Poskok v tej statistiki je povezan z epidemijo in njenim vplivom na naša življenja. Ker osebnih stisk zaradi koronskih omejitev in s tem povezanih sprememb v vsakdanu nismo mogli regulirati zunaj doma, smo se »olajšali« na svojih najbližjih. O tem nam je več povedala docentka na Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Saša Poljak Lukek, specialistka zakonske in družinske terapije.

Kako konkretno je korona pripomogla k več nasilja v družinah?

Epidemija covida-19 je v družinske odnose vnesla veliko napetosti. Zaradi omejitev, ki so nam močno spremenile življenje, so umanjkale tudi nekatere možnosti za uravnavanje občutij. Služba, prostočasne in druge dejavnosti, odnosi zunaj doma, to so vse neke vrste regulatorji notranjih napetosti. Ob početju naštetega smo se lahko sprostili, bili deležni samopotrditve, kar je prispevalo k temu, da smo bili manj napeti doma, torej je bilo v družini manj stresa. S korono pa smo to izgubili in smo lastne napetosti začeli blažiti na domačih. Tako so se v naš najožji krog ljudi prenesli veliki pritiski. Težko sicer rečem, da je nasilje nastalo tam, kjer ga prej ni bilo. Je bolj tako, da je postalo intenzivneje tam, kjer je obstajalo že prej. Mogoče je bilo pred korono še znosno, saj se je povzročitelj uravnaval z vsemi dejavnostmi zunaj doma in tudi žrtev se je lahko umaknila oziroma preusmerila svojo pozornost. Ko pa je nastopila korona in jim je bila ta možnost odvzeta, so se dejanja nasilja intenzivirala.

Saša Poljak Lukek
Sašo Švigelj
Saša Poljak Lukek pravi, da je ta čas povzročil velike napetosti v družinah.

Vaša stroka venomer ponavlja, da je za nasilje vedno odgovoren samo povzročitelj in nikakor žrtev.

Tako je. Zelo pomembno je, da razumemo, da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga izvaja, in samo ta oseba. Če ga ni zmožna ustaviti, je edina možnost, da se žrtev reši, ta, da se umakne. Ničesar drugega ni mogoče narediti, da bi nasilje ustavil tisti, ki ga ne povzroča, zato je umik čisto funkcionalen odziv na nesprejemljivo dogajanje. Če pa govorimo z vidika povzročitelja, je umik funkcionalen takrat, ko storilec dovolj hitro prepozna vzgibe, ki ga vodijo do nasilja, in se zaradi odgovornosti, ki jo ima do svojega vedenja, umakne, da prepreči, da pride do izpada, psihičnega ali fizičnega znašanja nad drugim.

Se nasilje vedno začne najprej s psihičnim?

Da, zelo pogosto in se potem stopnjuje vse do fizičnega. Psihično nasilje žrtev tudi mnogo lažje upraviči sama pred sabo kot katerokoli drugo vrsto nasilja. Ko je v osebo uperjeno zasmehovanje ali ponižanje, si ta namreč prigovarja, da je to, kar je doživela, samo posledica slabega razpoloženja povzročitelja ali njegovega slabega dneva oziroma celo, da si to na neki način zasluži. In še več, občutek ima, da lahko s svojo prijaznostjo, potrpežljivostjo, ustrežljivostjo preprečili, da bi se tako vedenje drugega še ponovilo. Pogosto ima ravno tako vedenje nasproten učinek in nasilje se stopnjuje iz psihičnega v fizičnega. Rada bi izpostavila, da je v naši družbi pogosto tudi ekonomsko nasilje, ko povzročitelj žrtev povsem odreže od finančnih prilivov, jo osami in na ta način nadzoruje, kar je huda zloraba oziroma nasilno dejanje.

Kot družba smo premalo občutljivi na nasilje, je nekaj, za kar vi in kolegi vaše stroke pravite, da ne morete poudariti dovolj.

Tako je. Odziv družbe na to je medel. Pomembno je izpostaviti tudi to, kar se ne zgodi, pa bi se moralo, in sicer da povzročitelje ne obremenimo z odgovornostjo za nasilna dejanja. Vzrok, zakaj se kot družba še ne znamo tako učinkovito spoprijeti z nasiljem, lahko najdemo tudi v vzgoji otrok, v našem pogledu na vzgojo pravzaprav. Generacije otrok, ki zdaj odraščajo, so desenzibilizirane na nasilje, kajti bile so ga tudi same deležne. To pa zato, ker so bile vzgajane s fizičnim kaznovanjem. Fizično kaznovanje otrok je pri nas šele od leta 2016 izrecno zakonsko prepovedano. Otroci, ki so odraščali z njim, imajo v sebi vgrajeno toleranco do nasilja. Otrok si namreč nasilje razloži na način, da si ga je zaslužil, in ko se mu potem to dogaja tudi v odraslosti, ga sprejme, tolerira, ker je bil tako naučen. Mislim, da je potreben generacijski čas, da bo v družbi dozorelo, da je nasilje nedopustno. In potem se bomo na nasilje, ki ga bomo zaznali okoli sebe, odzvali hitreje, bolj odločno in bolj v en glas. Takrat se bo res udejanjilo to, kar ponavljamo ves čas, ničelna toleranca do nasilja.

Ko v stolpcih črne kronike prebiramo o družinskih tragedijah, je pogosto mogoče prebrati, da so bližnji vedeli, da ni vse v redu. Zakaj se na to, kar so opazili, niso odzvali?

Zaradi opisane tolerance do nasilja in prav gotovo tudi iz strahu, pa ker se niso želeli izpostaviti. Pri nasilju je tako, da če se mu postaviš po robu na kakršenkoli način, izpostaviš sebe. In velikokrat imajo ljudje ravno s strahom in izpostavljenostjo največ težav. Pa tudi, kar sem izpostavila že prej, ničelna toleranca do nasilja še ni v naši zavesti. Preprosto notranje doživljanje ljudem še omogoča, da pogledajo stran. Mogoče bi pomagalo zavedanje, da z odzivanjem na nasilje ne pomagamo le žrtvi, ampak tudi povzročitelju nasilja, s tem da mu damo jasno sporočilo, da je nasilno vedenje nedopustno.

Saša Poljak Lukek
Sašo Švigelj
Psihoterapevtka nam svetuje, da s svojo družino ta december vlagamo v odnose.

Kako poškodovalno za otroka je, če med staršema vlada nasilje?

Če otrok priča nasilju, je tudi sam njegova žrtev. To tudi naš zakon o preprečevanju nasilja definira. Če otrok gleda udarce, zasmehovanje, grožnje, je za njegovo doživljanje to enako, kot da bi se dogajalo njemu. Zaščita otrok v nasilnih odnos mora biti zato prioriteta. S terapevtskega vidika staršema v taki družini pomagamo, da zmoreta svoje impulze regulirati na drugačen način. V terapevtskem procesu je sicer prva stvar, ki jo naredimo, da nasilje poimenujemo. To je prvi korak, ki se sliši preprosto, ampak v terapiji imamo veliko dela ravno s tem. Neko konkretno dogajanje, vedenje moramo poimenovati za nasilje, in šele ko to storimo in potem žrtev dojame, da je to nasilje, pred katerim se mora zaščititi, in rabelj, da je to nasilje, za katerega je odgovoren, se lahko posvetimo strategijam preprečevanja nasilja in spreminjanju čustvenega odzivanja. Poimenovati nasilje, naložiti odgovornost, poiskati načine, kako lahko stisko uravnavajo na drugačen način, in razumevanje psihične dinamike nasilja, to so koraki, ki jih terapevti poskušamo doseči v procesu terapije.

Ampak ljudje se pogosto ne zavedajo, da se jim dogaja nasilje.

Sprejeti, da je oseba, ki bi te morala ljubiti, spoštovati in ti nuditi varnost, izvor nasilja, ni lahko. In zaradi naučene tolerance do nasilja iz preteklih odnosov do priznanja, da se dogaja nasilje, velikokrat ne pride dovolj hitro. Pogosto se žrtev odzove šele, ko je nasilje že tako napredovalo, da je ogroženo življenje. Takrat nastopi streznitev. Je pa tako, da žrtve nemalokrat na terapijo pridejo zaradi navidezno drugih težav. Bodisi zaradi otrokovega vedenja, morda odvisnosti ali druge duševne stiske. To želijo urediti in potem med terapijo vidimo, da je prisotno dogajanje, ki ga moramo poimenovati nasilno.

Slovenci, ko smo v težavah, sicer neradi pomislimo na psihoterapijo.

Žalosti me, da se psihoterapije v Sloveniji še vedno drži stigma, da mora biti s tabo res nekaj močno narobe, da jo koristiš. Ljudje je še ne dojemajo kot nekaj, kar lahko pomaga v stiskah, ki jih doživljamo vsi. Psihoterapija je način, kako s strokovnjakom spregovoriti o stvareh, ki se ti dogajajo. Če sva konkretni, je pri nasilju, o katerem govoriva danes, ključno prekiniti tišino. To je prvi korak, da se začnejo stvari spreminjati. Pogovor s terapevtom je tisti, ki omogoči, da žrtve pridejo v stik s svojimi občutki sramu, jeze, žalosti, strahu. Te občutke se nato nauči uporabljati na način, da se z njihovo pomočjo zaščiti pred nadaljnjim nasiljem. Žrtev namreč pogosto otopi, ne čuti več, da preživi, kar se ji dogaja.

Ni pa vseeno, koga izberemo za terapevta.

V Sloveniji psihoterapija žal še vedno ni urejeno področje. Zelo si prizadevamo, da bi se to spremenilo. Z mojega stališča psihoterapevtsko delo ni spretnost, danost ali poslanstvo, ampak mora biti strokovno izvedena storitev, kar pomeni, da mora biti tisti, ki opravlja to dejavnost, strokovno podkovan. Nujno moramo narediti ločnico med strokovno terapijo in vsemi ostalimi podobnimi storitvami, ki seveda tudi imajo svoje mesto in koristi, ampak jih moramo ločiti med sabo, pa tudi ljudje se morajo seznaniti, katero naj v neki življenjski situaciji uporabijo. Včasih psihoterapija ni odgovor na čisto vsako duševno stisko. Treba se je nasloniti tudi na uradno medicino, na psihiatrijo. Ko delaš z ljudmi z duševnimi motnjami in stiskami, je namreč prepoznavanje, kdaj je to sodelovanje potrebno in na kakšen način, zelo pomembno.

Kakšne misli bi radi našim bralcem namenili ob zaključku najinega klepeta?

Rada bi jih nagovorila, naj se ta mesec bolj kot na materialno obdarovanje osredotočijo na izmenjavo nematerialnih darov. Eden od teh nam je vedno pri roki – to je naš odnos. Pozivam jih, da se v decembru trudijo dati sebe v odnose na čim bolj iskren način, oplemeniten z razumevanjem. Pa tudi naj s svojimi otroci preživijo kakovosten čas. Naj skupaj v odnosih poskusijo ustvariti, narediti nekaj novega. Ker prav to novo doživetje, ki ga bodo soustvarili, jim bo pomagalo skozi vse leto, tudi čez večje preizkušnje. Storiti to, bo od nas terjalo trud. Morali se bomo zavestno odločiti, da bomo to naredili, saj bomo s tem najlepše darilo dali tudi sebi.