V človeka pljuskajo vse bolj divje in čedalje bolj kalne vode, njegov temeljni in temeljiti premislek pa zaostaja oz. ga ni.

Gleda človek vso to početje ljudi in se čudi, stremi k odgovorom in išče vez z razumnim. Razmišlja in rine misel h koncu, pa ne gre. Vsega je enostavno preveč.

Temina se barva pred očmi in pogled, še včeraj jasen in čist kot studenčnica, je moten, zmeden je in brez fokusa. Nemir in nevarnost sta se zagrizla v stabilnost in uravnoteženost človekovega vsakdana in skrivnosti, ki v času miru niso našle poti do preprostega, običajnega človeka, so se začele pretakati v njegovo zavest. Mali človek, navajen zgodaj vstati, navajen garati in navajen živeti brez premisleka, mora naenkrat misliti velike in posebne reči. Pretresati mora dognanja stroke, premišljevati spoznanja politike, srečevati se mora s predsodki in, nenazadnje, na hitro se mora odločati. Se odločiti.

Družba južnoafriško-kanadsko-ameriškega poslovneža Elona Muska Neuralink že nekaj let razvija učinkovit način za prenos človeških misli v računalnik. Pred dvema letoma so že predstavili način, kako v možgane vsaditi na tisoče zelo tankih vlaken, povezanih z mikročipi, ki bodo lastniku omogočali komunikacijo z računalnikom in drugimi pametnimi napravami zgolj z uporabo misli. New York Times je nedavno poročal, da bodo 4 krat 4 milimetre velike čipe namestili v človekove možgane, čipi pa bodo povezani z vlakni iz celofanu podobnih materialov. Poseg bo lahko opravljen z lokalno anestezijo.

Si predstavljate: sedite v družbi, dober JBL kakovostno producira zvok pesmi, ki jih izmenjaje prek pametnega telefona delite za zabavo, in ni vam treba ne tipkati po ekranu ne spuščati iz rok piva, vina, kokic in kanapejev, golažev ali vampov. Ne, vi samo pogledate na zaslon in YouTube že špila, kar mislite!

Za Neuralinkove namene in za njihove v celofan filantropije ovite poslovne apetite sicer ne vé dosti ljudi, a zdaj, v koronačasu, je vest o teh in podobnih vrtanjih zaslužka željnega človeka v svoj lastni genom vendarle pljusknila v cono zavedanja.  V času vsesplošne krize, tako to je, v človeka pljuskajo vse bolj divje in čedalje bolj kalne vode, njegov temeljni in temeljiti premislek pa zaostaja oz. ga ni. Človek kot individuum je postavljen pred nekaj, česar ni vajen, in to, kar se od njega pričakuje, mora biti opravljeno takoj. Danes. Zdaj. 

Prav bi bilo, ko bi namesto posameznika, nevajenega premišljevati o stvareh, ki segajo v presežje, temeljni in temeljiti premislek opravila družba oz. stroka oz. tisti iz družbe, ki so svojo profesionalnost, poklicanost in značajskost prilagodili epidemiološki ali kateri drugi, s katastrofami povezani stroki. In pravi bi bilo, ko bi tudi politika kot upravljavka vsega, kar je državnega v državi, ne rinila svojih interesnih lovk v to stroko in bi se skromno postavila ob bok majhnemu človeku in bi sedeč poleg njega, v prvi vrsti, pustila pri miru strokovnjaka, ko razlaga o času, v katerem smo, in o času, ki bo prišel po tem težkem obdobju.

Pa je v svetu in tudi v Sloveniji ravno obratno. Stroka – tudi tista, od aktualne vlade odbrana od ostale stroke – je drugotnega pomena in je vsebinsko podrejena primarnosti, v katero se je samoodela tudi aktualna slovenska vlada države, pred katero, če jih poslušamo, menda ni svetle prihodnosti.

Ko je Janša v začetku tega meseca poslancem navrgel, da bi bil čas, da gospodje ustavni sodniki vendarle odločijo, ali je ustavno dopustno v Sloveniji uvesti le pogoj PC ali ne, je mirno in mimogrede navrgel, da ni druge: ali pogoj PC za vse ali pa pač bo, kar bo.

Trenutno se nam po državi dogaja to drugo, in če premislimo sedanjost skozi prizmo točno leto dni oddaljene preteklosti, potem spet trčimo ob zajetni miselni vozel. Trčimo ob nekaj neracionalnega in nerazumljivega: je bil lanski pregrešno dragi lockdown res nateg?

Na Japonskem, kjer je virus na dnevni ravni izmed 125 milijonov še pred dnevi okužil približno 23.000 ljudi, je bilo včeraj le še zgolj 40 ljudi na novo koronapozitivnih. Tamkajšnji strokovnjaki pravijo, da je virus čez noč mutiral sam vase oz. da je praktično ubil samega sebe.

Gledam, človek, in se čudim.

dejan.karba@svet24.si