Luka Sešek

»Že od majhnega sem bolj debel ali pa, recimo, prisrčno okrogel«

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
20. 11. 2021, 15.26
Posodobljeno: 20. 11. 2021, 21.44
Deli članek:

Dobesedno padel je v narodno-zabavni rokenrol in v kombi, ki člane ansambla Saša Avsenika prevaža po Evropi. Dvorane polnijo po Nemčiji, Avstriji, Švici, v kratkem jih čaka Nizozemska, gotovo se bo ponovila Francija, želeli so jih imeti v Argentini ... Nekatere je njegov glas, odet v harmoniko, klarinet in trobetno, presenetil, drugim je takoj zaigralo srce. Njegovo se je hitro uglasilo v valčku in polki, možgani pa so morali »zalaufati« nemščino, s katero se pobliže do letošnjega junija ni še nikoli srečal. Zdaj v tem jeziku odpoje 50 skladb. Peti v takem narodno-zabavnem ansamblu ni mačji kašelj, je trdo delo, a tudi veselje, čast in ponos.

Revija Jana
»Moj recept za boljši svet? Glavno je, da si prijazen do drugega. Mini, a hkrati največji korak.«

Ob prvem stiku po telefonu ste me presenetili z dobro voljo. Sta prijaznost in veselje zapisana v vaših genih?

Mislim, da mi je to kar prirojeno, in moram potrkati, da mi hvala bogu ni hudo v življenju, torej nimam niti razloga za to, da bi se grdo držal. Dobro in radi se imamo doma, imam čudovite prijatelje, ki mi stojijo ob strani – tukaj pod Šmarno goro, kjer sediva, sem obiskoval osnovno šolo in še vedno nas je osem sošolcev povezanih, smo »oreng« ekipa, hodijo na moje koncerte, jaz pa obiščem kakšno njihovo tekmo, dobivamo se, in to mi zelo veliko pomeni.
Poleg tega delam projekte, ki jih rad počnem, stvari si sledijo tako, kot sem si zamislil že v mlajših letih. Sem pa glavni privrženec tega, da nasmeh na obrazu, včasih tudi neiskren, naredi več kot tarnanje o slabi volji. Zdaj bo morda kdo mislil, da se skrivam pod masko neiskrenosti, ampak res sem redko slabe volje. To se po navadi zgodi v samoti, kadar razmišljam, kaj sem naredil narobe in kaj bi lahko še izboljšal, sicer pa sem vesel človek.

Kakšen je vaš recept za boljši svet?

Glavno je, da si prijazen do drugega. Mini, a hkrati največji korak. Če nekomu daješ negativnost, boš to dobil tudi vrnjeno, in to je precej preprosta matematika. Če nekomu podariš nasmeh, ti ga bo ta tudi vrnil. Meni se zdi to preprosto, nisem pa ravno človek, ki bi živel po nekih smernicah oziroma naukih – jaz kar grem, kakor se mi zdi, da je prav. Nisem preračunljiv človek.

Pa se vseeno znajdete v šovbiznisu. Bili ste v popu in zdaj na narodno-zabavni sceni – kakšne razlike opažate?

Upal bi si trditi, da je narodno-zabavna scena večja od pop scene pri nas. Ko gre človek čez Karavanke in potuje 15 ur na sever Nemčije, potem res vidiš, kaj pomeni narodno-zabavna glasba in kaj so Avseniki naredili. Tudi v Sloveniji se igra na polno, nikoli še nisem toliko nastopal in tudi med svojimi glasbenimi kolegi s pop scene ne poznam nikogar, ki bi v enem letu odigral toliko špilov. To je noro. Mi je pa fajn, ker smo dobra ekipa, muzika mi je postala všeč, odkrivam veliko sveta in krajev po Sloveniji ter spoznavam drugo publiko. To poplača ves trud, saj nastopi vseeno niso mačji kašelj – osredotočen moraš biti tri, pet ali celo osem ur, če gre za kakšen zaseben dogodek. In to početi od trikrat do štirikrat na teden je precejšen zalogaj. Spomnim se, ko sem imel včasih v petek in soboto špil z bendom Proper, sem v nedeljo javkal, da potrebujem počitek, kako da sem utrujen ... Vse je relativno. Zdaj imamo tri špile v tednu pa se na proste dni v tednu že skoraj dolgočasim.

Tega tempa gotovo ne zdrži vsak, Ansambel Saša Avsenika je doživel nekaj menjav pevcev oziroma pevk ... Že opažate, kako vam Avseniki spreminjajo življenje?

Gotovo. Od junija do danes smo odigrali več kot 70 nastopov. Na severu Nemčije je občinstvo bolj zadržano, tudi starejše, v Avstriji je pa publika malo mlajša in noro, kako se hitro razprodajo dvorane. Lepo je videti in doživljati, kaj sta brata Avsenik ustvarila.

Verjetno se zdi ljudem fino, da imajo s Sašem Avsenikom delček Avsenika starejšega na odru?

Točno to. Pred vstopom v ansambel se mi je zdelo morda samoumevno, češ, Sašo ima srečo, ker se piše Avsenik. To je v določeni meri že res, ampak Sašo se je moral prebiti in dokazati, vrata se sama od sebe ne odpirajo samo zaradi priimka.

Kako pa v tujini sprejemajo kakšno vašo novejšo skladbo?

Valčka Zdaj objemi me spet še nismo prevedli v nemščino, oni imajo raje kakšne Avsenikove klasike pa tudi naše novejše, a tiste poskočnejše, bolj na horuk. Raje imajo polke, Slovenci pa imamo radi tudi valčke. Na splošno v Sloveniji igramo več koncertov, medtem ko v tujini igramo na veselicah, zabavah, v dvoranah, kjer ljudje sedijo za mizami s pijačo in hrano. Plešejo pa v teh časih ne; zadnjič v Schwarzwaldu so morali celo sedeti ob praznih mizah, brez pijače in hrane, z maskami na obrazu, medtem ko smo jim peli Mi ga spet žingamo. To je bilo malce žalostno, ampak je bila dvorana polna, ljudje pa vseeno zadovoljni.

Kako velik izziv je bila za vas nemščina?

Velik, še posebej zato, ker se je nikoli nisem učil, v srednji šoli sem imel kot drugi jezik španščino. Zdaj sem prišel do take stopnje, da že berem, tako da mi besedila skladb gredo – 50 jih znam skorajda na pamet. Sva se pa z nemščino spopadala s Sašem, učil me je izgovorjave in branja, njemu gre nemščina tako tekoče kot materni jezik. Veliko sem poslušal Avsenike, si potem nad besedilo izpisal izgovorjavo, nato to pobrisal ... Lotil sem se tudi že nekaj ur nemščine in učenje jezika nameravam v bolj mirnem januarju še pospešiti, da bom lahko v prihodnosti kaj povedal tudi v mikrofon ali pokramljal s kom po koncertu. Ljudje namreč pristopajo k nam in so tako prijazni ter prisrčni, da mi je vedno znova žal, ker se ne morem pogovarjati z njimi. Nisem si mislil, da se bom moral kdaj soočiti z nemščino.

Ste v družini Sešek že prva zvezda? Koga na cesti prej prepoznajo, vas ali še vedno očeta?

Haha, ne vem! Sem si pa v preteklosti že rekel, da bom enkrat dosegel, da bodo očija zamenjali za Luka tako, kot so pogosto meni dejali Jure. Sta pa starša že bila na nekaj naših špilih po Sloveniji in jima je všeč. Ne bom rekel, da smo bili prav zagreti oboževalci narodno-zabavne glasbe, a če smo jo že poslušali, so bili to gotovo Avseniki. Tako da sta starša res ponosna in vesela zame.

Ste se z Alfijem Nipičem, ki ste ga veliko preposlušali med uvajanjem v novo vlogo, tudi osebno srečali in se z njim pogovorili?

Seveda! Izkazal mi je podporo in mi je na voljo za kakršnokoli pomoč. Razkril mi je tudi veliko štorij, ki so se jim zgodile, ampak niso za v javnost. So pa res ogromno doživeli in videli, v rekordnem letu so imeli kar 360 koncertov! Celo leto so bili zdoma, mi se sploh ne zavedamo, kaj se jim je dogajalo. V večjih nemških mestih so se morali dobesedno skrivati, saj so jih pred hoteli čakale stotine oboževalcev.

Kako pa se spopadate z morebitnimi kritikami tistih, ki jim vaš glas ni všeč?

S sedemnajstimi leti sem šel na Talente, pri čemer mi pri komentarjih na spletu priimek ni bil ravno v pomoč, tako da sem že takrat dobil trdo kožo. K sreči se niti takrat s tem nisem zelo obremenjeval – takrat jih je motil priimek, zdaj morda kakšna kila preveč ... Dokler vem, da delam dobro, se s tem sploh ne obremenjujem. Za avtorje negativnih komentarjev si mislim: pridi na koncert pa se prepričaj.

Ko ste že omenili kilo preveč, domnevam, da je pri vašem sedanjem načinu življenja zelo težko začeti neko resno dieto?

Že od majhnega sem bolj debel ali pa, recimo, prisrčno okrogel. Vmes mi je res uspelo shujšati 30 kilogramov, potem pa se je začel medijski svet, glava je bila povsem nekje drugje, zanimalo me je mnogo vsega, vrstili so se nastopi in kilogrami so se vrnili. Sedaj imam ravno tako polno glavo in vem, da dieta ne bi bila uspešna. Za kaj takega moraš biti v glavi zelo trden, osredotočen na cilj in trenutno česa takega ne zmorem. Ampak tudi za to bo še prišel čas. Saj jaz se ne nažiram, doma so vsi veliki in suhi, le mene so malo narobe zvaljali.

Ste pa morali narediti preskok v glavi, ker si sebe sploh niste zamišljali v narodno-zabavnih vodah. Prijatelj Anže Langus Petrovič in Sašo Avsenik sta vas kar lepo speljala na »spontano« vajo. Je še vedno globoko v nas neki sram do tovrstne glasbe, do hojladrija melodij, ki so tako zelo naše?

Rad bi poudaril, da v Sloveniji na splošno ni (več) tako, res ne. Pred nekaj dnevi sem bil gost na koncertu Fehtarjev, ki so ga imeli v šenčurski dvorani – 1500 sedežev so v hipu razprodali! Tam je bila sama mladina, ravno tako po veselicah – ogromno mladih in o kakšnem sramovanju ni ne duha ne sluha.

Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.

zarja jana
naslovnica