Potem ko je dobila hude telesne in možganske poškodbe ter so zdravniki napovedovali, da morda ne bo nikoli več hodila in da se lahko zgodi, da bo razvojno ostala na stopnji triletnega otroka, so se začeli dogajati čudeži. Ob nesebični podpori staršev je Taja invalidski voziček pustila za seboj, se vsega v življenju na novo naučila, maturirala in diplomirala, postala ambasadorka Zavoda Varna pot, varuhinja prvošolčkov s posebnimi potrebami in pred tremi leti dobila sinka Bora. »Ko sem rodila, sem še močneje začutila, zakaj sem morala preživeti!« pravi.

S partnerjem Gregorjem in sinom Borom, ki je ime dobil po znanem slovenskem glasbeniku Boru Zuljanu, danes živi v Polzeli. Pravi, da uživa v vsakem trenutku svojega življenja in ima to milost, da lahko zaradi možganskih poškodb, ki jih je dobila v nesreči, vse tisto, kar jo obremenjuje in česar v življenju ne potrebuje, preprosto izbriše.

Življenja pred nesrečo se ne spominja

Tistega junijskega dne pred štirinajstimi leti se je na novo rodila, pravi. Življenja pred nesrečo se ne spominja, razen iz pripovedovanj. V zgodnjih jutranjih urah se je iz Mengša vozila nazaj domov, kjer jo je tisti dan čakal ustni del mature iz matematike. Vendar domov ni nikoli prišla. Starši in prijatelji so jo zaman klicali, številka je ostajala nedosegljiva. Taja je namreč iz neznanega razloga zapeljala na nasprotni vozni pas in silovito trčila z vozilom avtovleke. Potem ko so že mislili, da je v nesreči izgubila življenje, je eden od gasilcev zaznal utrip. Vendar je bil seznam poškodb dolg – hudo je imela poškodovano desno stran telesa, številne zlome, poškodbe možganov ... Več kot štirinajst dni je preležala v komi. Ko pravimo, da se ji je življenje takrat verjetno povsem spremenilo, prijazno odgovori, da tega ne more reči, saj ne ve, kako je živela pred tem. Ničesar se ne spominja. »Ne vem niti, kako je bilo pred štirimi leti. Tako kot je, je in je zame normalno,« preprosto pravi. »Zaradi poškodbe na možganih se marsičesa ne spomnim. Včasih mi je malo nerodno, če ne vem česa čisto splošnega, pa se ne sekiram, ko bo Bor začel hoditi v šolo, se bom znova naučila!«

taja-metličar
zarja jana
S partnerjem Gregorjem in sinom Borom Teja danes živi v Polzeli.

Takoj po nesreči ni poznala niti svojih staršev

»Nisem vedela, kaj pomenita besedi mami in oči, to so mi morali vedno znova ponavljati. Ko sem šla iz bolnišnice v rehabilitacijski center Soča in so mi za vikend prvič rekli, da bom šla domov, nisem vedela, kaj pomeni beseda domov. Ščasoma sem začela dojemati, kaj je to družina, mama, oče. Vsega sem se morala učiti znova, kot majhen otrok. V kliničnem centru sem še ležala v plenicah. V rehabilitacijskem centru pa je sestra rekla, da če me ne bodo začeli odvajati od plenic, bom vse življenje ostala v njih. Vizualno sem bila dvajsetletnica, vendar na stopnji malega otroka. Vse, kar jaz zdaj učim mojega triletnega Bora, sta morala starša mene naučiti znova. K sreči moja mama dela v vrtcu, tako je dobro vedela, kaj početi. Pravi, da ni nikoli jokala zaradi moje nesreče – ni imela časa, ker je imela toliko dela z mano. Starša sta bila res vztrajna in sta zame naredila največ, kar je bilo mogoče, zato pa sem takšna, kot sem, in ne v plenicah na invalidskem vozičku, kar bi se tudi lahko zgodilo.«

Nauči se le, kar potrebuje. Stvari, ki nam jih pripoveduje, ve iz pripovedi staršev in prijateljev. Že v rehabilitacijskem centru so začeli z vajami hoje in treniranjem možganov, česar sta se morala naučiti tudi starša, da so nadaljevali, ko se je ob vikendih vračala domov. »Niti enega dneva nismo smeli izpustiti, da ne bi izgubila pridobljenega znanja. Delala sem vaje za krepitev telesa, za trening možganov pa smo se šli črnega petra, potem smo počasi napredovali do remija in drugih miselnih iger. Začela sem brati otroške knjige in nato vedno zahtevnejšo literaturo. Vsak vikend, ko sem prišla domov, smo se odpravili po mestu, tam so mi vedno znova pokazali, kje je šola, vrtec, govorili so mi o tem, kaj sem kje rada počela. K meni so začele prihajati prijateljice. Sprva se jih seveda nisem spomnila. Ker pa so redno prihajale, sem se naučila, da so to moje prijateljice.« Po štirih mesecih na invalidskem vozičku in rednih vajah je Taja tudi shodila. Od nesreče si zapomni in se nauči tisto, kar potrebuje. »Na novo sem se naučila matematike, da sem lahko naredila maturo.« Kasneje je diplomirala kot organizator socialne mreže in naredila še prekvalifikacijo za pomočnico vzgojiteljice.

Ambasadorka varne vožnje

Tako kot pred nesrečo je tudi po njej, ko si je dovolj opomogla, kot prostovoljka delala v trboveljskem mladinskem centru. Tam se je naučila, kako delati z mladimi, kako biti voditelj, pridobila si je veliko praktičnega znanja, kar ji je prišlo prav, ko je postala ambasadorka varne vožnje pri Zavodu Varna pot. »Moja psihologinja v rehabilitacijskem centru Urška Čižman Štaba, ki je hkrati v Zavodu Varna pot, je videla, kako dojemam nesrečo, in vedela, kako aktivna sem bila v mladinskem centru, zato me je vprašala, ali bi sodelovala z njimi. Takoj sem se strinjala.« Ponosna je, da lahko s svojo zgodbo ozavešča otroke o tem, kako pomembno je odgovorno vedenje v prometu. »Ko me vidijo, marsikdo ne verjame, da sem res preživela prometno nesrečo. Ko pa jim pokažem slike, so pretreseni. Povem jim, da si želim, da bi takšno zgodbo slišali samo od mene in od nikogar drugega več. Jaz sem imela srečo, da sem preživela, marsikdo je nima. Ni vredno pustiti življenja v avtu, preveč lepo je živeti. Sem vesela, da so pri Zavodu z ozaveščanjem o prometu tako aktivni na vseh področjih. Rada povem svojo zgodbo, ker si želim, da bi bilo takih čim manj. Če ne bi bilo fotografij in dokumentov, še sama ne bi verjela, da sem res imela nesrečo, ker je sploh ne doživljam – v nasprotju s starši, bratom Davidom, prijatelji ..., oni so bili tisti, ki so trpeli, medtem ko sem bila v komi in se nisem zavedala. Šele zdaj, ko sem tudi sama mama, si lahko mislim, kaj so preživljali moji starši, in tega si ne želim za nikogar! Zato ljudi opozarjam, naj bodo res odgovorni za volanom. Jaz sem sama povzročila nesrečo in v njej k sreči ni bil poškodovan nihče drug. Ne vem, kako bi sicer lahko nosila takšno breme!«

Avtošola za otroke

Ko je še delala v mladinskem centru, je odšla na izmenjavo na Finsko, tam se je poučila o čudovitem projektu Prometni park – avtošola za otroke. »Tam imajo v vseh mestih prometni park s pravimi prometnimi znaki, kjer otroci z avtomobilčki trenirajo varno vožnjo in se tako že od mladih nog učijo previdnosti v prometu. Otroci od treh let naprej s tem znanjem odraščajo in upoštevanje pravil varne vožnje jim je, ko kot odrasli sedejo v avtomobil, vsajeno v zavest. Drugače niti ne znajo. To bi rada prenesla tudi v slovenski prostor. Naredila sem poslovni načrt, iz te teme celo diplomirala. Za idejo so se že začeli zanimati, potem pa sem zanosila in je vse malo potihnilo. Moram spet začeti delati v tej smeri, saj v tem vidim svoje poslanstvo! V teh parkih bi lahko potekali športni dnevi, delavnice, srečanja ... Ko bo nekdo naredil tak park in ga bodo ljudje videli, sem prepričana, da se bodo razširili po vsej Sloveniji.«

Varuhinja prvošolčkov

Njeno življenje se prav lepo razpleta. To, da je postala mamica, je ena najlepših stvari, ki so se ji zgodile v življenju. »Neverjeten je občutek, ko te nekdo pokliče mama. Prav morala sem preživeti, da bi to lahko doživela.« Svojo ljubezen do otrok in drugačnih lahko izraža tudi v službi. Že drugo leto namreč kot varuhinja dela z otroki s posebnimi potrebami v Centru za vzgojo, izobraževanje in usposabljanje v Velenju. »Najprej me je bilo strah, ali bom zmogla, ampak zdaj ne morem brez teh otrok. Ne vidim jih drugačnih, takšni, kot so, so in so moji ljubčki! Sprejela sem jih, oni so mene, in to je to. Vesela sem, da sem dobila to službo, zdaj vem, da si to želim delati še naprej. Delam sicer za določen čas, ampak upam, da bodo tudi, ko se bo pogodba iztekla, našli delo zame,« je optimistična. In tega, optimizma torej, ji nikoli ne zmanjka. »Od nesreče po mojem malo lažje sprejemam življenje. Ljudje si ga brez potrebe zakomplicirajo z nepotrebnimi stvarmi,« s širokim nasmehom zaključi svojo pripoved.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_02_Zarja_Jana_43
zarja jana
naslovnica