V Sloveniji imamo okoli 600.000 hektarov kmetijskih zemljišč, njihova največja lastnica je Republika Slovenija. Zemljišča v državni lasti upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Naš pridelovalni potencial se med letoma 2019 in 2000 ni bistveno spremenil: v Sloveniji obdelujemo nekaj več kot osem arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije, ki znaša 20 arov njiv na prebivalca. Država se načeloma zaveda, da so kmetijska zemljišča strateška dobrina, ki jo je treba varovati za zagotavljanje nacionalne neodvisnosti. V resoluciji o nacionalnem programu o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva Naša hrana, podeželje in naravni viri od leta 2021 je jasno zapisano: »Za doseganje primerne stopnje samooskrbe države s hrano je ohranjanje primernega obsega kmetijskih zemljišč in njihovega pridelovalnega potenciala, zlasti njivskih površin, ključni mehanizem za dolgoročno stabilnost pridelave hrane. Varovanje najboljših kmetijskih zemljišč pred pozidavo ali drugo obliko trajne izgube mora postati ključno vodilo pri posegih v prostor, kar bo eden glavnih ciljev kmetijske zemljiške politike.«

Izolski referendum

danilo rihterič
Nataša Juhnov
Danilo Rihterič opozarja, da so kmetijska zemljišča strateškega pomena.

A v praksi se morajo ljudje za ohranitev kmetijskih zemljišč boriti kot pred kratkim v Izoli, kjer so se občani na referendumu izrekli proti spremembi občinskega prostorskega načrta (OPN). V njem so vladajoči namreč predvideli širitev poslovne cone na sedmih hektarjih kmetijskih zemljišč, kjer so oljčniki in vinogradi. Na tistem območju zemljo obdeluje pridelovalec Kristijan Božič, ki je smelo načrtoval povečanje pridelka vrtnin, saj na izolski tržnici menda ni več mogoče kupiti lokalno pridelane zelenjave. Zanimivo ali nedoumljivo je, da je tista zemlja, na kateri naj bi bila bodoča poslovna cona, v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ta pa v zagotavljanje nadomestnih zemljišč ni vključen. Nov prostorski načrt, ki je bil usklajen z ministrstvom za kmetijstvo, je namreč predvidel nadomestna zemljišča v zaledju Izole, kamor bi s tovornjaki prepeljali rodovitno zemljo iz zdajšnjih oljčnikov in vinogradov – ampak ta nadomestna zemljišča so zaraščena, pravzaprav je tam gozd.

Referendum uspel

Izolčanom je Leon Ravnikar, vodja sektorja za urejanje kmetijskega prostora in zemljiške operacije na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pojasnil, da je v Sloveniji občina tista, ki ima pristojnost načrtovanja svojega prostora in da tako pač je – če je ljudem všeč ali pa ne. No, ljudje so se temu, da tako pač je, odločno uprli, saj so sumili, da se za neizogibnim OPN skriva mešetarjenje z zemljišči ali pa obljube bogatim investitorjem. Izolčani so dokazali, da se lahko kdaj zgodi tudi kaj po ljudski volji, in (za zdaj) obranili kmetijska zemljišča.

Bodo Madžari kupovali tudi našo zemljo?

Lani oktobra smo izvedeli, da bo Orbanova vlada v madžarski kmetijski sklad vložila 400 milijonov evrov, s katerimi bo sklad nabavljal primerna kmetijska zemljišča v sosednjih državah. Če bi investirali v vse sosednje države enakomerno, bi v vsaki kupili za 57 milijonov evrov obdelovalnih površin. Glede na tržne cene bi za ta denar dobili okoli 9000 hektarjev na Slovaškem in kakšen hektar manj v Sloveniji. Da takemu osvajanju rodovitne zemlje države ne bodo ploskale, je dokazala Romunija, ko je sprejela zakonodajo za zaščito obdelovalne zemlje pred tovrstnimi prevzemi. Podobne poteze načrtuje Slovaška. Po navedbah naših sogovornikov, ki želijo ostati anonimni, madžarski kmetje po slovenskih kmetijskih zemljiščih za zdaj še ne povprašujejo, saj so cene glede na njihovo kupno moč previsoke. Ampak če odveže mošnjiček država, se lahko razmere povsem spremenijo.

Avstrijski kmetje v Apačah
So se pa pomurski kmetje pred dobrima dvema letoma pritoževali nad agresivnim kupovanjem obdelovalnih površin s strani avstrijskih kmetov, medtem ko so naši kmetje pri nakupih izviseli. Avstrijci so preprosto ponudili višjo ceno. Je v apaški dolini to še vedno problem? Župan občine Apače dr. Andrej Steyer nam je povedal, da je kupovanje zemljišč še vedno aktualno. »Zaradi tega je so poskočile cene kmetijskih zemljišč, kar je velika težava za slovenskega kmeta, ki nima takšne kupne moči. Poleg tega avstrijski kmetje dobivajo ugodna posojila in so res težka konkurenca našemu domačemu kmetu. Zemlja tukaj pa je zelo dobra, rodovitna, zato so avstrijski kmetje še vedno zainteresirani za nakup.«

Nezaščiten slovenski kmet

Danilo Rihtarič, direktor Kmetijske zadruge Radgona in Kmetijstva Črnci, pa vidi največji problem v tem, da je avstrijski kmet enakovreden slovenskemu. »Ko je avstrijski kmet tukaj kupil od 30 do 40 hektarov zemlje, je postal sosed mejaš, ki ima ob naslednjih nakupih zemljišča prednost pred slovenskim kmetom, ki ne meji na prodajano zemljišče. Menim, da bi moral slovenski kmet imeti absolutno prednost pred tujim! Če se v bližini moje kmetije prodaja zemljišče, ima avstrijski kmet prednost pred mano, ker meji na tisto zemljišče – in to je res težko požreti. Kaj takega se v Avstriji gotovo ne more zgoditi. Prelahko prodajamo slovensko zemljo! Na naši upravni enoti tujec tudi prelahko pride do statusa kmeta in potem z lahkoto kupuje slovenska zemljišča. Vse to ni prav in bi se moralo končati. Poskušali so urediti zakon, a se potem niso mogli uskladiti, ker je v Sloveniji preveč različnih interesov.«

Nacionalni interes

So spet prevladali parcialni interesi, namesto da bi prevladala potreba po zaščiti slovenskega kmeta? »Tako je. In vsakemu običajnemu človeku je to jasno, ampak realnost pri nas je na žalost drugačna. Vsaj to bi morali urediti, da bi imel prednost za nakup obdelovalnih površin tisti kmet, ki ima stalno prebivališče v občini, kjer je zemljišče. Na tak način bi avstrijskega kmeta postavili na zadnje mesto.« Ti sicer v apaški dolini ne kupujejo več zemlje v takem obsegu kot pred dvema letoma, prej omenjeni avstrijski kmet pa na 30 hektarih zemlje goji koruzo, ječmen, pšenico. Rihtarič tudi predlaga, da bi morala država zaščititi zemljišča v petkilometrskem obmejnem pasu. Občina lahko dirigira ravnanje s preostalimi zemljišči, recimo za zazidljivo parcelo lahko uveljavlja predkupno pravico, pri kmetijskih zemljiščih pa take pravice nima. »Država bi vsekakor morala kmetijska zemljišča zaščititi, saj so strateškega pomena za našo prihodnost. Rodovitna zemljišča so v našem nacionalnem interesu.«

Koliko zemlje kupijo tujci?

Poročila o tem, koliko tujcev je lani pri nas kupilo koliko kmetijskih zemljišč in kje, Geodetska uprava RS nima, saj so zaradi epidemije kadrovsko podhranjeni. So pa tako poročilo pripravili za obdobje med letoma 2017 in 2019, iz katerega je razvidno:

– število tujih nakupov kmetijskih in gozdnih zemljišč iz leta v leto precej niha; tujci pa so po zemljiščih na splošno največ povpraševali na obmejnih območjih na vzhodu in zahodu države. Največ tujih nakupov vseh vrst zemljišč je bilo na Pomurskem, Štajerskem, Goriškem, Kraškem in obalnem območju. Daleč največ zemljišč so tujci kupili na Krasu;

– največ tujih nakupov kmetijskih zemljišč je bilo v Pomurju (19 odstotkov), na Štajerskem (18 odstotkov) in Goriškem (17 odstotkov). Največji delež tujih nakupov glede na vse nakupe kmetijskih zemljišč je imelo kraško območje.

»Zgledujmo se po Billu Gatesu, ne pa da na slovenskih kmetijskih zemljiščih rastejo trgovine, ki prodajajo večinoma pridelke in izdelke tujega porekla. Zaščitimo slovensko zemljo in naredimo vse, da bodo na njej pridelovali slovenski kmetje!« pravijo v civilni iniciativi Ekoci, kjer zgroženo opazujejo razprodajo slovenske zemlje.

Kolona Kaj se dogaja z Gorjanci?

Miklavž na Gorjancih je priljubljena izletniška in rekreacijska točka, zdaj pa se je devet lastnikov 13 hektarov velikega območja, ki zajema planinska domova, gospodarski objekt, skedenj, večinoma pa kmetijska zemljišča (travinje in gozd), odločilo to prodati za dober milijon evrov. Pojavile so se govorice, da se za nakup zanimajo Arabci, in ponekod je že završalo. Šentjernejskega župana Jožeta Simončiča smo vprašali, ali namerava občina »rešiti« Gorjance, preden preidejo v tujo last. »Občina se zaveda, da gre za dragocen prostor za domačine, z nami je povezan okoljsko, zgodovinsko, turistično, rekreacijsko, in tako ga razumejo naši ljudje že stoletje. Na nakup smo se seveda odzvali, pregledali nepremičnine in občinskemu svetu predlagali sklep, da je ta prostor v javnem interesu. Zdaj pripravljamo dokument o tem, kaj nam ta prostor nudi, pomeni, obravnavali bomo njegov potencial, vse pluse in minuse … Ta dokument bo naša osnova za nadaljnje odločitve in pogovor s prodajalci.« Občina je torej v akciji in ljudje so lahko mirni? »Lahko samo rečem, da so javne finance omejene in da bodo prodajalci počakali na občino.« Sicer pa Gorjanci niso Obala ali Kranjska Gora, kjer bi se trlo ponudnikov, zato so namigi o Arabcih za nekatere zgolj špekulacija. Investitorja, ki bi hotel s takim nakupom zgolj oprati denar, se moramo bati, pravijo. »Če bi se na ta kos zemlje, ki je za nas vir čistega zraka, nekdo spravil z dva- ali trikratno kupnino, imamo zvezane roke. Ljudem lahko zagotovim, da smo se v proces podali kot resni kupci in ravnamo odgovorno. Prav tako nam mora biti jasno, kaj bomo v prihodnosti s tem zemljiščem počeli, kako ga upravljali; hočemo zagotoviti javna parkirišča, urejene poti,« je pojasnil Simončič.