»Hišni« svetovalec

Minister Vizjak svojemu pravniku in nekdanjemu ministru dal že za 830.000 evrov poslov

Primož Cirman, Tomaž Modic, Vesna Vuković / Necenzurirano.si
13. 1. 2022, 12.54
Posodobljeno: 13. 1. 2022, 13.04
Deli članek:

Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak se je manj kot štiri mesece pred državnozborskimi volitvami odločil, da svojemu prijatelju odda še en donosen posel.

/
O Senku Pličaniču v Vizjakovem kabinetu govorijo kot o »osebnem prijatelju ministra«.
Pličanič med izbranci, ki so jih peljali v Dubaj
V slovenskem pavilijonu na svetovni razstavi Expo2020 v Dubaju so konec novembra organizirali poslovni forum Napredni materiali za zeleno prihodnost, ki so se ga udeležili predstavniki tehnoloških in proizvodnih podjetij iz Slovenije. Med temi so tudi Celjske mesnine in Radgonske gorice, ki so v lasti Izidorja Krivca, zaupnika ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Med izbranimi podjetji, ki so jih predstavili tudi v posebni zloženki, je bil tudi Sol.Lex.Sus v lasti Senka Pličaniča. 

Senko Pličanič, ki je v zadnjem letu dni od okoljskega ministrstva kot po tekočem traku dobival pogodbe za pripravo zakonodaje in drugih predpisov, naj bi bil tik pred podpisom nove pogodbe. Po naših informacijah bo okoljsko ministrstvo Pličaničevemu podjetju Sol.Lex.Sus zaupalo izdelavo študije na področju odpadne embalaže, za kar naj bi prejelo okoli 180.000 evrov.

Gre za že šesti posel, ki bi ga Pličanič dobil od Vizjaka. Skupna vrednost pogodb, ki jih je ministrstvo podpisalo s Pličaničem, pa bi s tem presegla 830.000 evrov. Za opravljeno delo so Pličaniču do zdaj po podatkih Erarja izplačali že nekaj več kot 227.000 evrov. Donosne pogodbe mu je omogočil prav Vizjak. Najprej je ukinil pravno službo na ministrstvu. Ker zaradi tega ni imel več nikogar, ki bi pisal zakone in uredbe, je kot zunanjo pravno pomoč najel svojega prijatelja.

Tako kot pri prejšnjih pogodbah, ki jih je od ministrstva dobil Pličanič, je tudi pri tej problematična ne samo njena visoka vrednost, ampak tudi to, da bo znova delal pri zadevi, pri kateri je bila večina dela že opravljena.

Pličanič dela vse: piše, popravlja in usklajuje zakon

Gre za reševanje desetletje stare problematike odpadne embalaže. Na odlagališčih komunalnih podjetij se kopičijo ogromne količine mešane odpadne embalaže. Konec maja 2020 jih je bilo na njihovih dvoriščih že za več kot 40.000 ton. Država je zato strošek odvoza prevzela na lastna ramena, kar jo je mesečno stalo okoli milijon evrov.

Slabo stanje je posledica tudi odločitve upravnega sodišča iz leta 2018. To je takrat presodilo, da proizvajalci odgovarjajo le za količino embalaže, ki so jo dali na trg, družbe za ravnanje z odpadno embalažo pa odgovarjajo le za takšne količine odpadkov, za kolikšne imajo sklenjene pogodbe s svojimi strankami oziroma zavezanci. Embalaža, ki je pristala pri komunalnih podjetij, je tako močno presegala količine, za katere je plačana embalažnina.

Z aprilom lani so bile sprejete spremembe uredbe o odpadni embalaži, po kateri so zavezanci za plačevanje embalažnine postala tudi podjetja, ki dajejo letno na trg manj kot 15 ton embalaže. Po Vizjakovih ocenah je bil prav prag 15 ton glavna težava, zakaj je do zdaj ostajalo neprevzete toliko embalaže. Gre za prehodni sistem, ki bi veljal do uveljavitve tako imenovanega sistema razširjene proizvajalčeve odgovornosti. Po tej bi »proizvajalci nosili vse stroške, povezane z odpadki iz svojih proizvodov«. To bi uredili z novim zakonom o varstvu okolja, ki ga je v začetku novembra sprejela vlada Janeza Janše in poslala v državni zbor. Zdaj tam čaka na prvo obravnavo. 

Ključna oseba pri pripravi predloga zakona, ki ga je Vizjak predstavil kot enega od dosežkov svojega mandata, je Senko Pličanič. Najprej je sodeloval pri pisanju zakona, nato so ga najeli za to, da je »popravljal« določbe, na koncu pa si je pri Vizjaku zagotovil še posel pravne podpore pri usklajevanju predloga in njegovem sprejemanju v zakonodajnem postopku ter pri pripravi podzakonskih aktov. 

Pri Vizjaku in Pličaniču brez odgovorov

Čeprav je predlog zakona že spisan, prav tako določbe, ki urejajo prihodnje ravnanje z odpadno embalažo v Sloveniji, so na ministrstvu za okolje in prostor presodili, da potrebujejo novo študijo na tem področju. 

Zakaj je tako, kaj konkretno je predmet pogodbe, ki naj bi jo v kratkem podpisali s podjetjem Sol.Lex.Sus in na koga vse so se še obrnili s pozivom k oddaji konkurenčne ponudbe, ni znano.

Odgovor na ta vprašanja bi se lahko skrival v strokovnem mnenju, ki so ga po naročilu Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) pripravili na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. V njem je inštitut pod vodstvom Lojzeta Udeta, nekdanjega ustavnega sodnika in profesorja z ljubljanske pravne fakultete, raztrgal nekatere predlagane Vizjakove rešitve.

Najbolj jih je zmotilo, da bi vlogo monopolista na 20 milijonov evrov vrednem trgu odpadne embalaže prevzelo podjetje Slopak. S tem bi se velik del posla z odpadno embalažo, ki ga zdaj opravlja šest zasebnih podjetij, prenesel v roke SDS. Direktor Slopaka je namreč Boštjan Aver, ki je bil v zadnjem času kandidat največje vladne stranke za več položajev v državnem gospodarstvu.

STA
Po naših informacijah ministrovi najožji sodelavci zahtevajo, da se Pličaničevi računi plačajo takoj, ko pridejo na ministrstvo.

Sol.Lex.Sus opisujejo kot mlado podjetje, ki se med drugim ukvarja s pripravo zakonodaje. Svojim strankam ponuja svetovanje na področju okolja, prostorskega razvoja in gospodarskih aktivnosti, povezanih z naravnimi viri, odpadki in prostorom.

Nova predlagana organizacija bi bila neučinkovita

Na Inštitutu za primerjalno pravo so opozorili, da predlog zakona ne ponuja »izčiščene, z ekonomskimi analizami podprte primerjalne analize«, kakšne bi bile prednosti in slabosti teh rešitev oziroma ali bi bil nov sistem boljši ali slabši od obstoječega. 

»Na spletu je več različic, ki so bile v preteklih mesecih dodelovane, vendar so še vedno pomanjkljive in mestoma nejasne. Analiza različic kaže, da predlagatelj nima jasnega koncepta ureditve organizacije PRO (razširjena proizvajalčeva odgovornost, op. p.) ter argumentov zanj,« so pojasnili.

Poleg tega so izpostavili tudi splošno problematiko nepridobitne narave organizacije, kar naj bi postal Slopak, »saj je vedenje takih organizacij lahko pogosto usmerjeno k nepotrebnemu povečevanju svoje dejanske velikosti oziroma višanju sredstev, ki so jim dodeljena. Takšna strategija je pogosto namenjena višanju dohodkov in prestiža oziroma položaja poslovodnih organov neprofitnih organizacij, vse navedeno pa rezultira v neučinkovitostih.«