umirajo ob paštetah

Jožefin paket je bil za polovico manjši kot lani: »Ne zlagaj, ker moram skrit, drugače ...«

Ninna Kozorog/revija Jana
15. 5. 2022, 12.09
Posodobljeno: 15. 5. 2022, 12.12
Deli članek:

Znašli smo se v obdobju, ko vedno glasneje trka na vrata. Nas opozarja. Vleče s seboj na dno. Revščina.

Shutterstock
Revščina med starostniki je postala slepa pega naše države.

Hrana se je v letu dni podražila za skoraj pet odstotkov, pri tem izstopajo podražitve nekaterih izdelkov, kot so krompir, ki se je podražil za 22 odstotkov, rastlinsko olje za 17 odstotkov, kruh za 12 odstotkov in testenine ter sadje za 11 odstotkov. A vse to je le vrh ledene gore. Na letni ravni pa izstopajo predvsem podražitve surovin in energije. Po podatkih SURS se je toplotna energija v enem letu podražila za več kot polovico, plin za tretjino, elektrika za šest odstotkov, bencinsko in dizelsko gorivo pa za približno 30 odstotkov. In vedno bolj se mi zdi neposrečena, celo neokusna radijska reklama ene izmed večjih trgovinskih verig »pri nas ima vsak za burek«. Saj burek postaja pravzaprav nekaj, kar spada med marsikomu nedosegljive dobrine.

Ne zlagaj, ker moram skrit

Nedavno sem zlagala v hladilnik 82-letne starostnice nakupljeno »fasngo« iz supermarketa v vrednosti približno 50 evrov skoraj 60 km iz Maribora. Paket je bil polovico manjši kot lani takšen čas, manj »bogat«, čeprav za enako vsoto. Jožefa je rekla: »Ne zlagaj, ker moram skrit. Drugače ne bom dobila paketa moke, olja in sladkorja.« Ne samo, da živijo pod pragom revščine in dostojanstva, živijo še v strahu, da jim bo odvzeto še tisto malo od skorajda nič. Kam smo prišli?

Revščina v očeh

Sociologi o revščini pišejo eno, politiki govorijo drugo. Tisti s terena pa jo vonjamo v postani hrani, ki jo je škoda zavreči, čeprav ima salmonela že vidno zborovanje. V marmeladah, kjer se plesen postrga iz vrha »in je še dobra«, četudi je ta »vrh« polovica kozarca. Ki jo čutimo v mrzlih, vlažnih hišah s propadajočo streho. Garažah, spremenjenih v dom. Garsonjerah, kjer plesen pleza po stenah. Predvsem pa jo vidimo v očeh, strtih, vdanih. Tihih. Res je, drugače je videti v Ljubljani kot v Alžiru, drugače diši, a oči so enako strte. Nesmiselno jo je primerjati med ekonomsko neenako razvitimi državami. Revščina je večdimenzionalna – je pomanjkanje sredstev, ki bi zadovoljevala osnovne potrebe, značilne za družbeno okolje, v katerem živimo. V tanzanijski Dodomi skodelica riža pomeni vključenost, družbeno participacijo. Kaj pa pomeni v Mariboru?

Ravno zato je nujno pretvarjanje definicije revščine v politiko. Navsezadnje je Mirki vseeno, ali je revščina politični ali ekonomski problem. Mirka ve, da je revščina eden najpomembnejših indikatorjev kakovosti prebivalstva. Življenje ob kruhu in pašteti bo prej ali slej vplivalo na njeno zdravje. Kakovost prebivalstva ni neposredno povezana z državnim bogastvom, ampak njegovim razpolaganjem. Revščina med starostniki je postala slepa pega naše države, ki pride v vidno polje le ob strateško pomembnih predvolilnih kampanjah. Leta gospodarske rasti so za starejše prinesle bore malo; še vedno so izpostavljeni visokemu tveganju za revščino in socialno izključenost. Staranje prebivalstva prinaša iz dneva v dan več upokojenih in manj zaposlenih, kar bo v prihodnje brez dvoma revščino med starejšimi še poglobilo, četudi si bomo utopično želeli vedno nasprotno.

Čez rob

Najtežji, najbornejši, najbolj boleč profil je po mojih izkušnjah vedno enak – ruralno območje, pridne gospodinje z žuljavimi rokami, z državno ali kmečko pokojnino. Ženske preko roba padejo bistveno prej kot moški. Ravno o teh ženskah javnost ne sliši veliko, ne najdejo jih institucije … Revne so. Ženske imajo resda nekoliko višjo vdovsko in družinsko pokojnino, vendar je starostna pokojnina nižja. Ženske, gospodinje, kmetovalke so tako pomaknjene na popolno dno.

V Sloveniji je najnižja pokojnina pod 250 evrov. Če boste vprašali »sistem«, bodo jasno in glasno zatrdili, da gre prej za izjemo kot vsakodnevno prakso, da gre za anomalije, ki jih poskušajo razrešiti zadnjih 15 let. A če boste vprašali nas, humanitarce, bomo rekli samo »tej pa že«, ko bomo začeli šteti tiste s podobnimi vsotami prejemkov in bo zmanjkalo prstov. Vsem dostopni statistični podatki namreč pokažejo, da je »izjem«, ki so lani prejemale pokojnino, nižjo od 300 evrov, sedem odstotkov, kar je 36.899.

Povprečna neto starostna pokojnina je 640,34 evra (moški 646,50 evra, ženske 634,07 evra), invalidska 496,48 evra, vdovska za ženske 408,93 evra, za moške 329,58. Prag revščine je 662 evrov. Za primerjavo, v Italiji je povprečna pokojnina 883 evrov, 650 evrov za ženske in 1200 za moške. Dejstvo je, da je lani četrtina upokojencev prejemala pokojnino od 500 do 600 evrov, tem se bo do konca leta pokojnina postopno dvignila za 22 do 26 evrov. Hm – 3,5 evra na teden več. To je ravno sedem paštet – v akciji. Vsaj začeli so s spremembami, bo moje kritiziranje verjetno poskušal ustaviti marsikdo. Toda koliko starostnikov nam bo umrlo lačnih, ob paštetah, preden si bomo nehali lagati s številkami?

Naša država, nas sistem je starist! 

Starizem pomeni diskriminacijo in stereotipiziranje posameznikov ali skupin zaradi njihove starosti. Unikum starizma je, da pomeni kategorijo, v primerjavi z na primer barvo kože, katere člani bomo nekoč postali vsi. In včasih se zdi, da se ravno glede starejših država ne zaveda lastnega »starizma«.

Revščina je, a jo saniramo s hitrostjo polža na apaurinu. Jožefa tega ne bo dočakala. Ona pač ne bo sprožila javnega linča na družbenih omrežjih, ne bo grozila z odvetniki, samo tiho bo sklonila glavo … in preštela, koliko makaronov je še ostalo do konca tedna, meseca. In spila nekaj vode, da bo umirila kruljenje v želodcu.

MJP
naslovnica