Sprva Ivo Boscarol ni bil navdušen, da bodo Američani postali večinski lastniki. Ko pa je premišljeval in računal, je matematika pokazala, da bodo učinki prodaje bistveno višji od kupnine: Pipistrel bo imel v nekaj letih več kot tisoč zaposlenih, do konca desetletja bo eno največjih slovenskih podjetij, proizvajalec največjih letal, ohranili bodo vse zaposlene, ostajajo tudi vodstvo, blagovna znamka, vsi programi, investicije. »Več si ne bi mogel izpogajati, ne za nas ne za lokalno okolje,« prizna podjetnik, ki je dolga, naporna pogajanja od lanskega oktobra zmogel tudi zato, ker mu zadostujejo samo štiri ure spanja na dan.

Stečaj je nabiranje izkušenj
»Zame je metoda lastne kože najboljša šola, a tudi najdražja. Res je, da v Sloveniji dojemamo podjetje kot nekaj svetega. Če gre v njem kaj narobe, to doživljamo kot osebni poraz, v tujini ni tako. Sploh če nekdo doživi stečaj. Bog ne daj dveh ali treh. V Ameriki – več padcev, kot si doživel in se iz njih tudi kaj naučil, več si pridobil. Kadar predavam v tujini, po koncu nestrpno čakajo, da me kaj vprašajo, pri nas pa je po koncu predavanja – tišina. Bojimo se izpostaviti, smo narod povprečnežev. In če kdo štrli ven, ga sami porežemo. Zame je uspeh največje razkošje. To, da lahko dosežem, kar sem si zadal.«

»Višina kupnine se mi ni zdela pomembna, hotel sem dobiti toliko, da bom lahko v prihodnje šel v projekte, ki si jih že dolgo želim, saj letalstvo ni zadnja stvar, ki bi si jo želel početi v življenju. Sedanji solastniki, zaposleni bodo dodatno kupnino prejemali še v naslednjih letih, saj se v letalstvu samo osnovna kupnina izplača na začetku, dodatno pa se izplačuje glede na uspešnost v obdobju od 10 do 15 let. Tako bo v tej naši dolini poleg mene nastal še kakšen milijonar. Jaz pa bom imel dovolj denarja za donacije v projekte splošne koristi v Sloveniji, za katere vem, da se jih sicer ne bi dalo izpeljati z obstoječim sistemom. Na primer, nujno bi bilo treba urediti civilni sistem za reševanje s helikopterji, saj ga od okoliških držav nima samo še Slovenija. Ajdovščina se hitro razvija. Postaja slovenska Silicijeva dolina, s svojimi donacijami pa bom prispeval, da bomo tu imeli čim boljšo raven in kakovost življenja, saj k nam prihaja čedalje več ljudi z vsega sveta. Malo pa sem bil tudi osebno prizadet, ko je marsikatera slovenska srebrnina – kakovostno podjetje – šla v tuje roke. Tudi pri tem bi rad pomagal, da se vrne. Še dve leti bom vpet v Pipistrel, nato pa se bom posvečal še drugim projektom. Vzporedno bova s hčerko vodila podjetje Boscarol, d. o. o., za upravljanje premoženja, nastalega s kupnino. Nekaj ga bo šlo v donacije tudi zato, da v naši okolici naredimo kaj dobrega za skupnost, česar drugače, iz občinskega proračuna, ne bi zmogli. 25-milijonska donacija v javno dobro ni zadnja ... Upam tudi, da bo kateri od mojih kolegov podjetnikov sledil mojemu zgledu. Mnogi bodo dobili večje kupnine, zato bi bilo prav, da bi, ker so bili uspešni tudi na račun okolja, temu nekaj vrnili,« pove podjetnik, ki so ga vse življenje pribijali na križ, ker je od države dobil subvencije. Sedaj jih je z donacijo povrnil trikratno, čeprav jih je državi vrnil že prej, saj je vsa leta ustvarjal dobiček, plačeval davke in plače svojim zaposlenim. Obenem se zaveda, da brez svojih zaposlenih ne bi bil tako uspešen.

Varčevanje se začne pri luksuzu

»Pipistrel v svoji 32-letni zgodovini nikdar ni posloval z izgubo. Vsako leto je bilo boljše od prejšnjega, tudi med covidom. Ves ta čas plače niso zamujale niti za en dan. Pri meni so zaposleni strokovnjaki svetovnega kova, za katere se zavedam, da ne vztrajajo zaradi plače, temveč zaradi drugih stvari, ki jim jih nudim. Pri Uberju bi dobili 300.000 dolarjev na leto. Jaz si tega ne morem privoščiti, pa tudi če bi si, bi jim tukaj manj ostalo, saj je v Sloveniji obdavčitev visoka. Do zaposlenih sem izredno liberalen. Niti največji strokovnjaki nimajo konkurenčne klavzule in bi šli lahko že jutri delat h konkurenci. Nič v podjetju ni pod ključem, saj ko ljudje vidijo, da jaz ne izčrpavam podjetja, ga tudi oni ne. Zaposleni so moja največja vrednost, saj sam ne bi mogel ustvariti svojih sanj. Zato se mi je zdelo edino prav in pošteno, da del kupnine povrnem med zaposlene. Pa naj si kupijo nov avto ali karkoli si bodo zaželeli. Cenim pa tudi njihovo lojalnost, saj so znali skrivnost, da se pripravlja prodaja, zadržati zase. Textron je podjetje na borzi, in če bi se razvedelo, kaj se pripravlja, bi cene njihovih delnic lahko zanihale, kar bi ogrozilo prodajo,« pravi podjetnik, ki meni, da je premehak šef. V vseh teh letih ni nikogar kaznoval ali nad kom dvignil glasu. Kadar se pogovarjajo in sprejemajo odločitve, se pusti prepričati z argumenti. In kadar odločitev sprejmejo, pa je, ne glede na to, čigava je bila ideja, Ivova odgovornost, da jo izpeljejo. Takrat je strog, saj se zaveda odgovornosti do svojih zaposlenih. Navrže, da se ga še drži malo nostalgije glede pravic zaposlenih v nekdanji skupni državi, zato omogoča zaposlenim visok socialni status in ne gradi uspeha na njihov račun. Zaveda pa se tudi, da je letalstvo luksuz, ki se mu v kriznih obdobjih ljudje zaradi varčevanja najprej odpovedo. Zato so njegove odločitve, ki so podjetju omogočile rast v tako spremenljivih okoliščinah po vsem svetu, še toliko pomembnejše.

Kar damo, to dobimo

O upokojitvi
Ivo je dopolnil 65 let in bi se lahko že upokojil. Vendar ima tudi o tem čisto drugačno mnenje. »Imam 45 let delovne dobe, načrtov za nadaljnjih 30 let, tako da preden bom imel 95 let, pokojninski sistem z mano ne bo preveč obremenjen (smeh). Sem oven in temu primerno trmast, imam preveč izzivov, da ne bi počel nič. Verjetno bi si moral še v penziji najti kakšno popoldansko delo, saj si ne predstavljam, da bi držal noge v zrak. Le več sprehodov in bivanja v naravi bi si verjetno privoščil.«

»Ljudje smo sijajna ogledala drug drugemu. Kar damo, to dobimo. Pa ne samo v družini, ampak tudi v podjetju in na ravni države. Vedno sem dosti nagrajeval in nikoli kaznoval. Denar mi pomeni le sredstvo za doseganje poslovnih ciljev. Če bi ljudje vedeli, kako malo denarja imam na računu, tega zagotovo ne bi verjeli. Osebno potrebujem zelo malo. Nikoli mi niso bile pomembne obleke, vozim se z deset let starim avtom, ki mi dobro služi, zato ne vidim potrebe po tem, da bi ga menjal, živim v majhni hiši nasproti poslovnih prostorov. Potovanj si ne želim, saj že tako službeno preveč potujem. Nikoli nisem imel najnovejšega modela mobilnega telefona, prav tako ne računalnika. V Pipistrelu ima tretjina zaposlenih višjo plačo od mene, saj si jo tudi zaslužijo. Ves denar, ki sem ga zaslužil, z vsemi nagradami vred, sem investiral v podjetje, da smo bili močni in uspešni. Vikendi me ne zanimajo, jahte prav tako ne. Ima pa davkarija problem, ko ugotavlja, ali letim zaradi veselja ali užitka,« se muza Ivo, ki se pocrklja tako, da gre na kakšno masažo ali rock koncert, na lepe sončne dneve pa se rad povzpne na hribe in griče okoli Ajdovščine.

S kupnino pa je prišlo tudi veliko zabavnih dogodivščin. Njegova tajnica ima zdaj veliko več dela, saj je vse polno pošte in klicev ljudi, ki bi želeli biti njegovi prijatelji. A tega je že vajen, saj vsako leto objavljajo lestvico najbogatejših, in kadar se znajde na njej, je nekaj tednov živahno, dežujejo klici in pisma, nato pa se umiri. »Moji prijatelji ali sošolci itak vedo, kaj mi to pomeni in kaj mi pomeni denar. Smo tako krasna generacija, da se še vedno dobimo od dva- do trikrat na leto. In vsakič znova mi rečejo, Ivo, mi vemo, da boš ostal tak, kot si, da ti za denar ni mar. Zato v zadnjem času nimam nič več novih prijateljev. Imam pa kopico znancev, ki se zelo dolgo niso oglasili, zdaj pa se, z idejami za sodelovanje. Pa tudi kakšna drzna dama si predstavlja, da bi bil krasen material za moža, ona pa idealna zame, in potem poskuša prepričati mojo tajnico, naj ji rezervira datum za sestanek z mano. Na srečo je tega vajena in zna ustrezno ukrepati,« pove podjetnik, ki je kljub temu, da se ukvarja z letalstvom in je veliko v zraku, vedno z obema nogama trdno na tleh. 

Zaviti v beli kruh

»Slovenci veliko preveč tarnamo, kako hudo nam je. Morali bi iti malo naokoli, po svetu, da bi videli, v kakšnem raju živimo! Tisti, ki so šli, se še kako radi vračajo in niso več tako kritični. V Ajdovščini imamo več kot sto dni na leto zelo močno burjo, zato imajo drevesa zelo močne korenine, Ajdovci jih imamo tudi, zato ostajamo tu. Tak življenjski standard, take ravni osebne varnosti in vsega, kar je povezano z življenjem, kot jo imamo v Sloveniji, ni nikjer. Slovenija je varna, čista, in če imaš vsaj eno desno roko, ti omogoča, da preživiš. Imamo brezplačno zdravstvo in šolstvo od vrtca do univerze, tega po svetu ni. Tudi ženska gre lahko opolnoči sama ven na sprehod, nič se ji ne bo zgodilo, lahko greš v naravo, piješ vodo kjerkoli. Tujci, ki prihajajo k nam z vsega sveta, se temu ne morejo načuditi. Pravi fenomen je, kako ohranjamo to varnost, socialno raven in privilegije, ki jih imamo. Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Približno 700.000 je upokojencev, 600.000 otrok, mladine, bolnih in invalidov, ostane dobrih 700.000 zaposlenih, od katerih jih je 250.000 v javni upravi, 200.000 je takih zaposlenih, ki ne ustvarjajo dobička. To pomeni, da 250.000 ljudi, dobrih deset odstotkov prebivalstva, ustvarja standard, kot ga imamo. Mi smo svetovni fenomen! Naj še kdo reče, da v Sloveniji ne znamo gospodariti. Jaz sem po poklicu ekonomist, pa mi z vsem mojim ekonomskim znanjem to ni čisto jasno! Imamo 19-odstotni korporativni davek, že v Italiji je dvakrat večji. A žal imamo Slovenci tak značaj, da nismo nikoli zadovoljni. Če želite, da bi mladi naredili kaj iz sebe, jim samo kupite enosmerno letalsko vozovnico, da gredo v kruti svet sami ustvarjat in tam preživet. Boste videli, kako hitro bodo prišli nazaj. Naj še kdo reče, da se v Sloveniji ne da preživeti. Konkuriral sem največjim svetovnim 'playerjem', in če je treba, lahko za preživetje prodajam pesek v Sahari. A Slovenci smo zaviti v beli kruh, ne vemo, kaj je realnost. Nikjer nobenemu v karmi ali zvezdah ne piše, da mora nekdo skrbeti zanj, kar se tiče delovnega mesta, posla. V nekdanji skupni državi je država skrbela, da so ljudje imeli službe. Danes pa imamo sami vse niti v rokah. Če nisi zadovoljen s svojo službo, greš lahko v drugo, tudi na drug konec sveta ali pa v podjetništvo, da si sam svoj gospodar. Je pa tako, da če je milijon ljudi zadovoljnih, tega ne ve nihče. Če pa sta nezadovoljna dva, naredita civilno iniciativo in po družbenih omrežjih za to izve ves svet. Zdaj ne moreš več blefirati, da si dober, temveč moraš to upravičiti in dokazati. Ljudje imajo možnost vse preveriti. Jočejo tisti, ki so bili vajeni blefa, in ne tisti, ki jim postavljajo ogledalo. Če ima kdo občutek, da se v Sloveniji ne da preživeti, naj se vpraša, zakaj. Dandanes je vsakdo na dosegu leve tipke na miški, četudi je na Madagaskarju ali v Mongoliji. Nikoli ni bilo tako lahko dobiti službe ali prodajati,« je prepričan Ivo, ki tudi glede rusko-ukrajinske krize ni preveč pesimističen.

In svet se bo vrtel naprej

Kot pravi, je v svoji poslovni karieri doživel pet hudih kriz, od finančnih, epidemij (npr. aidsa), kriz, v katerih so razpadle države, vojn. Pravi, da je kriza del vsakdana, nanjo je treba biti pripravljen, imeti strategijo, da jo preživiš. Če je ne, je odgovornost tvoja, kajti hujša ko je kriza, večja je priložnost za nekoga. »V rokah imaš vse mehanizme, da boš bodisi med zgubami ali zmagovalci. Kot sem že dejal, je letalstvo luksuz in prva stvar, ki se ji ljudje odpovejo ob krizi. Mi bi morali po vsej logiki propasti ob vsaki krizi, pa nismo. Razpršili smo tveganje na različne države in produkte. To nas je naredilo za zmagovalce. Zato tudi v tej najnovejši krizi dosegamo najboljše rezultate. Nekatera podjetja, ki so živela preveč zavita v vato in mislila, da so neranljiva, bodo propadla, druga bodo postala močnejša. Znanje, kapital in proizvodnja se samo selijo, ne ugasnejo. Prenesejo se na drug del sveta, dobijo drugo vsebino in gredo naprej. Človeštvo ima zelo močan samoohranitveni nagon. Dali smo skozi dve svetovni vojni, pa je šel svet naprej. To se bo zgodilo tudi tokrat,« je optimističen Ivo, ki nas bo že kmalu presenetil z novico o novi donaciji in projektih, ki se jih bo lotil.