Katere karakteristike so potrebne za dobrega reševalnega psa, in zakaj to moj mešanček iz Novega mesta ne bi mogel kar postati, ali pač?
Lahko, lahko. Vsak mešanček, tudi če je z Gorenjske, lahko postane reševalni pes. Je pa seveda razlika oz. vprašanje primernosti psa na splošno. Se pravi, mi gledamo tako, da izbiramo neke srednje velikosti. Na primer, bernardinec je čisto korekten pes, ampak je s stališča uporabnosti pretežek, preokoren je za transport. Po drugi strani, če pogledamo čivavo, se pri njej pojavi težava pri premagovanju ovir. Se pravi, srednja velikost psa je še najbolj primerna. Sem spadajo labradorci, zlati prinašalci, vse ovčarske pasme, border collie ... Da ne naštevam vseh, ker sem jih spustil vsaj še dvajset.
Ste inštruktor za reševalne pse. Kako izgleda šolanje, kaj je tisti prvi korak, ki se ga zahteva od psa, ko se prvič pride usposabljat?
V zadnjih petnajstih letih se je način šolanja popolnoma spremenil, se pravzaprav postavil na glavo. Stara šola je morda bolj temeljila na strožjih prijemih, na kazni, medtem ko so nova spoznanja privedla do tega, da vemo, da je psa veliko lažje učiti in motivirati z nagrado in je tudi veliko več pripravljen za to narediti. V zadnjih letih vse temelji na nagrajevanju, nezaželjene situacije, če niso agresivne ali nevarne, bolj kot ne ignoriramo in vgrajujemo tisto, kar želimo od psa.
Najbolj pomembna stvar za reševalnega psa je, da mu človeški vonj predstavlja neko povezavo med vonjem in nagrado. Mladega kužka naučimo prepoznati človeški vonj, ko najde osebo, pa je nagrajen. To je zanj seveda igra. Če je pravilno vzgojen, je željan tega dela.
V kakšnem stanju je vzgoja reševalnih psov pri nas? Gre za panogo v razvoju?
Slovenci smo že tako ali tako znani, da smo malo drugačni od vseh. Tako kot pri košarki ali rokometu smo tudi na tem področju ena vodilnih držav glede usposobljenosti psov. Naši psi so vedno v svetovnem vrhu glede reševanja. Za to je dovolj podati en podatek: zveza, ki ji predsedujem, je sestavljena iz sedmih društev, večina teh je vključena tudi v mednarodno organizacijo, ki ima svoj sedež v Salzburgu, ta pa ima 250 tisoč članov in deluje po celem svetu. Ta organizacija vsako leto prireja izpit iskanja pogrešanih v ruševini. V tej enoti je od petdeset do šestdeset vodnikov, med njimi je tudi do deset slovenskih psov, kar pove vse o kakovosti našega dela in ravni, na kateri smo.
Po čem Slovenija tako izstopa od ostalih?
Ne vem, pravega odgovora nimam, da bi vedel, zakaj. Verjetno smo kot narod precej vztrajni, pridni, delovni, v tem pogledu je tudi kultura ljudi na tej ravni, da smo bolj povezani ali da smo zelo dobro povezani z živalmi. Drugi ne zaostajajo toliko za nami, bog ne daj. Ampak verjetno je, da ko se mi nečesa lotimo in ugotovimo, da nam sede, se tega lotimo na vse ali nič. Rezultati so vidni.
Se da prenesti znanja iz vzgoje otrok na treniranje psov in obratno?
Ja, izredno dobro, ampak res izredno. Moja hči je danes stara trideset let. Če bi že prej imel nekaj več izkušenj, bi mi te zelo verjetno prišle prav. Seveda morajo to ljudje pravilno razumeti. Skratka: korekten odnos, doslednost, poštenost, odkrita beseda, to vse šteje. Ko psu nekaj obljubim, to tudi dobi, ga ne izigravam. Tako da v marsičem sta si zadevi zelo podobni.
