Ukinitev dela v trgovinah ob nedeljah je v Sloveniji spremljala več desetletij trajajoča debata. Ob vsakršni omembi prepovedi so delodajalci in njihova interesna združenja opozarjali, da bo to privedlo do hudih posledic pri izpadu dohodkov in posledično do množičnih odpuščanj. Do njih več kot očitno ni prišlo. Podobni argumenti se pojavljajo tudi ob boju za krajši delovni teden, češ da bo škodil gospodarstvu, posledično pa tudi ljudem. Ali je temu res tako?

Pozitivnih učinkov takšne spremembe je veliko, od boljšega psihičnega in fizičnega počutja delavcev do izboljšane produktivnosti, ne nazadnje pa celo višje zaposlenosti populacije. Po drugi strani bi to lahko oslabilo položaj podjetij, ki se že zdaj komaj preživljajo na trgu. Da 32-urni delovnik postaja vse resnejša možnost potrjuje tudi, da so o tem pripravljeni govoriti v višjih instancah in med odločevalci. Zadnji so to v svoj program za prihodnje volitve vključili Socialni demokrati.

Delavski boj

Tudi vi želite delati manj ur za več denarja? Niste sami; to sta glavni točki vsakega delavskega boja, ki se neprestano bije od časa industrializacije dalje, pojasni Hana Radilovič, predstavnica za odnose z javnostmi Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, s katero smo se srečali na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Kot članica gibanja, ki se že enajst let trudi za izboljšanje položaja delavcev v Sloveniji, je med drugim tudi zagovornica krajšanja delovnikov, a je vajena, da ne verjame obljubam politike, ko pride do delavskih pravic. Po drugi strani pa opozarja na pasti krajšanja delovnikov in pri tem poudarja jezikovno razliko, ki je ključna, to pa je, da krajši delovni čas ni enak skrajšanemu delovnemu času.

Krajši delovnik pomeni, da delaš manj, pri čemer si plačan enako, oziroma šesturni delovnik šteje kot poln delovni čas. Pri skrajšanem delovnem času pa delaš manj, vendar si zato tudi sorazmerno slabše plačan in imaš posledično nižje prispevke, pojasnjuje Radilovičeva.

Neenakosti v družbi

Na drugo stran kovanca opozarja tudi Andraž Mali iz Centra za družbeno raziskovanje (Cedra), ki je v pisni korespondenci za Svet24 problematiziral določene obstoječe prakse kar zadeva krajši delovnik, rekoč: »Krajšanje delovnika je pomembna delavska zahteva, ki pa jo lahko izkorišča tudi kapital. Zlasti v trgovini lahko vidimo naraščanje nestandardnih pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas ob zelo visoki intenzivnosti. Novi poslovni modeli, kot jih k nam vpeljujejo diskontne multinacionalke (na primer Lidl), plačujejo delavke za krajši delovni čas, kolikor po njihovi oceni lahko zdržijo z visoko intenzivnostjo dela, a hkrati jim počasneje teče delovna doba, in tudi pokojnina bo nižja. Bolj so izkoriščane, zdravje se hitreje obrablja in upokojitev se oddaljuje. Na drugi strani pa so krajši delovniki posebej za ženske tudi ideje kapitala in konzervativnih politik, ki gredo skupaj z omejevanjem in slabšanjem javnih storitev, kot so vzgoja, dolgotrajna oskrba, in s pogospodinjenjem teh opravil. Krajšanje delovnega časa v feminiziranih poklicih sili ženske, da so doma in prevzemajo reproduktivne naloge, ki bi jih morali socializirati. To poglablja neenakosti v družbi.«

Nujna reforma

Vse to pomeni zgolj, da vpeljava 32-urnega delovnega tedna sama po sebi ne prinaša veliko, kot svari Radilovičeva, ki zato dodaja, da bi se »glede na trenutna razmerja moči v primeru uveljavitve krajšega delovnika delo prelagalo na nezaščitene delavce v obliki zunanjih sodelavcev, ti pa nimajo določene niti minimalne urne postavke, kaj šele omejitve delovnika«. Aktivisti, sindikalisti in raziskovalci v državah EU zato pozivajo, naj se skupaj s krajšanjem delovnika odločevalci spopadejo tudi z naraščajočimi praksami atipičnih zaposlitev, predvsem samozaposlenih. Ti namreč po raziskavah delajo več ur za manj plačila in ostajajo v pravni sivini. Če Zakon o delovnih razmerjih določa, da »se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden«, tovrstnih pravil za samozaposlene ni. Kot pravi Radilovičeva, se v praksi zanje predvideva, da so tako rekoč vedno na voljo, saj neredko delajo od doma, zaradi česar nikoli nimajo zares prostega časa, niti ne uživajo »pravice do odklopa«.

Šibki sindikati

Ta pravica pomeni, da delodajalec ne sme kakorkoli kontaktirati zaposlenega izven delovnega časa, in je tudi ena od točk, omenjenih v programu stranke SD, kjer je med drugim v iztočnicah navedeno, da bi te spremembe delovne zakonodaje bile zgolj logična posledica dejstva, da se je v družbenih in gospodarskih sektorjih »v zadnjih desetletjih bistveno povečala produktivnost«. Po toliko letih je namreč zlato pravilo, da, kot navaja SD, »države z najvišjo produktivnostjo v Evropi tudi niso države, kjer bi največ časa delali«. Trendi zadnjih desetletij so sicer na vseh omenjenih področjih tehtnico nagibali izrazito na stran kapitala, zato se že izborjene delavske pravice krčijo, kar je posledica oslabljenega sindikalizma in umika delavcev iz soodločanja v podjetjih. Postpandemično okrevanje, ki je sicer z vsakim dnem znova postavljeno pod večji vprašaj, bi lahko bilo trenutek za to, da se trend obrne.