»Bolezen je odtujila ljudi, iz njih potegnila marsikaj slabega!«

Starostniki se bojijo, da že marca ne bodo mogli plačati položnic

Dženana Kmetec
14. 1. 2022, 05.55
Deli članek:

Zadnji dve leti sta bili za stanovalce domov upokojencev izjemno težki. Bojazen pred boleznijo in varnostni ukrepi, ki so prinesli tudi večmesečno zapiranje za stenami domov in pomanjkanje socialnih stikov z zunanjim svetom, predvsem s svojci, so bili za marsikoga nepredstavljivo težka izkušnja.

Črtomir Goznik
Med tistimi, ki so se jih ukrepi za zajezitev koronavirusa v zadnjih dveh letih dotaknili najpogosteje, so gotovo starostniki.
V imenu stanovalcev
Že naslednji mesec bo najbrž tudi v DU Ptuj na mizah članov sveta zavoda predlog za uskladitev cen, skoraj zagotovo bo predlagana podražitev. Ena izmed devetih članov je tudi Šuligojeva, ki zagotavlja, da bo v imenu stanovalcev jasno povedala, da v to, da bi novo breme prevalili nanje, ne privolijo. Prepričana je, da ima država dovolj drugih sredstev za pokritje razlike v zdajšnji in predvideni novi ceni, ki je odvisna od rasti življenjskih potrebščin in se vsakoletno usklajuje marca. 

Čeprav se je leto 2022 šele dobro začelo, pa jih zdaj pestijo nove skrbi. Že v naslednjem mesecu ali dveh se obeta podražitev domske oskrbe. »Bojim se, da smo starejši postali povsem pozabljena generacija. Kot družba smo povsem zašli s poti,« je prepričana Ljubica Šuligoj, predstavnica stanovalcev v svetu Doma upokojencev Ptuj.

Kompleksno družbeno dogajanje se odraža na vseh generacijah, le da ga nekatere čutijo bolj, druge malenkost manj. Med tistimi, ki so se jih ukrepi za zajezitev koronavirusa v zadnjih dveh letih dotaknili najpogosteje, so gotovo starostniki. Njihova ogroženost zaradi morebitnega hujšega poteka bolezni je zahtevala prilagoditev in popolno spremembo načina življenja. Osamljenost, ki je pestila marsikoga že pred epidemijo, se je z njenim začetkom le še poglobila.

»Priča smo vse večjim nasprotjem, na vseh področjih. Zdi se, kot da so se v teh težkih časih povsem izgubile moralne in etične vrednote človeka. Negotove razmere so zarezale tudi v domsko življenje. Z uvajanjem ukrepov smo se začeli tudi osebnostno zapirati, otopeli smo in počasi izgubljali čut za medsebojno razumevanje,« ključne posledice epidemije in njenih ukrepov izpostavlja Šuligojeva. Še večji problem kot samo spopadanje z ukrepi so po njenem mnenju njihove posledice na posameznika in družbo, saj se oddaljujemo od dosedanjih vrednot.

Želja po druženju sčasoma večja od bojazni pred okužbo

Šuligojeva kot zelo težko izpostavlja obdobje treh mesecev, ko so bili domovi zaprti: »Sorazmerno hitro smo sicer sprejeli vse te ukrepe in bili disciplinirani, se je pa sčasoma čutilo, da so ljudje postali željni družbe. Ukrepov smo se držali, a je bila potreba po socialnih stikih velika. Opazila sem, da so se začeli družiti v majhnih skupinah. Želja po druženju je v nekem trenutku premagala celo bojazen pred okužbo, boleznijo.«

Dejstvo, da so dobro precepljeni, jim je tudi omogočilo nekoliko več sproščenosti. Sorazmerno z rastjo deleža cepljenih v domu se je zmanjševal strah pred okužbo. Tudi med stanovalci domov so se pogosto pojavljali pomisleki o nujnosti in smiselnosti nekaterih ukrepov. Neskladnost ukrepov jih je mnogokrat begala.

Nova skrb stanovalcev: kako bodo zmogli plačevati oskrbnine

Črtomir Goznik
Ljubica Šuligojev: »Nekoč so starejše ljudi veliko bolj spoštovali, danes se pogosto počutimo, kot da smo odveč.«

Mnogi stanovalci domov upokojencev druge možnosti za življenje, kot je institucionalno varstvo, nimajo. Ker se domska oskrba zadnja leta konstantno draži, pa plačilo te storitve postaja za marsikoga prevelik zalogaj. Nova napoved podražitve starostnike straši. »Mnogi pravijo, da ne bodo zmogli plačevati položnic, da bodo šli domov, ne vedoč, kako bodo tam živeli. To ni majhen, ampak velik problem skupnosti. Ker spoštovanja do starejših ni, tudi razumevanja do njihovih problemov ni. Pri tem nam je kot družbi spodrsnilo. Mladih nismo naučili osnovnih vrednot; kot zgodovinarka vem, da so bili v preteklosti starejši veliko bolj spoštovani,« je razočarana Šuligojeva, ki prav v tem, da so »pozabljeni«, vidi razlog, da jim poskušajo iz leta v leto naložiti vse večja bremena: »V domu je povojna generacija, nekateri so še starejši. Ogromno so dali skozi. Delo nikoli ni bilo problem. Danes pa se zdi, kot da smo starejši le breme, čeprav smo delali 30, 40 let. To je ena velikih krivic, ki jo dopušča tudi samo vodstvo države.« Mnogi stanovalci naj bi se v zadnjih tednih nanjo obračali z vprašanji, povezanimi s predvideno podražitvijo. Strah je ogromen, kar povzroča še večji razkol v že tako razdeljeni družbi.

Višje cene oskrbe, še več osamljenosti starejših?

Osamljenost starejših je eden ključnih problemov, s katerim se srečujejo in na katerega pogosto opozarjajo. Kot pravi naša sogovornica, ima domska oskrba pri tem zelo pozitiven vpliv. Možnosti za družabno življenje je več. A bojazen, da se bo ta problem poglobil in da bodo nekateri starostniki v primeru dviga cen preprosto morali nazaj v domače okolje, je po mnenju Šuligojeve realna: »Pa čeprav bo to pomenilo, da bodo ves dan sami. Kaj bodo doma z majhnimi pokojninami? Starostniki smo včasih 'napol' otroci, potrebujemo nekoga. Včasih je že lepa beseda dovolj. Vsak, ki gre v dom, ve, da gre na novo pot. Sama sem v domu osem let. Kot pedagoška delavka sem se nenehno srečevala z mladimi, v domu pa sem prišla v povsem novo okolje in tudi spoznala novo plat življenja. Tu sem dojela celovitost človeškega življenja.«

Veliko zaslugo za dobro počutje stanovalcev v ptujskem domu pripisuje delovnim in marljivim zaposlenim, želi pa si, da bi bili ti za svoje delo plačani bolje in da bi jih s spremembo normativov razbremenili: »Njihovo delo je veliko več kot le služba, od tega, kako oni delajo z nami in koliko časa imajo za posameznega stanovalca, so v veliki meri odvisna naša življenja.«