Darja Korez Korenčan je dolgoletna ustvarjalka kulturnih oddaj na Televiziji Slovenija, urednica in publicistka ter avtorica petih glasbenodokumentarnih knjig. Piše tudi prozo za otroke in mladino ter leposlovna dela z družbeno angažirano tematiko. Napisala je romane Posvojenec dveh žensk, Še vedno samska, Sopranistkine solze, zdaj pa knjigo Korak za korakom: covid in bitka za življenje. Za novinarsko delo je prejela več strokovnih nagrad, plaket in priznanj.

Darja, preživeli ste hudo obliko covida in o tem celo napisali knjigo. Ste to storili tudi zaradi nejevernih Tomažev in teoretikov zarote, ki v to bolezen še vedno ne verjamejo?

Predvsem sem jo napisala zato, da bi z vsemi, ki to želijo, delila svoja spoznanja in opažanja glede preventive, prebolevanja ter okrevanja, ne zato, da bi se morda komu smilila ali pa bi želela na ta način vzbujati pozornost. Nisem takšna oseba, saj nimam nobenih družbenih omrežij, sem še bolj stara šola, tudi sama rada vzamem v roke knjigo in v miru kaj preberem.

Elektronske informacije kar letijo mimo nas in jim pravzaprav težko sledimo, zato se mi zdi, da je tudi toliko dezinformacij. Težko verjamem, da so med nami ljudje, ki ob vseh teh grozljivih posnetkih iz bolnišnic še vedno ne verjamejo v obstoj virusa. Jaz sem ga kot relativno zdrava dodobra skusila. Naj še dodam v izogib morebitnemu obmetavanju z verbalnim blatom vsenaokrog po spletu, kar je postalo že slovenska folklora, da knjiga ni od nikogar sponzorirana, jaz pa od nikogar plačana za ta knjižni zapis.

Ob bitki za življenje se je pojavil še hud zaplet s prsti, zaradi katerega bi prav tako lahko tudi umrli.

Res je, usodna za prste sta bila prva dva dneva ob sprejemu na oddelku za intenzivno nego, kjer so mi večkrat neuspešno poskušali vstaviti arterijski kateter različni zdravniki, tako na levi kot na desni roki. Ker jim prvi dan nikakor ni uspelo, so to ponovno poskusili drugi dan, ko so ga le vstavili, so ga prebrizgali in takrat sem začutila strahotno bolečino, zgodila se je radialna zapora, kateter so takoj umaknili, a to ni spremenilo dejstva, da so prsti vedno bolj odmirali. Zaradi napredujoče gangrene, ki si je niso znali pojasniti, so deseti dan, ko sem bila še vedno v umetni komi, poklicali specialista plastične kirurgije, da je odstranil odmrle dele prstov, saj sem bila življenjsko ogrožena.

Občudujem vaš pogum in pozitivno naravnanost, ob vsem, kar se vam je dogajalo. Kaj vas je držalo pokonci?

Veliko stvari me je držalo pokonci, o tem pišem v knjigi bolj podrobno, ključno je ohraniti optimistično naravnanost, mnoge ljudi zagrabi depresija, jaz pa sem si želela predvsem domov, da objamem vnučka, da se zahvalim vsem, ki so mi stali ob strani in mi pošiljali sočutna sporočila, da grem spet na sprehod v naravo, da počnem vse tisto, kar me veseli, da sem ustvarjalna ...

Zdravniki so vas komaj prebudili iz umetne kome, večkrat so poskušali. Domačim so rekli, da se lahko zgodi karkoli.

Za vse moje domače je bilo tistih štirinajst dni pravo trpljenje, ker niso vedeli, ali bom sploh preživela, predstavljajte si, da za nekoga trepetate in veste, da lahko zazvoni telefon, ko vam bodo sporočili najhujše.

In to se danes dogaja v mnogih družinah, ki imajo svojce na umetnem ventiliranju pljuč. Prav vsem svojcem pošiljam iskreno željo, da naj zdržijo, saj bodo zdravniki gotovo dali vse od sebe, da jih rešijo. Naj verjamejo v dobro in naj ne zamre njihovo upanje, da bodo svoje najdražje enkrat spet objeli.

Pri meni je pač šlo za zaplet, ki se zgodi res zelo redko, zato se s tem ne obremenjujte, pomembno je, da zdravnikom uspe sanirati pljuča. Tudi sama sem bila na ventilatorju zaradi akutne respiratorne odpovedi, a na srečo so se moja pljuča lepo obnovila, vsaj tako pravijo pulmologi.

V umetni komi ste sanjali čudne sanje, ko ste se prebudili, ste mislili, da je to resnica, da ste v Rusiji.

V času umetne kome se mi je res veliko dogajalo, vsakodnevno so se vrstili različni prizori tako s poprej meni znanimi kot neznanimi osebami, vsemu temu je bilo skupno, da sem se zdravila v tujini v neki ogromni bolnišnici za covid in popolnoma brez moči čakala na odrešitev. Toda zanimivo, ne na smrt, ampak na to, da me pozdravijo in da grem končno domov, verjela sem, da bo prišel nekdo od mojih pome in da me bodo dobri ljudje pomagali pozdraviti.

Vedno nas zanima, ali ljudje v komi kaj slišijo, čutijo, zaznavajo, je bilo kaj od tega, kar ste sanjali, vsaj malo povezano z resničnostjo?

Ko bolnika s kisikove maske prestavijo na ventilator v intenzivno terapijo, kot so mene tretji dan po sprejemu, gre za umetno ventiliranje pljuč, ki ne poteka pri zavesti, ampak v umetni komi. Takrat se nisem ničesar zavedala, tudi uspavanja in intubiranja se ne spomnim, šele po tem, ko sem se zbudila, sem začela počasi zaznavati svet okrog sebe. Nisem čutila bolečin, razen v roki, ki je bila močno povezana, sicer pa sta prevladovali bolj oslabelost in popolna nemoč ob številnih cevkah in katetrih, ki so viseli iz mene in ob moji postelji. To me je grozno motilo, saj sem morala skoraj tri tedne ležati na hrbtu.

Koliko časa ste potrebovali za rehabilitacijo po covidu?

Najprej sem bila dober mesec na covidnem oddelku v UKC Ljubljana, potem deset dni na oddelku za plastiko zaradi roke in potem še petindvajset dni v negovalni bolnišnici Sežana. Proti koncu meseca so me fizioterapevtke na covidnem oddelku počasi začele navajati na to, da sem sploh lahko vstala in se oprijela hojce. Z njo sem delala korak za korakom, vsak dan kakšnega več, to se je nadaljevalo na oddelku za plastiko, dokončno pa sem se postavila na noge s pomočjo fizioterapevtov v Sežani.

Kaj bi svetovali tistim, ki še vedno ne verjamejo v ta virus?

Globalna družba z vso možno digitalizacijo in kompjuterizacijo je polna številnih informacij, žal pa tudi dezinformacij, tudi zastrašujočih, popolnoma neverodostojnih in nepreverjenih, s ponarejenimi podpisi, zrežiranimi videi, mnenji strokovnjakov, ki to niso itd., zato se ni čuditi, da nekateri temu dejansko tudi nasedejo in se jim v možganih dogaja že prava znanstvena fantastika, konec koncev smo v takih filmih tudi marsikaj že lahko videli, a to je seveda filmska mašinerija z milijonskimi vsotami v ozadju, vse to ni resnično, bo pa zaradi vrhunske tehnologije morda v prihodnosti. V posnetkih iz bolnišnic na resnih televizijskih postajah, pa, verjemite, ni režiserjev, ampak samo umirajoči bolniki in zdravstveno osebje, ki se bori za njihova življenja.

Kaj ste storili vi, da ste se sedaj zaščitili pred virusom?

Ne vem, ali sem povsem zaščitena, to bo pokazal čas, sem se pa cepila s cepivom Pfizer znotraj šestih mesecev od prebolelosti, zato je zadoščal en odmerek. Res se mi ni dalo ukvarjati z nenehnim testiranjem ali pa preverjanjem protiteles. Posvetovala sem se glede cepiva, sem pa zaradi poznega umika cepiv Janssen in Astra Zeneca razočarana nad stroko, saj bi morali to storiti prej, tako kot so to naredile nekatere druge države.

Kaj pravite na nizko precepljenost Slovencev?

Za relativno zdrave ljudi je gotovo smiselno, da se cepijo, saj se zdaj že dovolj ve o tistih cepivih, ki povzročajo največ, in o onih z najmanj stranskih učinkov. To se mi zdi podobno kot pri zdravilih, pri vsakem je napisana vrsta kontraindikacij, a poglavitna je primarna vloga zdravila, ki zdravi našo bolezen. Razumela sem skepso ljudi ob začetku leta, ko še nismo vedeli, kako bodo ta cepiva učinkovala, zdaj pa najbrž ni potrebno, da so glede tega zaskrbljeni. Nekateri računajo na prekuženost, a lahko samo upajo, da bodo srečno prišli čez »deročo reko« brez virusa ali pa z lahkim potekom, to jim srčno želim, a zagotovila ni. Najbolj zamerim tistim, ki se ne testirajo redno ali pa jim celo pade na pamet ponarejati  potrdila, saj s tem delajo škodo sebi in drugim.

Ste se težko vrnili na delovno mesto, na TV Slovenija?

Niti ne, septembra sem se psihofizično počutila že dovolj dobro, da sem se vrnila v službo, le glas imam še opešan, ker sem imela zaradi intubiranja nekoliko poškodovane glasilke. A pazim, da se ne naprezam preveč, sicer pa ne delam v dnevnem pogonu, ki je precej stresen. Uživam v ustvarjanju avtorsko poglobljenih oddaj, ki jih pripravljam mesečno od scenarija do realizacije. Zdaj, v času epidemije, moramo tako ali tako vsi v javnem sektorju delati od doma, kar pomeni priprave doma, na TV grem samo, kadar imam snemanja in montažo.

Kako so vas sprejeli kolegi, sodelavci?

Lepo so me sprejeli in mi že med zdravljenjem pošiljali spodbudna sporočila, gre v večini za mlajšo generacijo novinarjev, z vsemi se dobro razumem in mislim, da je večina iskreno sočustvovala z mano ter mi želela čimprejšnjo vrnitev, te energije sem čutila. Tudi sodelavci iz drugih uredništev so se zanimali za moje zdravje, nekateri so želeli tudi intervjuje, a sem rekla, počakajmo na knjigo.

Covid vam je močno spremenil življenje, kaj ste se naučili iz te hude izkušnje?

Nekje sem prebrala zanimivo misel pod medvedkom na gugalnici, piše nekako takole: »Ko padeš, vedi, da greš samo po zalet za ponoven vzpon!« In to kar drži, kajti iz vsake, še tako grozne izkušnje se nekaj naučimo, spoznamo nove osebe, izvemo nekaj, česar prej nismo vedeli ... Vesela sem, da sem na neki način obogatena s to preizkušnjo, ki je bila res težka, a zdaj sem srečna, da lahko svoje napotke delim drugim. Če tega ne bi storila, bi bila neodgovorna do številnih, ki so tako ali drugače v stiski, teh pa po covidu ni malo.

Katere stvari so sedaj za vas na prvem mestu?

Vsekakor živim za lepe trenutke, nimam dolgoročnih ciljev, želim si, da bi mi možgani še naprej dobro služili za kreativno razmišljanje, da bi ohranjala prijateljstvo s tistimi, ki so mi blizu, znala uživati tudi v prihodnje v umetniškem fotografiranju utrinkov iz narave, saj ni lepšega kot ujeti pravi trenutek sončnega zahoda skozi kakšen cvetoč oleander ob morju, želim si tudi še potovati, spoznavanje tujih kultur me namreč nadvse plemeniti.

Že prej ste kar dobro skrbeli za svoje zdravje, ste zdaj še bolj »pridni«?

To seveda ostaja na prvem mestu, pohodi po naši lepi deželi se bodo nadaljevali, včasih mi ustreza, da grem tudi sama na bližnji Golovec, skoraj vedno tudi peš v mesto, med hojo premišljujem o marsičem, kar moram še tisti dan urediti, hkrati pa naredim nekaj koristnega za svoje telo. Upam, da bom lahko spomladi spet sedla na  kolo, sicer pa že zdaj spet redno obiskujem telovadbo in se držim pravila zdrav duh v zdravem telesu. Prehranjujem se z domačo hrano, nekaj z mojega vrta hranim v skrinji, a zdaj je čas kislega zelja in repe, oboje je pozimi pogosto na našem jedilniku, ker je zdravo.

Kakšna modra misel za konec najinega pogovora, kakšno priporočilo, nasvet našim bralcem?

Imejmo se radi, bodimo spoštljivi in empatični do drugih, vsako življenje je dragoceno, zavedajmo se tega. Enkrat bo tudi ta nesrečni covid mimo in bomo končno zaživeli, kot si želimo, do takrat pa bodimo strpni in solidarnostni, da ne pokvarimo dobrega mnenja o Slovencih v preteklosti.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.