Novice Svet24

Wikidata

»Dušikova gnojila so se močno podražila že pred ruskim embargom in posledično so se skoraj linearno podražile cene žit na svetovnih borzah,« poudarja Mihelič, ter da je oboje vzročno povezano. »Rusija je skupaj z Belorusijo največji svetovni proizvajalec mineralnih gnojil (skupaj proizvedeta več kot tretjino svetovnega izvoza gnojil), zato lahko embargo dodatno poveča tako cene gnojil kot tudi zmanjša njihovo dostopnost.«

Mineralni dušik podvoji pridelke

Mineralni dušik je motor za rast rastlin in v sodobnem kmetijstvu podvoji pridelke glavnih poljščin. Tako posredno omogoča prehrano skoraj polovici človeštva. Vendar se da uspešno kmetovati tudi brez mineralnega dušika, če poskrbimo, da so tla kakovostna, rahla, vpojna za vodo, odcedna, zračna, nezakisana, biološko aktivna in primerno založena s humusom in rastlinam dostopnimi hranili: fosforjem, kalcijem, magnezijem, žveplom in mikrohranili, našteva Mihelič.

»Zaloge talnih hranil so umni in skrbni kmetovalci postopno nakopičili v desetletjih po drugi svetovni vojni. Te zaloge ne bodo kmalu pošle, če bodo kmetje gospodarili na ohranitveni način in bodo preprečili izgube hranil ter v tla skrbno vračali rastlinske stranske pridelke (na primer slamo ali hlevski gnoj) in žetvene (strniščne) ostanke,« pravi.

Do neodvisnosti od mineralnih gnojil s kompostiranjem

Pri tem bi bilo najbolje, da bi širša družba doumela, da moramo ostanke hrane in zelenega odreza predelati v kompost. V gnojila bi lahko predelovali tudi človeške iztrebke in z njimi hranila vračali v tla. »Če bi sklenili obtok snovi iz urbanih delov nazaj v kmetijska tla, bi nam pri sedanji strukturi kmetijske pridelave in prehranskih vzorcih manjkalo le še kakšnih 20 odstotkov hranil, ki bi jih morali uvoziti v obliki mineralnih gnojil; zdaj z mineralnimi gnojili zadostimo slabi polovici potreb,« poudarja Mihelič.

Iztok Dimc

Pestri kolobar z vključenimi metuljnicami v tla vrača dušik

Kot ključno rešitev Mihelič omeni organska gnojila in pester kolobar z vrstenjem različnih botaničnih skupin kmetijskih rastlin in z vključevanjem metuljnic. Tako izboljšamo biotično pestrost in aktivnost tal.

»Na ta način lahko iz težje dostopnih zalog hranila mobiliziramo v rastlinam dostopne oblike, kar bo v času sedanje draginje in nedostopnosti gnojil bistveno. S pomočjo bogatega zastopanja metuljnic, kamor spadajo tudi stročnice (fižol, grah, soja), omogočimo biološko fiksacijo dušika iz zraka; v idealnih razmerah dobimo dovolj dušika za odlične pridelke stročnic in za zmerne pridelke ostalih poljščin v kolobarju.«

Kaj je ohranitveno kmetijstvo

Mihelič je skupaj z nekaj somišljeniki v Slovenskem združenju za ohranitveno kmetijstvo razvil inovativno nadgradnjo konvencionalnega kmetovanja, ki pri obdelavi zemlje opušča plug. Gre za dinamičen sistem, ki ne zavrača znanstvenih spoznanj. »Nasprotno, je gonilo razvoja novih trajnostnih tehnologij,« pravi.

Med razpravami o Skupni kmetijski politiki za obdobje 2023–2027 so predlagali, da bi ohranitveno kmetijstvo vključili v finančni steber. V nov pristop bi kmetje vstopali prostovoljno, vendar bi se mu dolgotrajno zavezali. Kmet bi moral v tla minimalno posegati, jih ne »na glavo« obračati ter s tem uničevati prostora talnim organizmom.

»Obenem bi poskrbeli, da bi bila tla po možnosti vse leto pokrita z živimi rastlinami, med eno poljščino in naslednjo pa bi tla pokrivali rastlinski ostanki in, kar je morda najpomembneje, upoštevati bi morali pravilno vrstenje/kolobar in občasno sejali mešane, pisane, cvetoče dosevke za biotsko obogatitev agroekosistema,« ohranitveno kmetijstvo opisuje Mihelič.

Zakaj ministrstvo ni pokazalo posluha

»Gre za nov koncept sistemskega pristopa, na katerega vodilni konvencionalni kmetje do zdaj niso bili navajeni, navada pa je železna srajca. Še vedno bi delali po starem, malo to, malo ono,« si Mihelič pojasnjuje, zakaj so bili s svojim konceptom ohranitvenega kmetijstva pri ministrstvu za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano neuspešni.

»Predlogi posameznih intervencij v  strateškem načrtu SKP 2023–2027 za spodbujanje nadstandardnih kmetijskih praks, ki bodo prispevale k manjši izgubi hranil ter manjšim emisijam toplogrednih plinov ter imele pozitiven učinek na rodovitnost tal, so sicer v redu, vendar brez sistemskega, celovitega pristopa tal v resnici ne moremo izboljšati,« je do strategije skeptičen Mihelič.

»Tako kot shujševalna dieta pri človeku tudi posamezni, kratkotrajni kmetijski ukrepi povzročajo le začasno izboljšanje, ki jim sledi jojo efekt,« komentira odgovore ministrstva, da ohranitvenega kmetijstva v strategijo ni vključilo, ker gre za preveč dolgotrajen ukrep.

Trenutna kriza je priložnost, da premislimo, kam vlagamo denar

Če bi spremenili strukturo kmetijstva in pridelke s polj v večji meri namenili prehrani ljudi, in ne za krmo intenzivne ravninske živinoreje, se nam lakote ni treba bati, meni Mihelič. »Skoraj vso koruzo in kar 60 odstotkov pšenice damo za krmo živini, obenem pa se nam zaraščata hriboviti in gorski travnati svet. Trenutna kriza je priložnost, da ponovno premislimo, kam vlagati denar.«