42-letna Tanja Klarič s Ptuja do nedavnega ni poznala težav z zdravjem. Potem pa se je naenkrat začelo. V blatu je opažala kri, najprej je mislila, da je pač kaj takega pojedla, a ker je ta vztrajala, se je odpravila k zdravniku. Prognoza ni bila najboljša, stanje pa se je kmalu začelo še slabšati do nepredstavljivih razsežnosti in diagnoze ulcerozni kolitis. Kot zadnje rešilne bilke se je lotila posta pod vodstvom Marjana Videnška. Zgodil se je čudež.

Na pogovor pride skupaj z možem. Pravi, da je to njuna zgodba. Začela se je lanskega novembra, ko je Tanja v blatu prvič opazila kri. »Dotlej sem bila, z izjemo bolečih menstruacij, popolnoma zdrava. Ko sem prvič zaradi tega poklicala svojega osebnega zdravnika, me je pomiril z besedami, da gre najverjetneje za hemoroide. A sem slutila, da gre za nekaj drugega.« Ker je bilo vsak dan huje, jo je poslal na dodatne preiskave. Te so pokazale močno vnetje črevesja in sum na ulcerozni proktitis. »Nikoli prej nisem slišala za to diagnozo, in kar sem pozneje prebrala o njej na spletu, mi ni bilo všeč. Ko sem čakala, da pridem na vrsto za kolonoskopijo, pa so se težave poglobile.«

Bolezen je prevzela nadzor

Zblatom se ji je začelo pojavljati vedno več sluzi, tudi gnojne, vedno več krvi. »Kadar greš na stranišče, to nenadzorovano poči iz tebe. Ne moreš iti drugje na stranišče.« Čakati pa tudi ne do doma, saj je morala odhiteti na veliko potrebo takoj, ko je kaj pojedla. »Posledično kmalu nisva več hodila od doma,« zdravstvene težave opiše njen mož Damir, ki ji je stal ob strani na vsakem koraku. Na kolonoskopiji je Tanja dobila diagnozo, ki se skupaj s Crohnovo boleznijo uvršča v kronično črevesno vnetje in je avtoimunska bolezen. »Vzrok ni znan niti ne obstajajo zdravila ali terapije, ki bi stoodstotno učinkovali. Saj sem jih dobila cel kup, a nobeno ne zagotavlja izboljšanja.« Sogovornica na telefonu pokaže fotografijo z res precej zdravili, ki so se še množila.

post
Revija Jana
Tanja s kopijo slike črevesja – pred postom in po njem.

Vedno močnejša zdravila, težave pa nič manjše. »Obisk pri gastroenterologu me je malo pomiril, dal mi je svečke in rekel, da bodo pomagale. Res so, kakšen mesec, potem pa je moža infarkt in se mi je vse porušilo. Sicer sem močna, ampak takih situacij preprosto ne moreš nadzorovati. Med odvajanjem blata je iz mene prihajalo na milijone kapljic krvi, zato sem postala obsedena s čiščenjem.« Njeno življenje se je povsem spremenilo, postala je ujetnica svoje bolezni, ki ji je onemogočala prejšnje aktivno življenje. S stopnjevanjem težav so bila tudi zdravila čedalje močnejša, a bilo je vedno slabše. Ko ji je ostala samo še kortikosteroidna terapija, ji je zdravnik dejal, naj poskusi še s čim drugim. »Začela sem izgubljati nadzor do te mere, da sploh nisem uspela več priti do straniščne školjke. Tako sem imela po hlačah sluz in iztrebke. Ko mi je vse to teklo po hlačah, sem se počutila najbolj nemočno in ponižano v svojem življenju. To se mi je zgodilo tudi na delovnem mestu, v mojem frizerskem salonu. Vedela sem, da lahko kaj takega doživim kjerkoli. In tudi sem. Mož je vmes okreval, jaz pa sem vedno bolj tonila. Bila sem povsem brez energije, v službi sem še nekako zdržala, doma pa sem samo počivala,« opiše težko izkušnjo.

Žarek upanja

Poskusila je vse, od homeopatije, zeliščarja do bioenergetika, a tudi to ni pomagalo. Potem pa se je nekega dne z muko odpravila v službo in njena prva stranka je ob opazki, da je videti povsem izmučena, začela govoriti o postu. Njen mož si je pred leti z njim uspel pozdraviti bolezen želodca. Omenila je Marjana Videnška, ki vodi post, in Tanja se je spomnila, da je zanj že slišala. »Začutila sem, da to moram storiti.« Isti dan se je prijavila na tečaj posta in dala vso terapijo, ki ji je bila predpisana dotlej, na stran. Odločila se je zaupati, post je bil njeno zadnje upanje.

Tanja nas je prosila, da ob njeni zgodbi objavimo še njeno osebno zahvalo: »Iz srca rada bi se zahvalila vsem mojim Preporodovim prijateljem, s katerimi smo skupaj preživljali dni na postu. Bili ste mavrica čudovitih in plemenitih ljudi.  Karmen, hvala tebi, gospod Marjan Videnšek, tebe pa bi morali klonirati. Svet potrebuje takšne ljudi.«

Preden je odšla na Pohorje na desetdnevni post, se je začela pripravljati. »Z možem sva že prej jedla zdravo, domačo hrano, je pa res, da sta bili moji veliki pregrehi meso in tortice. Oboževala sem jih.« Pred postom je prešla na čisto vegetarijansko prehrano, uživala v glavnem zelenjavo in sadje, presno hrano. Mesu se je povsem odpovedala. »Dva meseca sem odštevala sleherni dan do posta. Ko je ta dan končno napočil, se je začelo res zdravo življenje. Zelo dosledno sem upoštevala popolnoma vse, kar smo imeli v programu – jutranjo telovadbo, hojo, popolno neuporabo telefona ... pregrešila se nisem niti za milimeter.«

Brez skrbi, nisem stradala

Tanja poudari, da med postom ni stradala. »Bila sem na sadnih sokovih in zelenjavnih bistrih sokovih ter juhi. Imeli smo tri obroke na dan.« Njen dan je bil videti približno takole: vstajala je ob šestih in si skrtačila telo s suho krtačo. Nato si je naredila klistir, odšla na topel čaj, merjenje krvnega tlaka ter tehtanje. Ob osmih je sledil enourni sprehod s telovadbo. »Čudovito je bilo,« se ji zaiskrijo oči. Ob devetih jih je pričakal zajtrk, trije decilitri soka grenivke ali pomaranče. Ob desetih so imeli pohod, približno deset kilometrov po gozdu, da so se nadihali svežega zraka in oskrbeli z energijo. »To ni bil samo sprehod, dobesedno čutiš naravo, ki te obdaja. Že tako se ves čas smejim, ampak tam sem še dodatno žarela. Bila sem nabita z energijo. Ob enih nas je pričakalo kosilo, trije decilitri zelenjavnega ali sadnega soka in zelenjavna bistra juha. Zatem čas za počitek in vedno sem spala. Marjan namreč poudarja, da sta spanec in počitek zelo pomembna za vse ljudi. Žal se tega ne zavedamo in si neprestano prigovarjamo, da nimamo časa. Ma, zase si moramo vzeti čas,« pove s simpatičnim ptujskim naglasom. Po počitku so imeli meditacijo in jogo z gongi, nato še večerjo. V skupini, ki je bila na postu, so se radi pošalili, da nenehno jedo in pijejo. Vsak dan so imeli tudi predavanje, enkrat je prišel kardiolog, drugič so se pogovarjali o čustvih, vedno kaj koristnega. Popolnoma vsak dan pa jo je na Pohorju obiskal mož. »Ni mi bilo lahko, skupaj sva od njenega šestnajstega leta in nikoli prej nisva bila tako dolgo narazen. Pogrešal sem jo,« prizna.

Odločila se je nadaljevati

Z 28 ljudi, s katerimi se je skupaj postila, so ustvarili neverjetno povezavo. »Nikoli še nisem srečala toliko pozitivnih ljudi na kupu. To so bili tako čisti in lepi ljudje od znotraj, da mi je bilo v čast, da sem bila z njimi.« Drug drugega so bodrili in si dajali močno podporo. A peti dan posta je Tanjo presenetila menstruacija. Pozabila je, da je ta čas v mesecu. Menstruacija je bila zanjo od nekdaj težava, saj so jo spremljali krči do te mere, da ni več štela tablet. Sledilo je presenečenje. To je bila njena prva menstruacija v življenju brez bolečine. »Nisem mogla verjeti. Prvič v življenju mi je bilo 'fajn', da imam menstruacijo. Kar smejalo se mi je. Post se mi je zazdel čudež. Pa saj sem tja že odšla s prepričanjem, da bo fantastična izkušnja. Vsak dan znova sem vizualizirala svojo ozdravitev. Marjan pa je bil vedno ob nas, nevsiljiv, tam, kadar si ga potreboval. Teh deset dni postenja pod njegovim vodstvom je bila zame, poleg tega, da sem se poročila s svojim možem, najboljša življenjska odločitev.«  Tudi ko se je odločila po desetih dneh nadaljevati post doma, ji je Marjan stal ob strani z nasveti in znanjem.

Brez moža mi ne bi uspelo

»Ugotovila sem, da od desetih dni posta še ne bom povsem ozdravela. Počutila sem se sicer odlično, a še vedno sta bili v blatu sluz in kri, sicer nekoliko manj, pa vendarle. Zato sem se odločila vztrajati s postom 42 dni, saj sem slišala zgodbe ljudi. Mitja si je z 42-dnevnim postom ozdravil celo raka. Marjan mi je sicer ob moji odločitvi povedal, da se postiš toliko časa, kot ti ustreza, in da mi bo telo samo povedalo, kdaj ima dovolj. A bila sem odločena, to moram to narediti. Prihod domov po desetih dneh brezskrbnega življenja je bil šok. K sreči mi je mož pripravil čisto vsak napitek, da sem lahko vztrajala z enakim urnikom kot na postu, s tem da sem hodila za deset ur v službo. Imela sem ogromno energije, a ko sem prišla domov, sem samo padla v posteljo. Mož me je prebudil, da sem ob pravem času pojedla juhico, ki jo je zame kuhal vsak dan od štiri do pet ur, da je bila čisto bistra. Brez njega mi nikakor ne bi uspelo,« je hvaležna Tanja. On je kuhal njej, ona pa njemu, še bolje kot prej. »Izostril se mi je vonj in vsako hrano sem si dala k nosu ter jo vonjala. Dobesedno sem se hranila z vonjanjem obrokov, ki sem mu jih pripravljala. Moji možgani so bili siti.« 

Od kod ta neverjetni smrad?!

Omeni, da je med nadaljnjim postenjem ob odvajanju blata tako močno smrdelo, da jo je zaskrbelo, ali je to sploh še normalno. »Ne moreš verjeti, kaj gre iz tebe po dvajsetih dneh, ko ne ješ,« pripomni njen mož. A Marjan Videnšek ju je potolažil, da je to normalno. Očitno je bil to znak, da se telo čisti. »To je res nenormalno smrdelo. Samo pred sabo me je bilo sram, da tako hudo smrdi.« Postila se je 35 dni; ko je zbolela, imela je nekaj gripi podobnega, je post prekinila. Takrat je imela že rožnat jezik, kar je kazalo, da se je telo očistilo; prej je imela ves čas čisto belega. A tudi viroza je verjetno imela svoj smisel, saj je za štirinajst dni popolnoma obležala, kar ji je omogočilo počitek, ki ga ob službi ni imela, razmišlja.

Usodni dan: ponovna kolonoskopija

Vsak dan med postenjem si je vizualizirala besede zdravnika, ki jo bo ob ponovnem pregledu vprašal, kaj je naredila, da sta njeno telo in črevesje popolnoma zdrava. »Prvi datum za kolonoskopijo sem prestavila, ker sem čutila svoje telo in sem vedela, da še nisem povsem v redu. Na drugi datum pa sem komaj čakala. Zdravnik me je naprej vprašal, kako sem in kakšen je bil post, na obe vprašanji sem mu povedala, da super. Začel je izvajati kolonoskopijo, nekaj časa je gledal, potem pa vidno presenečen izustil: 'Vau, gospa Tanja, vi ste moja prva bolnica v zgodovini oziroma v moji karieri, ki ste ozdraveli brez terapije, brez zdravil.' Od veselja sem mu med kolonoskopijo povedala vse o svojem postu, od prvega do zadnjega dne. Zdravnik je bil navdušen, kaj šele jaz! Nisem bila toliko presenečena, ker sem v sebi vedela, da bo tako, bila pa sem nepopisno srečna.« Iz mape s svojimi zapiski, nekakšnim dnevnikom počutja v času bolezni, potegne kopijo izvida in prebere: »Zdravnik mi je v izvid napisal: Ob današnji preiskavi ugotavljamo popolno remisijo bolezni na postu brez terapije.«

Gledam jo, nasmešek ima do ušes. Žari. »Moje pozitivne misli so mi povedale, da sem s to boleznijo zaključila. Prej je nisem sprejela, nad mano je imela eno celo leto popoln nadzor. Zdaj sem jaz prevzela nadzor in sem z njo zaključila. Tudi če je še vedno nekje v meni, naj bo. Ampak naj spi. Tako kot kralj Matjaž pod Peco, ki se nikoli ne zbudi.«