Namesto da bi v šolo hodil po cesti, jo je Ignac že kot deček mahnil po bližnjici, ki je vodila mimo gradu Ristovec. Sanjaril je o življenju v gradu in se družil s tamkajšnjimi prebivalci (tedaj so bila v gradu namreč socialna stanovanja), ki mu sicer niso nikoli dovolili pokukati med grajske zidove. Je pa zato lahko občudoval njihove vrtove in zbiral sadike, ki jih je potem sadil na domačem vrtu. »Fascinirala me je glicinija, ki se je spomladi vijolično razraščala po vsem gradu, posamezne cvetove pa je imela vse leto. Na dvorišču je bil španski bezeg, pa velik grm nepravega jasmina. Vse te vonjave so me prevzele in vplivale name in na mojo domišljijo. Predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi živel tukaj in bil grajski vrtnar,« se je nasmehnil Janžekovič, s katerim smo se seveda srečali pri njegovem gradu. Te otroške izkušnje so pozneje vplivale tudi na njegovo poklicno pot. Danes je namreč asistent na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede ter strokovni sodelavec v Botaničnem vrtu univerze v Mariboru.

Ni obupal

Idejni načrt za obuditev gradu je občini poslal že leta 1991, a zanj žal niso imeli posluha, kljub temu pa ni nikoli obupal in ves ta čas varčeval, če bi se mu kdaj v prihodnosti vendarle nasmehnila sreča. Vse svoje plače je dajal na stran in živel od denarja, zasluženega od projektov ali inštrukcij. »Jaz sem skromen, hrane si ne kupujem, ker vse pridelamo na domačem vrtu, kmetiji, ali pa najdem na travniku in v gozdu,« nam zaupa in doda, da se je zdaj odločil, da si tudi oblačil ne bo več kupoval, zase ima več kot dovolj, mnogo pa mu ljudje tudi podarijo. Ves denar bo raje vložil v obnovo gradu. Pred tremi leti je sreča namreč po tridesetih letih hrepenenja vendarle potrkala na njegova vrata. Novi županji Nuški Gajšek so bile njegove zamisli za oživitev gradu všeč, zato je grad dala na dražbo. Ignacu je Ristovec za ceno manjšega stanovanja uspelo kupiti na četrti dražbi in je končno postal graščak svojega sanjskega gradu. S tem pa so se stroški pravzaprav šele začeli, saj bo še več, kot je bilo treba odšteti za graščino, treba vložiti tudi v obnovo.

Vodni grad

Do gradu je včasih vodil drevored, danes pa o tem pričata le še dve drevesi na dovozu. Ignac nama s fotografom pokaže najstarejši del zgradbe, ki izvira iz 15. ali 16. stoletja in je služil za utrdbo pred vpadi Turkov. »V 17. stoletju pa je grad dogradila škotska družina Lesley, ki je takrat živela na Ptujskem gradu, kjer so zgradili znamenito viteško dvorano, grad pa opremili s svetovno znanimi tapiserijami. Tukaj so imeli lovski dvorec, ki je bil obdan z vodnim jarkom, zato se imenuje tudi vodni grad. Od tu so hodili na lov in se verjetno kar zabavali, sam pravim, da so tukaj imeli vikend.« Potomci družine so ptujski grad že obiskali, Ignac pa poskuša navezati stike z enim od potomcev, ki se ukvarja z galerijsko dejavnostjo, če bi kdaj pozneje lahko sodelovala za kakšno razstavo, ki jo bo imel v gradu. Dvorec je pozneje prehajal iz rok v roke, zadnji lastnik je bil trgovec z vinom Franc Hojnik, nato pa so grad denacionalizirali in v njem uredili socialna stanovanja, ki so bila v uporabi vse do pred štirimi leti.

Vrt v obliki podkve

Zadnja tri leta, odkar ima grad v lasti, Ignac grad še vedno čisti. »Ven vlečem navlako iz kleti, s podstrešja, čistim okolico, ki je bila čisto zaraščena.« Med delom se tako počuti tudi malo arheologa, saj je našel že marsikaj, kar priča o bogati preteklosti gradu – od nakita, kovancev, steklenih in glinenih predmetov, marsikaj pa izkoplje tudi na vrtu, ki ga je uredil pred gradom na kraju, kjer je bilo nekoč notranje dvorišče z gospodarskim poslopjem in konjušnico in ju danes seveda ni več. Vrt zdravilnih, strupenih, aromatičnih rastlin ter rastlin za zelena zdravila je v obliki podkve. »To povezujem s tem, da je bilo nekdaj na tem lovskem dvorcu veliko konjev, pa so simbolično naredili takšno obliko vrta.« Sredi vrta je napis okrepčevalnica, zraven pa mizica in stolčki. »Namenjeno je sproščanju ob vonju številnih rastlin, kot nekakšna terapija.« Vrt si lahko ljudje pridejo ogledat že danes, pri Ignacu bodo dobili sadike, saj vzporedno z nastajanjem vrta nastaja tudi njegova semenska banka. Zavzema se za ohranitev in razmnoževanje starih vrst jablan in hrušk, zato bo nasad naredil tudi na svojem posestvu. »Ljudem, ki si bodo to želeli, bom prikazal, kako se skrbi zanje in jih vzdržuje ...« Vrt bo služil za izobraževalni prostor, namenjen spoznavanju rastlin otrokom v vrtcih, osnovnošolcem, dijakom in študentom agronomije, farmacije, gozdarstva, predvsem pa botanike, ker je tudi sam botanik. K sebi vabi zato študente iz vsega sveta, ki bi lahko dobili tudi počitnice na gradu. Spali bi v eni od grajskih sob, lahko bi si sami pripravljali hrano z grajskega vrta ali z Ignačeve kmetije, ki je v bližini. Prav tako so dobrodošli študentje umetnostne zgodovine in arhitekture. Razna izobraževanja, pravi, bodo vseskozi na voljo, že danes pa prihajajo k njemu osnovnošolski otroci na naravoslovne dneve.

Življenjski projekt 

Ignac pravi, da je grad Ristovec njegov življenjski projekt, ki bo nastajal sproti in ga bodo med drugim oblikovali tudi ljudje, ki ga bodo obiskali. Nikoli ga ne bo povsem obnovil, ker si želi, da se dobro vidijo prehodi gradnje iz enega obdobja v drugo, opaž, ali celo freske, ki jih odkriva sproti. V glavi pa že natančno vidi, kje bo kateremu od številnih starinskih predmetov, ki jih je našel v gradu ali jih ima v svoji zbirki, mesto in kako bodo prostori pravzaprav videti. Grad obnavlja na podlagi konservatorsko-restavratorskega načrta, ki ga je izdelal zavod za ohranitev kulturne dediščine v Mariboru, upošteva vse smernice in navodila, pri tem pa mu pomagata še specialista restavratorstva magister Viktor Vojkovič in magistra Irena Čuk. Mogočna je gotska klet, ki jo je že skoraj povsem očistil. »V njej načrtujem vinoteko z občasnimi degustacijami pridnih manjših pridelovalcev kakovostnih haloških vin svojih nekdanjih študentov, recimo, ki me podpirajo.« V velikem prostoru v pritličju bosta lekarna in čajnica, kjer bodo izdelki iz zdravilnih rastlin, ki bodo med drugim zrasle tudi na grajskem vrtu in jih bo izdelal sam, ljudje pa bodo lahko popili kakšen domač čaj ali kavo, recimo iz cikorije, ječmena ... »Imel bom delavnice o zdravilnih rastlinah in učinkovinah. Rad pa bi na tem mestu promoviral tudi mlade, ki se s tem ukvarjajo.« Čeprav ima grad sedem salonov, jih bo po prvotnem načrtu pet. V njih bi rad imel botanično knjižnico, kjer bodo med drugimi strokovne knjižnice njegovih nekdanjih profesorjev botanike, ki so mu jih podarili – nekateri še za časa življenja, drugi pa so mu jih zapustili. Tu bo tudi kotiček še za vse druge občane, ki bi se tu lahko družili in kaj prebrali. V drugem salonu bo etnografski in naravoslovni muzejček za potrebe naravoslovnih dni, kjer bi stare predmete iz Ignačeve zbirke otroci lahko prijemali in preizkušali. »Reprezentančno stopnišče je prostor, kjer bi imel stalno razstavo zgodovine gradu in družin, ki so tukaj živeli, namenjen bo tudi kulturnim dogodkom, prireditvam, predavanjem ...« Ogromno podstrešje, kjer se bo videla strešna konstrukcija, pa si zamišlja kot galerijo.

Prostor za druženje vseh generacij 

Zamisli in načrtov ima ogromno. Prav za vsakogar se bo na gradu našlo kaj zanimivega. »Želim si, da bi bil grad z okolico prostor za druženje mladih in starih. S ptujskega turističnoinformativnega centra sem že dobil ponudbo, da bi grad vključili v turistično ponudbo Ptuja in okolice,« pravi veselo. Nasploh pa pravi, da se je z nakupom gradu prerodil. »Vmes se je zgodilo kar nekaj preizkušenj, zaradi katerih sem se zavedel minljivosti življenja. Takrat sem začel drugače živeti in razmišljati. Počutim se mladega, sem v dobri fizični kondiciji, ker se veliko gibljem in pozitivno razmišljam.« Želi si, da bi njegovo ljubezen do njegovega butičnega gradu začutili tudi drugi in bi na Ristovec radi prišli.

Živijo grajsko pravljico

Na prvi pogled se zdi, da je grajsko življenje mogoče le v zgodbah in da je to sodobnemu človeku nedosegljivo. Pa so si posamezniki z nekaj iznajdljivosti ali denarja kljub temu izpolnili svoje sanje. Tudi Tanja Šubelj, ki je, tako kot Ignac, od svojih mladih nog sanjarila, da bo nekoč postala princesa, grofica, plemkinja, da bo imela svoj grad, grofa in kočijo. Po številnih življenjskih preizkušnjah ji je to uspelo! Ko je spoznala »svojega grofa« Florjana Sušnika, sta začela skupaj kovati grajske načrte in vdihovati življenje v grajsko zidovje. Skupaj sta že obnovila dvorec Rus pa grad Štatemberg, lani sta se lotila še gradu Dvor v Preddvoru. Grad Dvor, ki je od svojega nastanka zamenjal že nešteto lastnikov, je v zadnjih desetletjih strmo propadal, grofica Anastazija, kot se je Tanja poimenovala, in Florjan kot grof Alfred pa sta se mu ob podpori občine Preddvor, Zavoda za turizem, Zavoda za kulturno dediščino in številnimi prostovoljci odločila vdahniti novo življenje.

V grajsko pravljico se je leta 2006 podal tudi Milan Slavič z nakupom enega največjih grajskih kompleksov pri nas, gradu Fala pri Rušah. Samooklicani grof Falski, imenovan tudi graščak M. Maximilian Slavič oziroma grof Maksimilijan, je grad očistil in obnovil z avtentičnim pohištvom, ob koncih tedna pa z družino zaživel pravo grajsko življenje. Franci Zidar je leta 2007 postal graščak slikovitega gradu Lemberg blizu Vojnika. Po legendah v grajskih ječah baje straši. Vendar lastnika to prav nič ne moti, pravi, da to daje gradu poseben čar, ki ga bo lahko izkoristil v turistične namene, saj prav v turistični, kongresni in gostinski dejavnosti vidi prihodnost gradu. To je le nekaj novodobnih graščakov, ki jih ima Slovenija še precej. Že dve tretjini gradov, ki so uvrščeni med najpomembnejše spomenike državnega pomena, je v delni ali popolni zasebni lasti. Med gradovi, ki nimajo tega statusa, pa je zasebnih lastnikov še več.