Nedavno je namreč pri založbi Beletrina izšla njena knjiga Zablode feminizma: razmisleki o feministični ideologiji, ki že s posvetilom napove provokativno branje. Knjigo je posvetila »milijonom žensk, ki jih beli zahodni feminizem ne vidi, ne skrbi za izboljšanje njihovega življenja niti za njihovo osnovno preživetje. Posvečam jo tudi tistim belim zahodnim feministkam, ki zase pravijo, da imajo antropološko izobrazbo, s svojim vsakodnevnim delovanjem pa dokazujejo njeno popolno odsotnost.«

Preden sem vklopila diktafon, ste mi povedali, da ste na sobotnem letu, ki je omogočeno redkim slovenskim univerzitetnim profesorjem. Kako ga boste izkoristili?

Zame je sobotno leto privilegij. V slovenskem univerzitetnem sistemu ni tako kot ponekod v tujini, kjer profesorjem vsakih sedem let pripada sobotno leto, da študirajo področja ali probleme, ki jih doslej še niso. Pri nas je sobotno leto še vedno privilegij, ki ga dobijo le redki. Zame je to čas, ki ga namenim pisanju, pripravljam knjigo za tujega založnika.

Kaj pa čas za stvari, ki vas sproščajo – gledanje filmov, poslušanje glasbe, peka piškotov ves december? Ga imate sedaj nekoliko več?

Nimam veliko prostega časa. Po osmih urah pisanja na dan so tu še vsakodnevna opravila, tudi delo na vrtu ali pa peka piškotov.

Pred leti ste jih spekli več kot petdeset vrst. Koliko jih bo letos?

Tega ne vem nikdar vnaprej, ker je to odvisno od vrste stvari. Čez nekaj dni bom dobila tretji odmerek cepiva, ki mu bo morda sledila kakšna reakcija, čeprav pri prvih dveh nisem imela nobenih težav. Tudi moja hči Maša bo dobila tretji odmerek. Če katera od naju zboli, to gotovo pomeni precej vrst piškotov manj, a zagotovo jih bom tudi letos naredila več deset.

Pa se peka ujema s feministično ideologijo? Splošna predstava je, da feministke ne sprošča ravno delo na vrtu ali peka slaščic.

Seveda se to ne izključuje. Zdravorazumske zahodne feministke res menijo, da je gospodinjenje v nasprotju s feminizmom. A če gre pri feminizmu za to, da se izboljša položaj žensk, potem ženskam izboljšajo položaj in nudijo zadovoljstvo različne dejavnosti. Zato ni mogoče kriminalizirati enih aktivnosti na račun drugih. Na vaše vprašanje bi namreč lahko odgovorila s protivprašanjem: Zakaj pa mislite, da je to, da delamo in smo ekonomsko samostojne, feminizem? To namreč predstavlja večjo podreditev od peke piškotov. Vse je odvisno od tega, kako definirate feminizem. Če ga zdravorazumsko, potem feminizem pomeni osvoboditev od doma in gospodinjskih opravil. Če pa vidite feminizem kot teorijo in prakso, ki naj bi ženske osvobodila izkoriščanja in različnih oblik podrejanja, potem to ne drži – peka piškotov me podreja bistveno manj kot delo na fakulteti.

Kako naj se potem mlada ženska, ki se skuša uveljaviti na poklicnem področju, ima za feministko?

Pri feminizmu je podobno kot pri vseh drugih ideologijah. Ko ti je nekaj všeč, padeš na to reč. To se je zgodilo tudi meni, ko sem se kot študentka navduševala nad feminizmom. Toda treba je paziti, da v nekaj ne verjameš le zato, ker ti to koristi ali ti je všeč. Študente učim, da je resnica praviloma tam, kjer nam ni »fajn«. Če ti nekdo reče, da ne smeš ostati doma, ampak moraš hoditi v službo, velja to za osvoboditev. Je to res osvoboditev? Da lahko odgovorimo na to, se je treba vprašati, kdo me izkorišča doma in kdo v službi. S tem ne namigujem, da te doma nihče ne izkorišča, toda eksploatacija je v javni sferi sodobnega kapitalizma neprimerno višja in kompleksnejša kot v zasebni. V službi te izkoriščajo na trgu dela, pri višini plače, s tem da te lažno obtožijo mobinga, kot se je zgodilo meni, ti grozijo … Pretvorijo te v stroj, ki mora biti maksimalno produktiven. To je logika, po kateri kapitalistični sistem deluje. Pri peki piškotov se od tega spočijem. Zame je to sfera svobode, ne pa podreditve.

Omenili ste, da ste bili lažno obtoženi mobinga, o čemer so poročali tudi mediji. Kako visok pa je vaš prag tolerance, kadar ste tarča obtoževanja, izkoriščanja, kritiziranja?

Z izjemo kritik, ki so, žal, le redkokdaj konstruktivne, tovrstna delovanja težko prenašam. Odraščala sem v času, ko je bil človek vrednota vsaj na papirju. Moji starši so verjeli, da to drži, zato so me tako vzgajali. In ker se na oblike vedenja, ki ste jih omenili, ne morem navaditi, komaj čakam, da se bom upokojila. Ne prenesem instrumentalizacije drugih, ki si jo danes lahko privošči vsak – od najmanjšega šefiča, ki je nad tabo, in dalje. To, da te lahko izsiljujejo, ponižujejo, lažno obsodijo in podobno, ker so tisti, ki to počnejo, pač močnejši –slabo prenašam, ker je v nasprotju z mojima temeljnima vrednotama: pravičnostjo ter tem, da je treba spoštovati človekovo dostojanstvo ne glede na to, kakšen položaj ima.

Navzven delujete kot izjemno močna osebnost. Ste se ob dejanjih ljudi, ki so vas prizadeli, vendarle kdaj počutili kot žrtev?

Večinoma ne, nekajkrat pa. Nedavno sem na to izkušnjo zelo čustveno odreagirala. Čeprav se mi zdi prav, da sem, mi je bilo neprijetno. A je imelo učinek. Človeku, ki misli, da se lahko nad tabo izživlja, je po tem, ko ga nahruliš, nelagodno. Po moji izkušnji je tako, da takšen pozneje malo bolj pazi na svoja dejanja – ne zato, ker bi te spoštoval, ampak ker mu je neprijetno po takšnem odzivu. Včasih se mi zdi, da je to pravi odziv, četudi je družbeno nezaželen. Če imate na drugi strani človeka, ki nima socialnih veščin, mu morate postaviti mejo tako, da je njemu nelagodno, če jo krši. Vendar pa to ne sodi med zaželene socialne prakse. Danes je zaželeno, da se, medtem ko te nekdo zatira, ponižuje, ti grozi, te izsiljuje, daje v nič in podobno, ob tem smehljaš. In se z vsem strinjaš. Ne glede na to, kako grozno se počutiš ali kako nedopustljive reči se dogajajo, se je treba vedno smehljati. To je družbeno predpisan način sprejemljive socialnosti.

Kdo vas je v tem pogledu bolj prizadel – moški ali ženske?

Ko gledam svoje moške kolege na fakulteti, je jasno, da ne gre za ženske prakse. Brezčuten, kalkulativni um ni nekaj, kar je značilno le za ženske, ampak tudi za moške. Takšen človek želi in zahteva, da drugi deluje tako, da bo koristilo njemu. Ko, na primer, sama nisem ravnala tako, so mi odkrito povedali, da takšnega ravnanja niso pričakovali, saj da ne poznajo nikogar, ki ne bi naredil tega, kar mu najbolj koristi.

Ali to zamerite tudi feministkam oziroma sodobnim belim zahodnim feministkam, kot jih imenujete? Je vaša nova knjiga nekakšen obračun z njimi?

Zablode feminizma niso obračun z ženskami, ampak z zahodnim belim feminizmom kot načinom razumevanja »ženskega vprašanja«. Ta način razumevanja nekatere ženske, posebej nekatere zahodne bele privilegirane ženske, zlorabljajo za izboljšanje svojega osebnega položaja, ne glede na to, ali s tem slabšajo položaj drugih žensk oziroma drugih ljudi na tem planetu. Ne trpijo namreč le ženske, ampak tudi moški, otroci. Pri knjigi me je najbolj zanimalo, zakaj ženske ne uvidijo, da gre pri sodobnem zahodnem belem feminizmu ne za osvoboditev, ampak za nateg oziroma novo obliko podreditve in izkoriščanja. K temu sem pristopila po matematični logiki: če imate matematično formulo in vstavite napačen podatek, boste dobili napačen rezultat. In točno to počnejo feministke.

In kakšni so ti napačni podatki?

Sodobni beli zahodni feminizem narobe razume to, kar se ženskam dogaja. V Evropi in ZDA se sodobni beli zahodni feminizem osredotoča predvsem na položaj žensk višjega srednjega sloja, ki predstavljajo manjšino žensk na svetu, zanemarja pa večino žensk. Za večino žensk na svetu je ključni problem, ali bodo imele dovolj hrane za svoje otroke, ali bodo njihovi otroci preživeli bolezen, ki jo na zahodu rutinsko zdravimo, in podobno. Za večino žensk ni problem to, koliko oseb v parlamentu ima žensko spolovilo – to je zanje absurden problem. Verjetno bi večina žensk na našem planetu rekla, da se s takšnimi problemi lahko ukvarjajo le tiste, ki nimajo resnih problemov. In to drži. Feminizem govori o »ženskem vprašanju«, kot da gre za eno vprašanje. Ki je tisto, ki ga definirajo zahodne belke zgornjega sloja. A to »žensko vprašanje« ne velja niti za pet odstotkov žensk na planetu. Če ga rešujemo, zato ne rešujemo ženskega vprašanja, saj ne izboljšujemo položaja žensk v večini družb, še posebej ne revnih. Cilji sodobnega zahodnega belega feminizma so za večino žensk našega planeta brezpredmetni. Celo brezsmiselni.

Kaj pa lahko naredimo ženske, ki v resnici živimo dobro, da bi lahko bile feministke?

Marsikaj. Na primer, odreči bi se morale potrošniškemu načinu življenja. Danes je feministka tista ženska, ki se bori proti sodobnemu kapitalizmu ter načinom podrejanja in izkoriščanja, ki so zanj značilni, ne pa tista, ki se bori za to, da bi ji bilo v njenem življenju na vseh področjih čim bolj »fajn«.

Se moramo torej odpovedati tudi svojim ambicijam?

Da, če so povezane s krepitvijo sistema oziroma sodobnega kapitalizma, saj s tem, ko ga krepite, krepite vse oblike izkoriščanja in podrejanja, ki so zanj značilne, tudi žensk, torej vas samih. Treba se je ukvarjati z bolj oddaljenimi posledicami lastnega delovanja, še posebej če jih ne morete nadzorovati. Naj ponazorim s primerom: nikoli nisem objavila rezultatov svojega terenskega dela na Havajih, ker sem vedela, da lahko z objavo svojih izsledkov, ki so vključevali to, zakaj so Američani šli v vojno proti Iraku, naredim škodo. Ti rezultati bi namreč Američanom lahko pomagali razumeti, zakaj ne zmagujejo v vojnah. Tudi ko gre za delovanja, povezana z zahodnim belim sodobnim feminizmom, se je treba spraševati o učinkih lastnih dejanj. Če učinkov ni mogoče predvideti ali škodljivih učinkov omejiti ali nadzirati, se je treba nekaterim stvarem odreči. To pa ne pomeni, da se je treba odreči vsem ambicijam. A res ne vem, zakaj bi bil svet boljši, če bi polovico položajev v parlamentu zasedale ženske. Vse namreč ne delujejo socialno. Oblika spolovila ne zagotavlja socialnosti, humanosti, poštenosti, ampak je to povezano z normami, vrednotami, moralnostjo – odvisno je od tega, kako so vas vzgajali.

V knjigi opozarjate, da bi morale feministke spremeniti svoje potrošniške navade. Četudi nisi feministka, ni prav kupovati oblačil hitre mode, ki jih izdelujejo izkoriščani delavci v Aziji, in bolje je kupovati lokalna živila kot uvoženo hrano v supermarketih. Toda marsikdo si tega ne more privoščiti. Kako naj torej spremenimo svoje potrošniške navade, da bi izboljšali položaj vseh ljudi?

To je skorajda nemogoče. Ravno zato položaja žensk znotraj obstoječega kapitalističnega družbenega sistema ni mogoče izboljšati – izboljšati ga je mogoče le do tiste stopnje, ki sistemu koristi. Dokler torej pomagaš s svojim znanjem in veščinami izkoriščati druge. Podobno je z ekološkim vprašanjem – dokler imamo kapitalistični ustroj, se tega vprašanja ne da rešiti, saj vedno prevlada interes profita nad socialnimi interesi. Tako je tudi z obvladovanjem epidemije koronavirusa – tovarn ne bodo zapirali, četudi bi s tem preprečili okužbe in smrti. Zdravko Počivalšek še vedno vztraja pri tem, da delovna mesta niso vir okužb. Kar seveda ni res. Pomemben je profit, ne pa dobrobit ljudi. Zaradi tega tudi feminizem znotraj tega sistema ne more poskrbeti za boljši položaj ljudi. Treba je spremeniti družbo, kar je bila tudi osnovna ideja feminizma. Vključevanje žensk v družbo tega problema ne more rešiti. Z vključevanjem žensk le krepimo oblike izkoriščanja, značilne za sodobni kapitalizem, vključno z izkoriščanjem žensk.

Kako pa potem živite, da uresničujete tisto, o čemer pišete?

Skušam se odpovedati tistemu, kar lahko škoduje drugim. Živim tako, da ne pridobivam svojega ugleda in priljubljenosti s poneumljanjem svojih študentov, čeprav dobim potem z njihove strani nizko oceno. Naredim tisto, kar je prav in kar ne bo škodilo mojim študentom, četudi to zanje morda ni »fajn«. Kupujem malo, oblačila mi sešije šivilja, kadar pa moram kupiti stvari, ki jih potrebujem, med nakupovanjem bentim. V glavnem kupujem oblačila slovenskih blagovnih znamk, hrano kupujem lokalno, če je le možno. Le za psa, ki je alergik in mora biti na dieti, kupim bio piščanca iz Avstrije v enem od supermarketov. Skratka, skušam delati čim manj škode. To načelo bi ljudje morali upoštevati tudi pri partnerstvu in vzgoji otrok. Morali bi se vrniti k nekaterim stvarem, ki smo jih opustili – k več socialnosti in manj egoizma. To, da tebi nekaj koristi, ne opravičuje tvojih dejanj, če z njimi škoduješ drugim. Če pa deluješ tako, kot je prav, moraš sprejeti velike količine nelagodja.

Se vam zdi, da plačujete visoko ceno za svojo moralnost in pokončno držo?

Cena je takšna, kakršna pač je – če si moralen, nimaš veliko pravih prijateljev, v službi ne napreduješ kot drugi, si negativno stigmatiziran in postavijo te v položaj grešnega kozla. Komentar kolega, ki je vedel, da nisem storila mobinga, kar je tudi podpisal, je bil: »Vas je preprosto okriviti, ker veljate za konfliktno osebo in bo vsak verjel, da ste to naredili.« Za svojo moralno držo je treba plačati visoko zasebno in javno ceno. A tudi če ne plačujemo te cene, plačujemo neko ceno. Gre za to, čemu se nisi pripravljen odpovedati: svojim koristim ali pa temu, da ne škoduješ drugim in si moralen.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.

Jana_naslovka_03
Mateja J. Potočnik
naslovnica