72-letni Janko Samsa je avtor več kot 150 lesenih miniatur, pomanjšav tovornih, delovnih, kmečkih in furmanskih voz, ročnih vozičkov, vinskih preš in železniških lokomotiv, je edini v Sloveniji, ki se lahko pohvali, da so čisto vse prave kopije originalov.

In prav on je imel čast, da je izdelal repliko 5.200 let starega kolesa, ki je bilo v vprežnem vozu in so ga leta 2002 na Ljubljanskem barju našli arheologi. Preden so začeli z obnovo Narodne galerije v Ljubljani, je dobil klic z vprašanjem, ali lahko izdela maketo stare stavbe. »Seveda sem rekel da. Priskrbeli so mi načrte, potem pa sem vse še natanko premeril in skrbno fotografiral. Maketa je narejena tako, da so tri strani stavbe zunanje, četrta pa je odprta, da se vidijo notranji prostori in stopnišča.« Veliko dela je vložil v izdelavo te makete, kot tudi v maketo stadiona, ki so ga leta 1926 postavili za vsesokolski shod v Ljubljani.

Etnolog dr. Janez Bogataj  v svoji knjigi Mojstrovine Slovenije, in sicer v poglavju o pomanjševanju, pravi, da je delo Janka Samse velik prispevek k razumevanju zgodovinskega razvoja vozov in vozil s kolesi. Samsi je leta 2008 Obrtna zbornica Slovenije podelila priznanje zlata vitica.

Dve leti pred tem priznanjem ste v sodelovanju s Tehniškim muzejem Slovenije izdali knjigo Vozovi in poti. Bralca popelje v prometno dogajanje na našem ozemlju. S slikami in podrobnimi opisi ste tudi razložili, kako so nastale vaše najpomembnejše miniature. Vaša pot pomanjševalca originalov se je začela z vozovi. Zakaj ste se lotili njihovega izdelovanja?

Pred več kot 30 leti, bil sem na bolniški, sem za sprostitev naredil tri vozičke. Ker so bili mojim otrokom zelo všeč, hkrati pa sem ugotovil, da že oni o tej kulturni dediščini ne vedo nič, sem se odločil, da se tega lotim sistematsko. Tako sem nekaj let pozneje začel po terenu iskati vozove in prebirati literaturo, ki je je bilo zelo malo. To je bil tudi eden od razlogov, da napišem knjigo. Ko sem pred 30 leti začel z raziskovanjem, sem našel še nekaj kolarjev in kovačev, in ti so mi razložili, čemu so služili določeni deli na vozovih. Včasih obrtniki niso uporabljali načrtov, zato so bili tovorni vozovi unikati. Ker pa sem ob iskanju vozov pogosto naletel tudi na vinske preše, sem se lotil tudi izdelovanja teh. Danes že zelo težko še najdem kakšen voz ali prešo. Če mi že uspe kakšnega najti, je bolj kot ne samo še za okras.

V 30 letih ste naredili okoli 150 kmečkih in furmanskih voz, vsi so kopije originalov in narejeni v razmerju 1 : 7. Zakaj prav ta velikost?

Merilo 1 : 7 omogoča, da je izdelek viden, hkrati pa še toliko majhen, da sodi med miniature. Detajli, če jih pogledaš z metra in pol, so v tej velikosti še dobro vidni, hkrati pa izdelek ni prevelik. Eden od razlogov za to razmerje je tudi finančni. Če bi delal manjše, bi bili sestavni deli, kot so vijaki in žebljički, preprosto predragi.

Kako se lotite dela, ko najdete kakšen zanimiv primerek?

Najprej ga skiciram, potem premerim glavne dele, nazadnje pa še vse natančno fotografiram. Doma izrišem načrt glavnih delov v razmerju 1 : 7, manjše dele pa izdelam na podlagi fotografij.

Vse naredite iz lesa. Kje ste se tega naučili? Sprašujem zato, ker ste po izobrazbi RTV-mehanik, pokojnino pa ste si prislužili na železnici, kjer ste 17 let delali kot strojevodja, zadnja leta pa v operativi.

Že od majhnega mi je bilo delo z lesom zelo všeč. Moj stric je bil mizar in kot otrok sem bil kuhan in pečen v njegovi delavnici. Pogosto sem imel »skartane« hlače, ker sem pozabil, kje sem doma. (smeh) Čeprav me je to delo res veselilo, sem po sili razmer moral izbrati šolo, kjer sem lahko dobil štipendijo. Tudi na železnici sem delal samo zato, ker sem potreboval denar. Ker me delo ni veselilo, se je to začelo poznati tudi na mojem počutju in zdravju. Dolga leta sem trpel za hudimi migrenami. Ko sem začel izdelovati miniature, so migrene počasi izzvenele. Takrat sem ugotovil, da me delo z lesom pomirja in sprošča. Še sedaj, ko sem v pokoju, nespečnost, ki je posledica razburjenja, zdravim z delom v delavnici.

Vaš zadnji večji projekt, zamislili ste si ga pred dobrima dvema letoma, je bil, izdelati vse vrste lokomotiv, ki so vozile pri nas. Zakaj prav lokomotive?

Toliko se je govorilo o drugem tiru, da sem se odločil, da bom izdelal vse, ki so vozile po naši železnici, in jih razstavil ob otvoritvi. Imel sem že kar nekaj razstav, drugega tira pa še vedno ni na vidiku. (smeh) Sicer pa sem izdelal 15 lokomotiv: parne, dizelske in električne. Nekaj jih še vedno vozi po naših progah, nekatere od njih pa so že končale kot staro železo.

Če se vrneva k miniaturam vozov. Na katero ste še posebej ponosni?

Na furmanski voz s Petrovega Brda. Je kopija originala, starega okoli 150 let, ki ga hranijo v Goriškem muzeju. Voz je bil namenjen za prevoz gradbenega materiala pri gradnji bohinjske proge, nato pa za prevoz vina iz Vipave v Trst in Ljubljano. Bil je kar zahteven projekt, delal sem namreč dva hkrati, enega še za eno od vinskih kleti v Italiji. Več kot 600 sestavnih delov sem naredil. Za sestavljanje pa sem porabil več kot sto ur.

Maketa Narodne galerije
Revija Jana
Maketa Narodne galerije.

Vaše delo pomanjševalca originalov, kot pravi etnolog dr. Janez Bogataj, ima veliko etnološko in zgodovinsko vrednost. To potrjujejo tudi številne razstave in priznanja, ki ste jih dobili za svoje delo. Kje vse ste razstavljali?

Po Sloveniji sem imel okoli 50 razstav, razstavljal pa sem tudi na Dunaju, Japonskem in v Ameriki. Kar nekaj muzejev ima moje pomanjšave v stalnih zbirkah. Čisto od začetka mojega ukvarjanja s pomanjšavami redno sodelujem z Goriškim muzejem. Enkrat sem namreč po televiziji videl na povorki za praznik češenj poseben voz. Poklical sem v muzej in jih vprašal, ali kaj vedo o njem. Povedali so mi, da je voz njihov in da ga lahko pridem pogledat. V njihovem depoju v Ajdovščini sem potem našel še okrog 70 starih vozov. Zelo dobro sodelujem tudi s Tehniškim muzejem v Bistri. Zanje sem naredil okoli 50 maket: stara železniška in cestna vozila, gozdarske tovorne žičnice, mostove, klavže, vodne mline, žage na vodni pogon, tiskarsko delavnico po načrtih Gutenberga, pa tudi 13 maket pripomočkov za dvigovanje tovorov po Vegovih načrtih. Moje pomanjšave originalnih predmetov so razstavljene tudi v mestnem muzeju v Idriji, v Gornjesavskem muzeju na Jesenicah, v Notranjskem muzeju, v pokrajinskem muzeju Koper in še v nekaterih drugih.

Miniaturni muzej pa imate tudi v domači hiši, kjer razstavljate okoli 50 eksponatov, s katerimi obiskovalcem predstavite zgodovino razvoja vozarstva pri nas. Imate urnik obiskov?

Nimam. Ljudje, ki si želijo ogledati mojo zbirko, me lahko pokličejo in se dogovorimo za ogled. V muzej gre lahko naenkrat okoli 20 ljudi. Če jih je več, jih razdelim v skupine, na ogled pa sprejemam tudi posameznike. Ogled začnemo z iznajdbo kolesa, pokažem jim repliko najstarejše najdbe na Ljubljanskem barju, končamo pa z vozovi, ki so namesto lesenih koles že imeli kolesa z avtomobilskimi pnevmatikami.

Čeprav je to, kar počnete, zelo resno delo, pravite, da gre zgolj za hobi.

Prepričan sem, da to, kar človek rad počne, nikoli ne sme postati obsesija, sicer se začneta podirati dom in družina. Zato sem v svoji delavnici samo takrat, ko ni drugega dela pri hiši. Včasih je to ves dan, se pa zgodi, da tudi po teden ali dva ne stopim vanjo. Če bi mi žena rekla, naj neham, bi takoj prenehal s tem.

Kako pa žena sicer gleda na to, kar počnete?

Podpira me.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.