Ihta, kako še v času aktualne vlade izboljšati socialna in delovnopravna razmerja med Cerkvijo in državo, je zato velika. In obojestranska: medtem ko vladajoča desna politična garnitura s premierjem Janezom Janšo na čelu potrebuje številnega zaveznika, kadrovsko in finančno prestreljena Cerkev na Slovenskem potrebuje državo v vlogi »mecena« oziroma »pokrovitelja«. In to sedmemu členu ustave navkljub, ki predvideva ločenost Cerkve od države.

Janša kot premier vse bolj stavi na slovensko frakcijo Rimskokatoliške cerkve, in ta je kljub dejstvu, da med vsemi modernimi slovenskimi političnimi strankami le stranka NSi (Nova Slovenija – Krščanski demokrati) v svojem imenu nosi pridevnik krščanski, vselej stavila nanj. Na spreobrnjenca Janšo, ki je svojo politično kariero začel v s strani RKC in njenih predstavnikov – tudi Janševih dolgoletnih sopotnikov, kot je denimo moralni teolog Ivan Štuhec – obilno popljuvani in osovraženi komunistični partiji. Celo tako zelo proti rimokatolištvu je bil Janša, da se s svojo prvo ženo Silvo Predalič kljub njenemu vztrajanju ni želel poročiti tudi cerkveno. »Niti slišati ni želel za to, da bi prestopil prag cerkve,« je pred leti povedala Predaličeva.

Janševo pesnjenje

Pa se je spremenil, Janša. Svojo drugo nevesto Urško Bačovnik je tako poleti leta 2009 pompozno pospremil pred oltar cerkvice v Drežnici pod Krnom, po tem dejanju pa je postal redni gost večjih cerkvenih slovesnosti, redno se je začel pojavljati tudi na cerkvenem radiu Ognjišče, na Cerkev pa Janša že nekaj let ne pozablja niti pri svoji komunikaciji prek družbeno-socialnih omrežij: minulo nedeljo, denimo, je svoje privržence razveselil s svojo lansko rimo in povsem liturgično vsebino, s pomočjo katere je svoje sledilce spomnil na prvo adventno nedeljo.

Ljubezen med politikom Janšo oziroma stranko SDS, v kateri deluje tudi krščanski forum, in Rimskokatoliško cerkvijo na Slovenskem je opazna tudi v koronačasu. Ljubljanski nadškof in metropolit, predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK), frančiškan Stanislav Zore je bil namreč med prvimi, ki je v imenu Cerkve glasno podprl cepljenje, in to je Zore storil kljub temu, da je Komisija Pravičnost in mir pri SŠK sprva precej zadržano govorila o cepivih, v katerih da so tudi tkiva zarodkov oziroma nerojenih otrok. Kasneje je komisija svoje mnenje glede celic nerojenih otrok, uporabljenih za izdelavo celičnih linij v cepivih, relativizirala in tudi ona je glasno podprla cepljenje kot edino rešitev za zajezitev širjenja okužb z novim virusom.

Pod preprogo

A skepsa do cepiv zoper covid-19 pri vernikih Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem ostaja sorazmerno velika. »Veliko več je vernikov, ki zavračajo cepljenje, kot tistih, ki ga v RKC na Slovenskem zagovarjajo,« meni duhovnik, s katerim smo se pogovarjali in ne želi biti imenovan. »Sam sicer sem cepljen, a tega nisem storil zato, ker bi me o tem prepričala finančna injekcija, ki nam jo je duhovnikom v času lockdowna namenila aktualna vlada. Tudi pismo škofa Zoreta me ni prepričalo. Cepil sem se zgolj zato, ker sem bolan in sem v rizični skupini,« pravi.

Med kleriki je tudi po naših informacijah sicer res nekaj več tistih, ki so cepljeni, a težave glede sprejemanja cepljenja posamezni škofje v primerih ustanov posvečenega življenja vendarle imajo in to bi, tako naši viri blizu SŠK, vodstvo Cerkve rado spretno »pometlo pod preprogo«.

Ne bodo se cepile

Murskosoboški škof Peter Štumpf, pri SŠK odgovoren tudi za medije, je letos poleti ob prazniku svete Klare, ustanoviteljice klaris, v sestrskem samostanu v Turnišču daroval sveto mašo. Tam je v pridigi med drugim povedal, da »hudo greši proti ljubezni do bližnjega vsak necepljeni«, in se vprašal, »kje sta tukaj razum in odgovornost necepljenih«. Škof je sklenil, da ima »vsak duhovnik veliko odgovornost do ljudi, in če je tudi on na takšen način preračunljiv, daje veliko pohujšanje svojim vernikom, saj njegovo ravnanje pomeni strahopetnost in celo zatajitev etične dolžnosti do spoštovanja zdravja in življenja drugih«.

Omenjene besede je Štumpf izrekel pred zborom vernikov in pred klarisami, sestrskim redom frančiškanov, ki so se v Turnišču naselile pred devetimi leti, njihov delovnik pa predstavlja predvsem molitev in posvečanje kontemplativnemu, bogomiselnemu življenju. Živijo ločeno od sveta, v klavzuri, za zidom, v uboštvu, skromnosti in preprostosti in živijo odločene, da se ne bodo cepile proti koronavirusu.

Škof pritiska

Ne le pater Karel Gržan, ki nasprotuje cepljenju in ki v svoji zadnji knjigi Dramilo slovenskemu narodu Cerkvi na Slovenskem očita, da je vladi že dve leti zapored servilno dopustila, da praznih cerkva in brez bogoslužij obhaja svoj največji praznik veliko noč, kar je po Gržanovem mnenju nedopustno, in ne le hrvaški bratje frančiškani, ki tudi javno in glasno protestirajo proti obveznemu cepljenju, saj da gre za »Satanovo, ne Božje delo«; sestram klarisam pri odločitvi, da se ne cepijo, pomagata predvsem »temeljni premislek in dolžna skrb za svetost. Za njihovo odločitvijo, če že hočete, stoji Sveti Duh.«

Tako pravi naš vir, ki nam je zaupal tudi, da turniške sestre s strani soboškega škofa Štumpfa zaradi svoje odločitve doživljajo velike pritiske. Štumpf je tamkajšnjemu župniku Toniju Brinjovcu tako celo odredil, da pri sestrah v samostanu ne sme opravljati bogoslužij, škof pa je sestram, dokler se ne bodo cepile, odrekel tudi obhajanje evharistije. Zakaj tega ni naredil, denimo, v eni od župnij murskosoboške škofije, kjer nista cepljena ne župnik ne kaplan, bomo preverili.