Kandidatka za Slovenko Leta 2021

Emilija Stojmenova Duh: "Ne prenesem, da si kdo domišlja, da je več vreden od sočloveka"

Sonja Grizila / Revija Jana
18. 1. 2022, 12.19
Posodobljeno: 18. 1. 2022, 12.19
Deli članek:

Šestnajst let je imela, ko je prišla iz Makedonije v Slovenijo na program mednarodne mature, drobcena, preplašena, a polna upanja, da je mogoče priplezati na vrh in spotoma razbiti stekleni strop.

Šimen Zupančič
dr. Emilija Stojmenova Duh

Še zmeraj je drobcena, preplašena pa že dolgo ne; zdaj je docentka s svojimi doktorskimi kandidati, ugledna raziskovalka in tista, ki uspešno vabi dekleta na študij elektrotehnike, še do nedavnega rezerviran bolj za moške. Je članica več delovnih teles EU, pobudnica nacionalne mreže FabLab, ki povezuje izobraževanje z gospodarstvom, in ustanovna članica združenja strokovnjakinj OnaVe, ki si prizadeva, da bi bilo v medijih zastopanih več žensk. Ne prenaša krivic in neumnosti, zato jo je videti in slišati na številnih protestih, njen podpis je tudi na peticijah, ki se zavzemajo za demokracijo. Svet bi bil drugačen, če bi ga vodile emilije …

Javno ste podprli mariborske dijake, ki so hoteli v šolo, in si prislužili kazen. Ste jo morali plačati?  

Ves čas sem bila prepričana, da sem ravnala prav, da nisem kršila nobenega zakona, saj smo z dijaki upoštevali vse ukrepe. S pomočjo srčne pravnice, ki je pred tem nisem poznala in je želela ostati anonimna, sem vložila prošnjo za sodno varstvo. Nekaj mesecev pozneje sem prejela sodbo v imenu ljudstva, v kateri je sodnik odločil in jasno razložil, da dejanje, ki sem ga storila, ni prekršek. V podporo dijakom sem govorila na še enem protestu, aprila v Ljubljani. Tudi takrat sem prejela kazen in tudi takrat smo s pomočjo odvetnice dokazali, da je brezpredmetna.

Kako ste bili sprejeti, ko ste pri rosnih šestnajstih prišli v Slovenijo? Ste imeli svojega angela varuha?

V Slovenijo sem prišla zato, da bi obiskovala program mednarodne mature na Drugi gimnaziji Maribor. Bivala sem v Dijaškem domu Drava. Šola in dom sta bila takrat okolje, v katerem sem spoznavala Slovenijo in njene ljudi. Profesorji na šoli, predvsem pa ravnatelj in koordinatorica programa, so poskrbeli, da smo bili na varnem in smo imeli enake razmere za učenje kot slovenski sošolci. V domu smo imeli krasno vzgojiteljico Vando, bila nam je kot mama, in to v vseh pogledih. Znala je prisluhniti, potolažiti in objeti, kadar smo to potrebovali. Po drugi strani je skrbela za red in vzgojo (gospa Vanda, prisežem, da je moja postelja vedno pospravljena!). Še posebej nas je razvajal kuhar Stipe, razumel je, kako je biti tujec, in nam je pogosto s hrano odganjal domotožje. Tudi sošolke in sošolci so nas lepo sprejeli in nam pomagali. Skratka, povsod sem bila lepo sprejeta, zato so me neprijetno presenetili kasnejši podli napadi na račun mojega porekla na družbenih omrežjih.

Vas pogosto sprašujejo, ali ste bolj Slovenka ali Makedonka? V uredništvu Jane z lahkoto razložimo, zakaj smo vas kandidirali za Slovenko leta.

V Sloveniji me večina jemlje za Slovenko. Pogosto slišim, ti si naša. Če pa že poteka debata o mojem poreklu, mi želijo povedati, kakšne povezave imajo sami z Makedonijo, in razložijo, da so jim Makedonija in Makedonci všeč. Ampak tudi Makedonci v Sloveniji in v Makedoniji pravijo, da sem njihova. Lastijo si me oboji, tudi priimka imam enega od tod in drugega od tam. Sama o tem ne razmišljam. Sem ponosna na svoje korenine in jih ne skrivam. Hkrati obožujem Slovenijo, ki je moja domovina. Sama s seboj se že dolgo pogovarjam v slovenščini, čeprav se tudi v teh pogovorih vsake toliko zmotim pri kakšnem sklonu.  

Razložite našim bralkam (in predvsem bralcem), kaj je to »stekleni strop«.

To je tako, kot da bi se vzpenjali na vrh hriba, do neke višine gre gladko, potem pa je čedalje več ovir. Medtem pa drugi napredujejo. Morate biti res vztrajni in imeti močno voljo, da premagate vse ovire oziroma poiščete drugačne poti, da pridete na zastavljen cilj. Ženskam obljubljajo, da lahko z delavnostjo in vztrajnostjo dosežejo vse, kar si želijo, na neki ravni pa se začnejo ustavljati – skozi stekleni strop vidijo svoj cilj, a ne morejo do njega. Ogromno vztrajnosti, trme, notranje moči in tudi nekaj iznajdljivosti je potrebno, da lahko čvrsto steklo razbiješ.  

Zakaj se dijakinje vpisujejo predvsem na humanistične študije? Se tako zelo bojijo matematike (fantje pa ne) ali je še kakšen drugačen razlog?

Ni težava v tem, da se dijakinje bojijo matematike. Veliko deklet je zelo dobrih v matematiki, celo boljših od fantov. Tudi na študiju matematike najdete veliko študentk. Ko še ni bilo računalnikov, so imeli v NASI na stotine zaposlenih žensk, ki so ročno računale zapletene enačbe. Težava  je v tem, da družba jemlje inženirstvo kot moški poklic. Vabim vas,  da v iskalnik slik vtipkate  besedo »engineer«. Na večini slik, ki vam jih bo iskalnik ponudil, so moški. Poskusite potem z besedo »teacher«. Na večini slik bodo ženske. Družba vpliva na to, kako posameznik dojema poklice in se odloča o svoji prihodnosti. Ljudje običajno ne želimo izstopati. Udobneje se počutimo v družbi, kjer najdemo sebi podobne. Zato je res pomembno, da dijakinjam pokažemo vzornice, v katerih se lahko tudi same prepoznajo. Tukaj imate zelo pomembno vlogo mediji in nam lahko pri tem veliko pomagate. Da bi vam olajšali delo, smo v združenju OnaVe pripravili platformo strokovnjakinj, kjer lahko najdete žensko za vsako področje.

Dekleta vabite na študij elektrotehnike, ki je bil še nedavno tipično moška domena. Ja zdaj kaj bolje, sami ste bili namreč edina punca med 149 študenti. Mimogrede, študij ste končali kot najboljša v letniku …

Vsekakor je bolje kot takrat, ko sem bila sama študentka, pa tudi študijski programi so bolj pestri. Na naši fakulteti imamo na študiju elektrotehnike približno 20 odstotkov študentk, medtem ko je delež žensk na študijskem programu multimedija precej višji, blizu 50 odstotkov. Veseli me tudi vedno višji delež žensk na doktorskem študiju. Letos je ta 30-odstoten. Ponosna sem, da imam med svojimi doktorskimi kandidati popolno spolno uravnoteženost: dve kandidatki in dva kandidata.

Končajte stavek: »Če ne bi v življenju srečala tega človeka, bi se moje življenje obrnilo precej drugače …«

Vsekakor je to ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru Ivan Lorenčič.

Pa še »znanstveno« vprašanje:

Na družbenih omrežjih vas velikokrat vidimo na fotografijah v krogu nasmejane družine.  Kaj svetujete, kako izbrati moža, da bo imela ženska, ki hoče kaj doseči v življenju, tudi osrečujoče zasebno življenje?

Uh, to pa je težko vprašanje. Natančnega navodila nimam. Po mojem igra pri tem vlogo tudi sreča. Svojega moža sem spoznala v službi. Od prvega dne, ko sva se spoznala, je vedel, kako veliko mi pomeni moje delo. Takrat sem bila mlada raziskovalka in sem kot doktorska študentka imela ob koncih tedna predavanja. Spomnim se, da si je prvo kavo »zaslužil« tako, da me je po službi iz Kranja peljal v Maribor na predavanja, potrpežljivo počakal štiri ure in nato v petek zvečer, ob kavi, prijazno poslušal vsebino predavanj. Obema družina pomeni ogromno. Hkrati oba trdo delava in spoštujeva delo drug drugega ter se pri tem podpirava. Mož dobro ve, da bi imel izredno tečno ženo, če ne bi smela delati. 

Kaj vas najbolj razveseli?

Marsikaj – zanimiva knjiga, napeta tekma, še posebej nogometna, v kateri igra NK Maribor, dober rock koncert, hribi, morje, potovanja, prijatelji ... Najbolj od vsega pa čas z družino in sin, ki me vedno zna nasmejati in mi vsak dan znova pokaže smisel življenja.

Kaj  vas najbolj razjezi?

Ne prenesem krivic. Ne morem biti tiho, kadar se dogajajo drugim, še posebej tistim, ki so nemočni in se zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne morejo boriti zase. Ne prenesem, da si kdo domišlja, da je več vreden od sočloveka.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.

Mateja J. Potočnik
naslovnica