V terapevtskem procesu, kamor pridejo največkrat v družinah travmatizirani posamezniki, pogosto za nekaj časa postane zanje »negujoča mama«, ki potem zmore utišati njihovo »kritično mamo.« Pred tridesetimi leti je tudi sama poiskala pomoč v terapevtki skupnosti pri psihiatru dr. Janezu Ruglju. Ker je veliko ljudi, ki iščejo pomoč, vseh pa ne more sprejeti, je napisala sedem knjig. Zadnje tri pripravlja tudi za angleški trg.

Dobiva se v lokalu na hipodromu Stožice. Sedeva za mizo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Prvo vprašanje mi zastavi Sanja. »Bi me radi predstavljali po tem, kar delam, ali po tem, kar sem?« »Hm … dobro vprašanje.« Dr. Sanja Rozman zna v odgovorih združiti oboje.

Za začetek, obstaja kak hiter nasvet, kako do boljšega počutja?

Ne verjamem v nasvete, še najmanj pa v instantne nasvete. Življenje je preveč resna stvar, da bi hodil od enega do drugega in se pogajal, katere nasvete si pripravljen upoštevati in kateri so zate pretežki. Prav je, da ljudem kaj razložiš, da razumejo, zakaj se jim kaj dogaja, ampak z nasveti ne prideš daleč, ker jih itak noben ne upošteva …

Odkar ste se upokojili, se še bolj kot prej ukvarjate s pisateljevanjem. Napisali ste tri knjige za Slovence, tri imate pa pripravljene za izdajo v Ameriki. Založnica čez lužo je vašo knjigo menda ocenila za najboljšo knjigo za samopomoč, kar jih je brala.

V Sloveniji sem napisala in izdala vsega skupaj sedem knjig in tri imam pripravljene za izdajo v Ameriki. Pišem neposredno v angleščini, in to me zabava in izpolnjuje. Me prime tudi ob treh ponoči, se zbudim in pišem, ker imam občutek, da moram še toliko povedati. Pišem o svojih klientih in o tem, kakšne travme so doživeli in kaj se jim dogaja, ko poskušajo okrevati. To so zgodbe, ki jih morajo ljudje slišati. Toliko resnice slišim v terapiji, sama sem tam z njimi na štiri oči, ne more ostati to samo zame. In si mislim, kaj bi dala, da bi lahko ljudje to slišali. Pomagali bi si. Ljudje v psihoterapiji so iskreni, in ko povedo o svojem življenju, s spoštovanjem utihnem. Zakaj bi se pa pretvarjali, nič ne bi imeli od tega, samo denar bi stran vrgli.

Najbrž imate kako mnenje o mamah, preveč navezanih na svoje otroke, in o tem, kaj se zgodi, ko ptički odletijo iz gnezda in te mame ostanejo same, osamljene, v stiski?

Imam svoje mišljenje o praznem gnezdu. Lahko vam malo podkurim z njim (smeh). Zdi se mi grozno, da bi živela z občutkom, da bom lahko živela svoje življenje šele takrat, ko bodo otroci šli od doma. Se zavedate, kako »bolno« je to? Kot prvo je krivično do žensk, kaj od mene pričakuje moški svet. Bom imela šele po tem, ko bodo otroci odrasli, življenje zase, ali bom dotlej že pozabila, kaj sem imela svetu povedati? Mislim, da je moja ustvarjalnost tisto najboljše v meni, in če moram držati v eni roki dojenčka, v drugi pa kuhalnico in me bo prijelo pisati, bom počela vse troje. Bom, zato se je treba jemati malo bolj resno.

Jemati se resno ...

Jaz nisem gnezdo. Jaz sem oseba. Življenje je treba živeti zdaj, ko ga imam, ne pa ga odložiti za 30 let, ko bodo otroci odrasli; kaj bo od njega ostalo, če te rožice ne zalivam vsak dan? Svoje otroke imam rada, uživala sem, ko sem to gnezdo ustvarjala, ampak povrh tega sem bila pa tudi še Sanja in nisem nehala biti to … Ljudje včasih mislijo, da je dovolj, da si ženska, pa boš že samoumevno znala biti tudi mama in gospodinja. To so takšna najnižja možna pričakovanja, češ da je družina to, da je ženska za »šporhetom«, pa da mož plačo domov prinese in ne pije, potem naj bi bil pa to že maksimum. Kaj pa še hočeš? Meni se zdijo to tako minimalna pričakovanja, da ko se poskušaš stlačiti vanje, se ti zgodi kot pri steklenem čeveljčku v Pepelki: nekaj si moraš odrezati, da pašeš noter. Potem pa kri teče pa boli. Jaz si nisem hotela odrezati svoje ustvarjalnosti in s tem sem svoje hčere naučila, da imajo tudi one pravico, so take, kot so, tudi če ne pašejo v vse vloge, v katere jih hočejo tlačiti drugi. So super babe, take, da jih je veselje pogledati.

Kdaj pa ste prišli do tega?

Ste brali mojo prvo knjigo Sanje o rdečem oblaku? (Op. a.: leta 1993 je Sanja Rozman napisala svoj prvi dnevniški roman.) V tej knjigi sem opisala situacijo, ko sem bila sveže zaljubljena v nekoga, ki je čez dva meseca umrl za rakom. Star je bil 42 let. Pri teh letih umreti neizpolnjen, nedokončan … Ob tem sem doživela uvid, da je vsak dan, ki ga ne živiš na polno, izgubljen. Odtlej se počutim nenormalno odgovorna za to, da vsak trenutek živim na polno, četudi to pomeni, da potem »dol padem«. Včasih si res preveč naložim, ampak to je zame edini način, kako živeti. Danes moram imeti vse narejeno tako, da če jutri več ne pride, sem mirna in bom lahko rekla: nič nisem pustila nedokončano. Naredila sem vse, kar je bilo v moji moči.

Trikrat ste postali mama, na neki način potem postanemo starš svojim staršem, vi pa opravljate vlogo mame tudi v terapevtskem procesu. Koliko moči to zahteva?

V terapevtskem procesu moram biti močna, saj predstavljam figuro mame tudi ljudem, starejšim od sebe. Da te nekdo sprejme kot materinsko figuro, moraš imeti pristno avtoriteto, ki je ni treba dokazovati, in to potem samo steče … Ne pravim, da je to isto, kot da sem mama svojim klientom. Mamo jim le predstavljam oziroma dovolim, da v meni vidijo svojo mamo. Večina mojih klientov je bila travmatizirana zaradi odnosa s svojo izvorno družino v zgodnjem otroštvu, zato so prišli v terapijo, da odpravijo škodljive posledice teh travm. Take posledice se kažejo predvsem v odnosih do sebe in partnerjev. Da bi lahko popravili škodljiva stališča »nisem vreden, nisem dovolj dober, nimam pravice živeti ...«, je treba začeti tam, kjer je napaka. Zato moram potem v terapiji vzpostaviti odnos, ki je po razporeditvi moči podoben starševsko-otroškemu. Postati zanje »negujoča mama«, ki bo pomagala utišati njihovo notranjo »kritično mamo«.

Katero sporočilo bi kot psihoterapevtka želeli posredovati ljudem?

Glavno sporočilo je, da je ogromno ljudi pri nas travmatiziranih, pa niti sami ne vedo, saj so videti čisto v redu. So funkcionalni, ampak kar naenkrat se jim začne svet rušiti. Ponavadi na področju odnosov, lahko pa tudi kje drugje. Posledice travm v otroštvu se začnejo kazati šele čez 20 ali 30 let. Lahko v obliki zasvojenosti. Novo v psihoterapiji je, da se poskuša razumeti te ljudi, ne pa samo opredeljevati njihove napake ali motnje. Zakaj so takšni, kot so? Zakaj se ona, na primer, spravi skupaj s tipom, ko pa je na sto kilometrov jasno, da jo bo zafrknil in uničil življenje? Zakaj? Zakaj se ljudje spravijo v situacije, ko jim zdrava pamet pove, da ne bodo dobro skozi prišli, ampak vseeno rinejo v probleme. To naredi travma. Zakaj psihoterapevti vlečemo ven stara jajca, stare zamere? Zato, ker takrat, ko se je travma dogajala, pa si bil morda star šest let, si sprejel stališča o sebi in o ljudeh: Jaz nisem dober. Vsak me bo zapustil. Ne smem se potegniti zase. Nimam pravice živeti tako, kot je fajn. Nikoli mi ne bo uspelo. Da bi me nekdo imel rad, mu moram dati nekaj v zameno. Potem pa odrasteš in imaš sam otroke in vse sorte odnose, a v tebi še vedno odzvanjajo zastarela otroška negativna stališča. Ljudje s takimi stališči so navadno zelo inteligentni in se trudijo na vso moč, da bi iz tistega, kar imajo, naredili življenje, vredno življenja, pa jim zmeraj znova spodleti.

Zakaj jim spodleti in zakaj ne morejo iz začaranega kroga?

To je tisto, kar sem se naučila in kar mislim, da znam povedati naprej tako, da jim lahko pokažem, kje se da ven priti. To je tista moja rdeča nit. Najdem, kaj je spodaj. Spodaj je razlog, zakaj si se moral zadeti. Zakaj bi se človek hotel zadeti? Najbrž zato, ker mu nekaj ni fajn. Zakaj bi človek sanjaril? Zakaj ne bi hotel ne videti, ne slišati, ne čutiti, ne se spominjati, razen če je tam spodaj nekaj tako zelo bolečega, nekaj, za kar misli, da ne bi mogel prenesti, če bi si dovolil, da ga prevzame.

Pa je ta uvid dovolj?

Ne, je pa začetek. To pomaga ljudem, da razumejo sami sebe in si nehajo očitati. To so normalni ljudje, ki so šli skozi nenormalno težke situacije in so se morali temu preveč prilagoditi, da so lahko preživeli. Potem pa s to prilagoditvijo hodijo okoli po svetu, povsod vidijo samo napad in dramo. Vodeti so kot vietnamski veteran, polno oborožen z vsem orožjem, ki strelja v vsak grm, čeprav zunaj sije sonce in ptički čivkajo. Pokvarijo mirne odnose, sprejo se s tistimi, ki jih imajo najraje. Ne zmorejo obdržati sprejemljivih služb. Ne morejo priti do tega, da bi s financami prišli skozi mesec, čeprav dovolj zaslužijo. Ne morejo sestaviti, ker jih ta stališča, ki so jih ponotranjili kot otroci v času travme, zafrknejo.

In kako zdaj spremeniti ta stališča?

Ne gre za navadna stališča, ki bi bila dostopna prepričevanju, temveč za osnovna stališča, na katerih smo izgradili vse, v kar verjamemo o sebi in svetu. Ne moreš zlahka spremeniti tistega stališča, ki je v temelju vseh tvojih stališč. To je naloženo čisto spodaj, kot če bajto zidaš, v temeljih. Ko poskušaš to popraviti, se marsikaj zruši tudi v nadstropjih in je treba življenje praktično zgraditi na novo. To je tisto, kar naredi proces okrevanja tako dolg. Plus to, da si mnogi, ko se odločajo za terapevtsko pomoč, rečejo: »Stara sem 40 let ali pa 40 let sem tako živela, ne splača se mi več. Moje življenje ni vredno, da ga na novo postavljam, tega sem vajena.« Problem je travmatiziranim ljudem dokazati, da so vredni kaj več, kot da jih nekdo samo prenaša, kaj šele, da bi jih nekdo imel rad. Že če se ne prepirajo, so čisto zadovoljni. Ker ne vedo, kako živeti dobro, se jim zdi dovolj, že če je malo manj slabo.

In vam uspeva, da jim pomagate spremeniti ta stališča?

Ja. Kmalu bo 30 let, odkar delam to. 50 ljudi imam v programu vsa leta. Od začetka do konca. Kakšni ne ostanejo čisto do konca. Nekateri grejo, pa se vrnejo čez pet let.

Kje pa je konec?

V program okrevanja prideš, ko sam hočeš, in greš, ko sam hočeš, jaz nikomur ne rečem, ne še iti, ker nisi še na koncu. Bo že še prišel nazaj, če bo, če ne, bo pa vsaj odšel z dobrim občutkom. Kdaj je konec? To je dobro vprašanje. Okrevanja nikoli ni konec, ker se nadaljuje v osebno rast. Vedno greš lahko še malo više in živiš še malo bolj polno. Ljudje veliko govorijo  o posttravmatski stresni motnji kot o posledici travme. Nov izraz pa je posttravmatska rast; tisto, kar je za nekoga stres, katastrofa, konec, se lahko obrne v spodbudo za rast. In tu vidim odgovor na vprašanje, kje je konec. Rast se nikoli ne konča. Dokler si živ, rasteš. Tisti, ki prej nehajo rasti, so živi mrtveci. Bistvo življenja je rast. Življenja brez rasti si ne predstavljam.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.

Jana_naslovka_03
Mateja J. Potočnik
naslovnica