Dokler so oskrbovanci še vsaj za silo pokretni, so večinoma še kar zadovoljni, ko pa enkrat obležijo, ugotovijo, da ni vse tako, kot mora biti. Pripadajo jim le po štiri plenice na dan (dojenčkom pa sedem). Oprhajo jih samo dvakrat na mesec, le enkrat na dan, če sploh, jih oblečejo in posedejo, sicer pa so prisiljeni vse dni in noči gledati v prazne stene in strop. Če nimajo skrbnih svojcev, ni nikogar, ki bi kdaj posedel ob njih, jim kaj prebral, se pogovarjal z njimi, jih objel in pobožal.

Je to dostojna starost? Bi vi radi tako preživljali svoja zadnja leta življenja?

Mama ni šla rada v dom

»Tudi moja, danes 86-letna mama Terezija Materič ni šla rada v dom. Toda po smrti moža, mojega očeta, je postala dementna in ni več mogla varno skrbeti zase,« je začela Brigita Kneževič, ki se še danes spominja, kako so bili ona, njen brat in sestra srečni, da so zanjo leta 2014 dobili prostor v Domu Bokalce v Ljubljani. Vedeli so, da je že tedaj na prosto posteljo v domu čakalo več kot 10 tisoč ljudi …

Bili so prepričani, da tam za vse stanovalce strokovno in ljubeče skrbijo … »Vsakdo, ki pride v dom starejših, pač pričakuje, da bodo z njim vsi tudi ravnali prijazno in spoštljivo in da bodo lahko čim dalj o svojem življenju sami odločali!« Danes ve, da se imajo tisti, ki lahko še sami hodijo, gredo na stranišče, se sami oblačijo, umivajo in hranijo, lepo v domala vsakem domu starejših. »Za tiste, ki jih je le okoli 30 odstotkov ali še manj, je dobro poskrbljeno.«

Posebej poudari, da svoje mame v dom starejših niso oddali kot nezaželen paket, kar s starši premnogi otroci storijo. Vsi jo obiskujejo, a največ naša sogovornica, ker nima otrok in ima relativno gibljiv delavnik. »Pridem, ko je čas kosila ali večerje, da mama v miru poje svoj obrok. Če je vreme lepo, jo oblečem in peljem tudi na zrak itd.«

Mama naše sogovornice ima le nekaj nad 400 evrov pokojnine. Pozneje so izvedeli, da je upravičena tudi do dodatka za pomoč in postrežbo. Zaprosili so zanj in ga dobili. Kljub temu pa morajo do približno 1100 evrov mesečno, kot stane bivanje na negovalnem oddelku v javnih zavodih, še kar nekaj doplačati. »Se pa zaradi tega ne pritožujemo. Mama je nekoč skrbela za nas, zdaj pa mi zanjo.«

Ko opešaš, si moteč

Kmalu po prihodu v dom je začela mama zaradi različnih zdravil, pa malo tudi zaradi starosti vse težje hoditi in padati. »Pravzaprav je hodila po prelepem domskem parku le, če jo je obiskal kateri od otrok …« Sicer pa je ves čas le sedela ali ležala.

»Zaradi telesne nedejavnosti vsem ljudem, še posebno starejšim, propadajo mišice in gibalne, pa tudi umske sposobnosti. Tudi to se zaradi premalo osebja in marsikje tudi ne dovolj zagretega za delo, dogaja v naših domovih starejših.«

Ko je mama naše sogovornice prišla v dom, je imela prizadet kratkotrajni spomin in ni bila sposobna reševati vsakdanjih težav in problemov. »Je pa samostojno hodila in normalno govorila.« Zdaj ne hodi več, pa tudi govori ne. »Na vse, kar jo vprašam, pa razume in odgovarja z da ali ne.«

Pravi, da je bila prva mamina soba v na novo dozidani depandansi lepo urejena in zračna. Dnevni prostor z jedilnico je imel izhod na veliko zunanjo teraso. Dokler je lahko sama hodila, je tam pogosto sedela in uživala na soncu in svežem zraku. »Zdaj tam poseda v glavnem le osebje, kadi, pije kavo in klepeta.«

Antidepresivi

Zdi se ji, da je praksa v številnih naših domovih starejših enaka. »Ko začne stanovalec padati, ko je zmeden in umsko peša, postane moteč ali naporen za osebje, ker je z njim več dela. Zato mu povečujejo dozo antidepresivov. Zaradi njih je potem pogosto ves dan kot 'zadet' in preždi dneve in noči v postelji. Zaradi tega se še poveča njegova nepokretnost. Osebje pa ima mir.«

Pravi, da je bilo tako pri njeni materi. »Ker je veliko dni preležala, sploh v času kovida, je shujšala, pljučnice pa so postale stalnice njenega življenja.« Mama je telesno in duševno usihala. Brigita je zaradi svoje nemoči, da bi ji pomagala, mnogo ur prejokala. In kar nekajkrat pisala direktorici doma in njeni pomočnici.

Urgenca

Ko so Brigito sredi decembra leta 2019 okoli 13. ure z doma poklicali, češ da je mamo odpeljal rešilec na urgenco, ker ima 40 stopinj vročine, je takoj sedla v avto in se tja odpeljala. »Čeprav je osebje v domu vedelo, da je mamino zdravstveno stanje resno, da je zunaj zelo mraz, so jo oblekli le v tanko trenirko in kratke nogavičke. Na glavi ni imela kape, na rokah ne rokavic, na sebi ne bunde. Niti je niso pokrili s toplo odejo. Celo z rjuho ne.«

Bila je zgrožena. Še bolj, ko so ji v bolnišnici rekli, da je mama dehidrirana in podhranjena. »To so mi povedali zdravniki na urgenci, in mi to, na mojo željo, tudi pisno potrdili.«

Ko je direktorici doma zaradi tega napisala ogorčeno pismo, ji je ta odgovorila, da je bila mama strokovno oskrbovana za pot na urgenco. »Povabila me je na pogovor, pa nisem šla, ker se mi ni niti opravičila za slabo oskrbo mame. Sploh pa ni obljubila, da bo poskrbela, da bo za vse stanovalce v prihodnje bolje. Vsak dan in vse dni v letu.«

Zaskrbljeno še doda, da so poseben problem zdravila, ki jih pogosto – tudi osebam z demenco – puščajo kar na nočni omarici stanovalca. Zato neredko končajo na tleh ali pa jih poje kdo, ki slučajno pride mimo.

Higiena je na psu

Na negovalnih oddelkih starostnike kopajo le dvakrat na mesec. Tako je tudi poleti, čeprav se nekateri, ki so cele dneve v postelji, močno potijo. »Stanovalca tudi ne oprhajo, če ga najdejo v lastnem blatu, kar se pogosto dogaja. Takrat ga le zelo površno obrišejo z mokro krpo. Ker je za higieno ljudi s plenicami zelo slabo poskrbljeno, imajo pogosto vnetje mehurja, vnete oči in kožo.« 

Zgodilo se je tudi, da so izgubili protezo njene mame. »V ustih jo je imela neka druga stanovalka … Namesto opravičila je osebje skomignilo z rameni, češ, se zgodi, saj smo le ljudje.«

Preseljevanje

Njeno mamo so ob zdajšnjem ponovnem porastu okuženih s korono, že petič preselili, čeprav vsi vedo, da se demenca v novem okolju vedno poslabša, saj je oseba v novih prostorih izgubljena. »Razumem višjo silo, ampak vse ima svoje meje. Iz lepo urejenega prostora, lepe sobe, zdaj živi v zatohli in smrdljivi luknji s pokvarjenim oknom, da sobe ni mogoče hitro prezračiti.« 

Ko sem sogovornico vprašala, ali so kovid v dom zanesli necepljeni zaposleni, ni vedela, ker vodstvo o tem molči. »Naj še povem, da tam kovida ne jemljejo preveč resno. Razkužila pred vhodom v kontejner, kjer opravljajo testiranja obiskovalcev in osebja – zdaj le tistih, ki niso cepljeni –, dolgo ni bilo. Postavili so ga šele zaradi nas svojcev, ki smo jih na to dolgo opozarjali.«

Obljuba brez dolga

Ker Brigita Kneževič kot natakarica tudi sama dela z ljudmi, seveda ve, kaj so red, čistoča in kaj prijaznost. Zato marsikaj hitro opazi in na to vselej najprej prijazno opozori zaposlene. Če se napake ponavljajo, piše pisma vodstvu doma. Napisala jih je že kar nekaj. »Po skoraj sedmih letih pa se je v meni nabralo toliko žalosti, jeze in razočaranja nad ljudmi, ki skrbijo za naše drage, da lahko rečem, da je vsaj negovalni oddelek tega doma navadna hiralnica.«

Zato je sklenila o tem javno spregovori za Zarjo Jano, ki ves čas zagovarja ranljive skupine, tudi starejše. »Nekje je točka, kjer se pogovor konča, ko ni več mogoč, ni napredka, in takrat je treba ubrati drugačno pot.« Upa, da s tem ne bo škodovala svoji mami. »Prav zaradi strahu, da bo potem za svojce v domu še slabše poskrbljeno, mnogi stanovalci in svojci molče trpijo,« je sklenila.

---

Mag. Melita Zorec, direktorica Doma starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik (enota Bokalci in Kolezija)

»Zadnje leto in pol nenehne negotovosti je bilo težka preizkušnja za domove, naše stanovalce, svojce in sodelavce. Čeprav smo upoštevali vsa strokovna priporočila, v obeh enotah vzpostavili rdeči in sivi coni, pridobili ustrezne količine osebne varovalne opreme in izvedli izobraževanja o njeni uporabi, je virus lani našel pot v obe enoti. Sredina letošnjega oktobra je spet prinesla okužbe, posledične selitve stanovalcev in spremenjen način dela. In vendar so stanovalci in njihovi svojci tudi v tem obdobju podali zelo visoke ocene zadovoljstva, saj vedo, da so sodelavci s svojim predanim delom in odnosom tudi v tem obdobju kar najbolje poskrbeli za naše stanovalce. Hvaležni smo, da tudi svojci opazijo in pohvalijo naše prizadevanje, odprto pa sprejemamo tudi konstruktivno kritiko in si vsak dan znova, okoliščinam navkljub, prizadevamo, da bi zmogli več in bolje. Stanovalci in njihovi svojci so seznanjeni s pritožbenimi potmi, ki so jim vedno na voljo in po katerih lahko razrešimo vse nesporazume, ki se v domu pojavijo. Verjamemo v dialog, v neposreden pogovor s svojci, ne pa v posamične ponavljajoče se zgodbe v javnosti, ki razvrednotijo naše delo in jemljejo zaupanje, zato se do posamičnih navedb na tem mestu ne bomo opredeljevali. Dejstvo pa je, da v Domu starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik spoštljivo in dobronamerno skrbimo v dveh enotah za varstvo in zdravstveno nego ter rehabilitacijo 570 starejših oseb. Med njimi je zdaj že 55 odstotkov oseb z demenco, vedno več tudi nepomičnih oseb z demenco. Vsak dan znova predano poskrbimo zanje, ob tem pa se veliko pogovarjamo tudi s svojci, saj je ni večje bolečine za svojca, kot opazovati iztekajoče se življenje bližnjega, ki te zaradi napredujoče bolezni ne prepozna več.

Čutimo in razumemo stisko svojcev. Vemo, da jo je treba nagovoriti in naši strokovno vodeni družinski sestanki so varen prostor, kjer se to lahko zgodi, ko in če so svojci za to pripravljeni. Težko je namreč odložiti lastna pričakovanja in razmisliti o tem, kaj bi si v resnici želela oče, mama z napredujočo boleznijo v svojih zadnjih letih, mesecih in dneh, če bi to zmogla ubesediti.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.