Glas, ki poboža dušo

Kantavtor Andrej Vilčnik: Fant, ki prinaša sonce

Jelka Sežun/revija Jana
4. 3. 2022, 21.30
Deli članek:

Takole je bilo, sem zasledila, da je za neki svoj nastop obljubljal sonce, pa sem rekla, ko sva se menila za pogovor, naj, lepo prosim, naroči sonce. Prosimprosim. Zrihtano, je odgovoril. In smo se potem nekega dne, ko je vso deželo zalival dež, dobili v Mariboru, ki ga je oblivalo sonce.

Šimen Zupančič
Andrej Vilčnik

Nekoč, pred leti, ko so avstralskega igralca Russla Crowa še zasipali z nagradami, je na vprašanje, kdo mu je sešil srajčico za podelitev, odvrnil, Giorgio Armani, on dela tako fine smokinge za moške z globokim glasom. Na to sem se spomnila, ko sem prvič slišala mariborskega kantavtorja Andreja Vilčnika – to je mož za Armanijev smoking, lep, globok glas ima. Žameten, kot se temu reče. Glas, ki poboža dušo.

Žongler

V treh izvedbah lahko dobite Andreja Vilčnika, kot solista, v duetu Andrej & Ida ali pa kot polovico dvočlanskega benda Fox and the Poor Guy. »Malo žongliram,« pojasni, kako se razdeli med svoje tri vloge. Nenavadno ime benda vsekakor zahteva razlago: »V srednji šoli sem dobil vzdevek Fox, po čisto klasični srednješolski oslariji, nekemu kolegu se je nekoč zazdelo, da imam oči kot lisica, potem se je pa to prijelo in zdaj me vsi še vedno tako kličejo. Malo je bedasto, a se je pač obdržalo. Prijatelj se pa piše Purgaj in je iz tega naredil Poor Guy.« Za zapisnik, Andrej nima oči kot lisica, ampak po drugi strani fox v pogovorni angleščini pomeni privlačnega, zapeljivega človeka, kar utegne pojasniti, zakaj je ime ostalo. »Tisti moj 'bend' je sodelovanje z enim kolegom,« razloži. »Tako se je začelo, začela sva pisati svojo glasbo in malo vaditi, pozneje pa sva k sodelovanju povabila druge glasbenike. A časovno in logistično je to tak problem, da nam nikoli ni uspelo zgraditi celotne bendovske celice. Občasno sva povabila še druge glasbenika in smo posneli nekaj komadov.«

Ido Harc, po drugi strani, je precej laže pojasniti: »V Mariboru so nekaj let zapored prirejali festival Kantovanje, povabljeni so bili takrat še neznani kantavtorji, oba z Ido sva se vsak zase prijavila, takrat se nisva poznala, vsak od naju je ustvarjal svojo glasbo. Tam sva se srečala in sva se glasbeno dopadla drug drugemu, po festivalu pa sva se odločila, da bi mogoče lahko sodelovala. Čez dve leti sva skupaj posnela komad in še zdaj sodelujeva.«

Razposajenost v vlažnih kleteh

Po izobrazbi je organizator poslovanja v velnesu, prizna, a v resnici živi »malo od glasbe, malo od prevajanja«. Ja, pravi, pandemija ga je kot vse glasbenike hudo prizadela. »Če bi bil finančno odvisen samo od glasbe, bi bolj težko prišel skozi. Za večje bende je bilo teže, mi solisti ali dueti smo bolj fleksibilni in lahko nastopamo tudi na kakšni terasi, v kavarni, na kakšnem manjšem prizorišču, večji bend pa si tega ne more privoščiti. Je bilo pa vseeno zelo težko.«

Ni bil od nekdaj glasbeni navdušenec, res je v osnovni šoli nekaj časa obiskoval glasbeno šolo, »ampak tisto nekako ni bilo zame. Potem se dlje časa z glasbo sploh nisem ukvarjal, po srednji šoli pa me je prijelo, da bi se spet. Takrat sem začel malo bolj resno, igral sem v punk in rock bendih v vlažnih kleteh. To je bila taka srednješolska glasbena razposajenost. Pred kakšnimi petimi leti pa sem začel bolj resno sodelovati z ljudmi, ki se ukvarjajo s folk glasbo.«

Pa poskusimo

Pesmi piše v angleščini in v slovenščini – in ja, v drugačnih jezikih so različne. »Pride čisto spontano, ko kdaj sedem in kaj zaigram. Običajno je najprej glasba in potem tekst, včasih pa tudi obratno. Sprva sem pisal skoraj vse v angleščini, nekako se mi je zdelo laže – vsa glasba, ki sem jo poslušal, je bila v angleščini, zato sem imel ta jezik bolj v ušesu tudi za pisanje. Potem so mi pa kolegi in starejši glasbeniki predlagali, naj poskusim v slovenščini, tudi glasbeni uredniki na radiu so temu bolj naklonjeni, pa sem pomislil, konec koncev, zakaj pa ne? Saj je moj materni jezik, bom pa poskusil. Se je bilo treba navaditi, vsak jezik ima svoje melodične kakovosti, ki se jim je treba prilagoditi. Pa mogoče tudi v vsakem jeziku malo drugače razmišljam, ko pišem. Razlika je v tem, da so pesmi v angleščini morda malce bolj naklonjene popu, v slovenščini pa so bolj proste poetične forme ... so bolj kantavtorske, bolj izpovedne. Bolj osebne se zdijo, ko so zapete, saj gre vendarle za materni jezik.

Do albuma še nisem prišel, ampak delam na tem. To je kar dolg proces, a nekaj komadov imamo že posnetih. Tudi tu malo žongliram – nekaj jih je pod mojim imenom, eden je Fox and the Poor Guy, zdaj prihajata še dva, pa eden z Ido.«

Pridemo tudi na dom

Tole je najlepši del, k tistemu lepemu glasu gre zraven tudi veliko, prijazno srce, pravijo ljudje, ki ga poznajo. In je šel tako Andrej že večkrat nastopat v domove starejših – na začetku marca pride še v Center starejših v Notranje Gorice, če boste slučajno tam na obisku. Kaj prepeva starejšim? Odvisno od časovnega okna, odgovarja. Kakšnega časovnega okna vendar? No, se pokaže, v enem od domov je nastopil v vsakem od nadstropij. Skupaj štirikrat. Vsakokrat v maski. Ah, skomigne, »zame kot izvajalca seveda ni ravno prijetno, ampak saj je razumljivo, gre vendar za ranljive skupine.«

Trema pred nastopi počasi izginja, zdaj je za njim že kar nekaj festivalov. Redno ga najdete na tisti najintimnejši inačici festivala, na vedno bolj razširjenih kavč festivalih. »Sprva je bil to festival Plavajoči grad, ki ga prirejajo na gradu Snežnik. Lahko so se prijavili tako glasbeniki kot gostitelji, se pravi ljudje, ki so se odločili posoditi svojo verando, kuhinjo, dnevno sobo. K njim pride skupina ljudi, ki se prijavijo in dobijo vstopnice. V bistvu odpreš svoj dom skupini ljudi, njihovo število je ponavadi omejeno. A ko so ljudje slišali za ta koncept, se je zgodilo, da so me povabili na kavč nastop k sebi domov samo zase in za svoje prijatelje.«