Njegov razgled je bil, pravi, sila zanimiv: videl je lahko naravnost v prostor odprtih vrat in oken, kjer v zdravstvenem domu opravljajo testiranje za okužbo s covidom.
Tri medicinske sestre so, vsaka za svojim delovnim pultom oziroma mizo, veselo kramljale, ko je prišel prvi. Zaščitno masko je vzel iz žepa tik pred vstopom v prostor in si jo nategnil čez obraz ter jo naravnal tik pod nos. Pri prvi medicinski sestri je prišlek opravil hitro, nato je zakorakal k drugi, pa k tretji, in čez čas je iz prostora izstopil držeč se za nos. »Mater, ta pa porine globoko,« je razlagal prišleku številka dve, ki se je prišel testirat.
Očitno sta se poznala, kajti potem sta oba, prvi in drugi, čakala zunaj, v debati, krilila sta z rokami, se smejala in večkrat sta se lopnila po hrbtu, češ, tako je, prijatelj, prav imaš. Pa je zaklicala medicinska sestra, tista prva pri vhodu v prostor, in človek je stopil, to pot brez maske, notri in moj znanec je slišal sestro razločno reči: »Ja, gospod, vi ste pa pozitivni!«
Ko je za to, da je pozitiven na covid, izvedel tudi drugi mož, sta si pred zdravstvenim domom segla v roko, se poslovila in odšla vsak do svojega jeklenega konjička. Mimo ljudi, ki so hodili mimo, in dveh gospodov, ki sta že stopala po potki do zdravstvenega doma, kjer testirajo. Medicinske sestre medtem, ko so odslovile na virus pozitivno dvojico, pravi znanec, niso razkužile prostora. Tudi one so imele zaščitne maske že krepko pod nosom in klepetale so, spet, v veselem razpoloženju, ko je vstopil tretji, visokorasli mož poznih srednjih let, in pozitiven je bil tudi on.
Pa tisti za njim in potem še peti človek, ki je v tisti uri prišel na testiranje; vsi so bili pozitivni. Prvi izmed njih je še zmeraj sedel v avtomobilu in pri odprtem oknu očitno nekoga čakal, kadil cigarete in poslušal radio. Vsi ostali, pozitivni na covid, so se porazgubili po ulici in maske po tem, ko so izvedeli, da so pozitivni, ni nataknil prav nobeden izmed njih. Niti eden. So se pa menda vsi držali za nos, kajti medicinska sestra, ki je tistega dne jemala brise, je očitno res globoko vrtala s paličicami.
Moj znanec – zdrav, covida ves ta čas še ni imel – je čakajoč na mater še vedno stal pri avtomobilu, parkiranem pod lipo, in kot lipov bog je začudeno obesil pogled, ko je sedmi prišlek v ambulanto, kjer so tri nasmejane sestre rutinsko opravljale hitre antigenske teste, pred njimi začel plesati in se postavljati. Očitno kak lokalni Casanova – ta človek, pravi znanec, je hodil in plesal ter si udarjal ritem prav po tisti mizi, za katero se je prej prijelo, se nanjo naslonilo vseh tistih šest pozitivnih na virus. In ta sedmi ni imel blagega pojma o tem, kaj se je v prostoru, v katerem je poskakoval in se razposajeno šopiril pred zalimi medicinskimi sestrami, dogajalo pred njegovim prihodom. In je bil negativen, ta, sedmi, na koncu, ter se je veselo poslovil.
Po končanem pregledu sta znanec in njegova mama zavila še v trgovino. Mama je odšla naprej, med prodajne police, sam se je zamudil pri vozičkih, in ko je naposled z enim izmed njih dohitel mamo, se je vanj zaletel visokorasli moški. Očitno nevajen točno te trgovine, saj je menda begajoče meril po policah in živčno nekaj iskal. »Pardon, oprostite,« se je opravičil in moj znanec je v visokoraslem človeku prepoznal tistega tretjega človeka od sedmih, ki so se v poldrugi uri prišli testirat v enega od zdravstvenih domov države.
Znanec je skupaj z mamo po nakupu sédel v lokal kraj trgovine. Naročila sta, v miru, vsak svojo kavo z limonado in že sta skoraj šla, ko je iz trgovine pritacal tudi visokoraslež. S sladoledno lučko v roki in kartonsko škatlo lučk pod pazduho jo je mahal proti terencu, ki ga je parkiral kar tako, prek črte na parkirišču. Sédel je v avto, vmes mu je menda del čokolade z lučke padel na hlače, ki si jih je s prosto roko nekajkrat otresel, nato se je odpeljal. Po tem, ko je okužen z virusom, brez maske na obrazu, opravil sprehod med desetinami ljudi v trgovinskem centru.
Zgodba znanca, ki me je sprva, priznam, sila nasmejala, je v bistvu strašna zgodba. Od sedmih ljudi, ki so se testirali v poldrugi uri, jih je bilo covid pozitivnih kar šest, a tudi petinosemdesetodstotna okuženost ni tisto poldrugo uro premaknila prav nikogar. Ne sester, ne okuženih, ne tistih, ki so hodili mimo. Odprtih ust je ostal le moj znanec, ki me je zvečer, ko je doumel vse skupaj, poklical in rekel: »Dejan, nam, ljudem, se je zmešalo …«
A je to – to, je to ta nova normalnost, na katero se bomo morali navaditi? Je to, kar opisuje zgodba, življenje z virusom, s katerim se menda moramo navaditi živeti? Ali res ne bo več karanten, ukrepov, pa vsega tega sranja? Zakaj se sploh še testiramo?
Poklical sem prijatelja, ki vodi podjetje s pogrebniško dejavnostjo. Če kdo, potem on dobro ve, kako je bilo predlani, lani, kako je letos. In kaj pravi? »Dejan, naj gre vse v k…. Toliko ljudi, kot jih umira letos, tega še nismo jemali. Cepamo kot muhe.«
