajstih letih sprejela delo v varieteju. »Bilo je čisto drugačno delo, a me je zelo veselilo, ker je bilo združeno petje, ples, humor in satira. To gledališče ima dolgoletno tradicijo v Grčiji in je zelo priljubljeno,« pripoveduje sogovornica. Hkrati je začela sinhronizirati filme, kar ji je prineslo lep zaslužek, da je začela obnavljati podedovano hišo v Višnji Gori.
Že v študentskih letih je prevajala iz francoščine, srečanje z Marijanom Tavčarjem, prevajalcem iz stare in nove grščine, jo je podalo na pot prevajanja iz slovenščine. Pri prevodu prve knjige Kajetana Koviča Ne bog ne žival, ji je pomagala še mama. »Zelo hitro sem napredovala ter prevajanje mi je bilo v veliko veselje in zadovoljstvo. Vedno sem sledila temu, da prevajam tako, kot bi pisatelj pisal v grščini. Zame gotovo ne velja prevajalec izdajalec, saj vestno sledim originalu,« se smeje Lojzka. Prevedla je tudi dve knjigi aforizmov Žarka Petana in nekoč je spoznala taksista, ki je z njimi zabaval svoje potnike. V Grčiji so bili tako priljubljeni, da jih je slišala tudi v grški oddaji – seveda brez omembe avtorstva, zato je založba pisala uredništvu.
Prav osebno pa obožuje pisanje Draga Jančarja in upa, da bo postal prvi Slovenec, ki bo dobil Nobelovo nagrado. Že prva prevedena knjiga To noč sem jo videl, je bila takoj uspešnica, da je založba naročila še prevod knjige In ljubezen tudi. Kmalu jo bodo izdali. Zdaj ima v načrtu prevod Katarina, pav in jezuit.
Višnjani so ponosni tudi na njen prevod Kozlovske sodbe v Višnji Gori, najbolj se je zabavala s prevodi imen, kot so Lukež Drnulja, kozel Lisec in Andraž Slamorezec, da so imeli isti pomen tudi v grščini. Da lahko tudi Grki berejo Zdravljico, se moramo zahvaliti tudi sogovornici. Ko je obiskala Vrbo, je opazila, da na zidu ni prevoda v grščino, in takoj se je lotila dela. »Bilo je zahtevno, ker sem pazila na rimo, pa tudi na starinski jezik. Bilo je težko prevajati, a mi je bilo v veselje,« dodaja. Prav tako ji je v veliko veselje življenje v podedovani hiši v Višnji Gori. Tukaj ima spomine na mladost. Zelo rada zavije v gozd, ki ga v Atenah pogreša. Da ni pozabila Aten, dokazujejo pohištvo iz Grčije, antični kipi in grške knjige. Obožuje svoj dom in kraj, še megla je nič ne moti, o njej pravi, da je poetično romantična.
