kako je "geto šola" postala primer dobre prakse

Ljubljanska osnovna šola z učenci iz 27 držav kot svet v malem

Antun Katalenić
25. 10. 2021, 05.55
Deli članek:

Kako poučevati v šoli, kjer 75 odstotkov učencev izhaja iz priseljenskih družin, in pri tem ohranjati dobro klimo in zadovoljstvo zaposlenih in staršev?

Sašo Švigelj
"Enkrat smo iz azilnega doma dobili tri učence, ki niso znali niti prijeti svinčnika, saj v Afganistanu sploh niso hodili v šolo."

Osnovna šola Livada leži na jugu Ljubljane, to pa ni edina južna stvar pri tej izobraževalni ustanovi. »Južnjak«, kot se označuje sam, je tudi njen ravnatelj Goran Popović, prav tako pa večino njenih učencev tvorijo otroci iz družin, ki so se v Ljubljano preselile iz ostalih republik nekdanje Jugoslavije. Popović je na čelu OŠ Livada že več kot deset let, v tem času je šla šola skozi veliko transformacijo, izkušnje njenih zaposlenih pri delu z otroki priseljencev pa danes služijo kot vzor šolnikom po vsej Sloveniji. Z Goranom Popovićem smo se pogovarjali v ravnateljevi pisarni; za uvod smo se dotaknili možnosti, da bo to zimo še enkrat sledilo zaprtje javnega življenja, s čimer bi odgovorni še enkrat več pod vprašaj postavili izvedbo pouka v živo.

Učenci OŠ Livada so, vsaj statistično gledano, verjetno med socialno šibkejšimi. Kakšen izziv je šoli predstavljala pandemija, ko je bilo treba za tako dolgo obdobje voditi šolo na daljavo, in kakšen izziv je bil za učence, sploh za tiste, katerih starši jim zaradi jezikovnih in drugih ovir niso zares mogli biti v pomoč pri šolanju na daljavo?

Mi smo imeli lani težave prav zato, ker so naše družine socialno šibkejše in marsikatera izmed njih ni imela pogojev, da bi izpeljali pouk na daljavo. Te težave smo uspeli še pravočasno rešili tudi tako, da smo dobili številne donacije rabljenih računalnikov, na pomoč je priskočila tudi občina. Tako da lahko rečemo, da niti ena družina ni ostala brez tehnične opreme. Je pa seveda poseben problem pri nas dejstvo, da vsako leto vpišemo približno do deset odstotkov učencev, ki se prvič vpišejo v slovensko šolo, lani je bilo takšnih učencev skupno 38, in ti učenci potrebujejo neposreden stik in intenzivno učenje slovenskega jezika, da bi lahko sledili pouku, da bi se lahko sploh učili. Delo na daljavo je to seveda dodatno otežilo. Na šoli imamo dve učiteljici, ki delata izključno na intenzivnem učenju slovenskega jezika celo šolsko leto. V času zaprtja sta klicali učence, organizirali individualne ure, a vendarle se je zaprtje zelo poznalo, tudi rezultati nacionalnih preverjanj znanja so to potrdili – da pouk na daljavo pač ne more biti tako kvaliteten, kot če je izveden v živo. Zamerim marsikateremu kolegu, ki pove, da je bilo šolanje na daljavo opravljeno odlično in da se lahko glede tega pohvalimo. Seveda, sila je bila, nismo imeli izbire, ampak to je na koncu še vedno nekaj, kar je zelo škodovalo učnemu procesu in socializaciji učencev. Tehnično smo uspeli, ampak pri učencih se ta manko pozna.

Koliko različnih nacionalnosti je trenutno na OŠ Livada?

Nazadnje, ko smo se šteli, smo prešteli 27 držav, od koder so naši učenci. Naša struktura se je v tem smislu spremenila v zadnjih letih; pred desetimi leti, ko sem začel delati na tej šoli, je bilo 98 odstotkov tujih učencev, samo dva odstotka sta bila iz slovenskih družin. Lansko leto je delež otrok iz tujih družin znašal 75 odstotkov, v vmesnem času pa je število novih učencev naraslo s 192 na 450 in logično je, da je potem tu tudi več otrok iz slovenskih družin.

Kako je OŠ Livada sploh postala to, kar je, torej šola z izrazito največjim odstotkom otrok iz priseljenskih družin?

V tem naselju je bilo že od nekdaj veliko družin iz južnih republik nekdanje Jugoslavije; gradbeniki, trgovke, nižjepoklicni delavci so živeli tu. V času vojn po razpadu države, ko so se začela dogajati ta grozodejstva, je z juga prišlo še veliko več družin, ki so se seveda preselile k svojim sorodnikom, ravno sem, v okoliš naše šole. Te takrat še ni bilo in je nastala velika težava za okoliške šole, ker niso bili pripravljeni na tolikšen priliv učencev priseljencev. To šolo so nato zgradili zelo na hitro leta 1992, da bi razbremenili druge. Sprva je bilo to razmerje med otroki iz slovenskih in priseljenskih družina 50 : 50. A v naslednjih letih je z nadaljevanjem in zaostrovanjem vojn število prišlekov še naraščalo, družine, ki so se priseljevale, pa so s sabo prinašale tudi hude travme in sovraštvo ter zamere. Zato se je v devetdesetih vse prepogosto dogajalo, da so se otroci različnih nacionalnosti ali vere kregali, in policija je bila baje skoraj dnevno na naši šoli. Ta problematika je seveda prišla tudi do višjih političnih struktur, ena neodgovorna uslužbenka pa je takrat v enem od pogovorov za televizijo dejala, da razmišljajo, da bi to šolo zaprli, kar je bil znak za vse slovenske družine, da čim prej prepišejo otroke na druge šole.

Naša šola je tako v devetdesetih postala šola z izključno tujimi otroki, geto šola, kjer ni bilo niti enega slovenskega otroka. Ta kriza je bila grozna, tudi učitelji, ki so bili v veliki večini Slovenci, so se slabo počutili, ker jih je bilo sram, ni jim bilo prijetno, da delajo na OŠ Livada. In to stanje se je vleklo, iz generacije v generacijo so imeli starši cilj samo, da otrok ne vpišejo tu. V prvih letih mojega ravnateljevanja smo se trudili, da imamo vsaj dva oddelka, da imamo paralelko, ampak smo bili sprva neuspešni. Takrat je zato že grozilo, da bi šola kot stavba obstala, ampak da bi postali podružnica prulske šole. Moje imenovanje leta 2010 vidim tudi kot neke vrste poskus občine, da ne rečem kar župana, da po dveh slovenskih ravnateljicah dajo na to mesto enega »južnjaka«, da se vidi, ali bo on znal kaj storiti. Kot rečeno, je bilo sprva težko motivirati kolektiv. Moja filozofija je bila sledeča: v redu, znanje jezika učencev bo zelo slabo, nikoli ne bomo dosegali priznanj iz kemije, biologije ali slovenščine, smo pa zato dobri v glasbi, športu in umetnosti, zato se lahko dodatno potrudimo na tem področju. V prvem letu ravnateljevanja sem z otroki hodil na turnirje, jih podpiral, jih tudi kritiziral, če sem jih kdaj ujel na tekmovanjih, da preklinjajo. Ko so začeli prihajati rezultati na teh tekmovanjih, se je samozavest med učenci in učitelji začela dvigovati, v tem času smo naredili tudi nekaj dobrih prireditev, ki so bile drugačne od prireditev na ostalih šolah. Za našo dvajseto obletnico lahko rečem, da smo pripravili spektakularno prireditev, na kateri sem se seveda tudi sam osebno angažiral, da sem plesal, igral skeče in pel s pevskim zborom. Ko učitelji potem to vidijo, je to zanje zgled, da se pridružijo.

Z begunskim valom se je marsikaj spremenilo. Ta geto šola je naenkrat postala zanimiva za ministrstvo za šolstvo. Kot so mi sami priznali, oni namreč niso imeli pojma, kako začeti reševati to problematiko priseljenskih otrok, in nekdo z ministrstva se je takrat spomnil, da nas obiščejo, da vidijo, kako nam to uspeva. Nekega dne smo imeli na obisku ekipo z ministrstva, hodili so po poukih, sestankih in so rekli, da jim je zelo koristilo. In takoj smo postali primer dobre prakse.

Sašo Švigelj
"Moja filozofija je bila sledeča: v redu, znanje jezika učencev bo zelo slabo, nikoli ne bomo dosegali priznanj iz kemije, biologije ali slovenščine, smo pa zato dobri v glasbi, športu in umetnosti."

Na naši šoli se je sicer v tem času zmanjševala tudi problematika konfliktov, to smo dosegli tudi tako, da sem tudi starše vabil na razgovor in jim dejal, češ, »ali se bomo mi tepli in jim dali material, da bodo mislili, da smo res divjaki, ker smo iz tujine, ali se želimo predstavili v drugačni luči? Tu na šoli ne bo nacionalizma, jaz bom to preprečil!« Meni je veliko pomagalo dejstvo, da sem deset let delal v zavodu s problematičnimi otroki. Iz takega zavoda, kjer so bili tudi hudi delikventi, sem prišel v to šolo, k sodelovanju pa sem povabil tudi sodelavca iz Logatca, in on je zdaj naš socialni delavec. Moški, starejši, Bosanec, za delo z našimi starši zelo učinkovit – in tudi oni so se potem začeli drugače odzivati.

V tem času so se začeli za našo šolo zanimati tudi mediji, ki so opazili, da na naši šoli ni več tako, kot je bilo, da imamo celo manj konfliktov kot na kakšni drugi šoli. In tako se je začelo širiti, da smo mi pravzaprav v redu, tudi učiteljicam se je na seminarjih dogajalo, da so jih spraševali o naših uspehih. Z vračanjem učencev sem lahko zaposlil tudi nove učitelje. Začel sem s 36 zaposlenimi, zdaj jih je 51. Pri zaposlovanju učiteljev sem posebno pozornost namenil njihovemu odnosu do tujcev. Želim predvsem doseči zavedanje, da naši otroci niso odgovorni za odločitve svojih staršev, za odločitve svetovne in domače politike. Njim se je nekaj zgodilo, tu so, ubogi so. Na hodniku imamo velik krog z zastavami vseh držav, iz katerih so naši učenci. Tam piše »dobrodošli« v njihovem jeziku, poleg zastave pa je še številka, koliko učencev je iz posamezne države. Ko pride nekdo iz Iraka in vidi trojko ob zastavi, je njegov občutek že drugačen. Korak po korak smo izboljševali klimo na šoli.

V tem času je nastalo toliko krasnih zgodb. Recimo, lahko vam povem o družini iz Indije, kjer sta oba starša doktorja znanosti na Institutu Jožef Stefan, in so prišli sem in dejali, da so slišali za to šolo, ki lepo uči slovenski jezik, zaradi česar so se preselili v naš okoliš, da bi se lahko hčerka vpisala sem. Ona je sonček na naši šoli, to je eno tako dobro bitje, vsi jo imajo radi. Na pamet mi pade tudi pripetljaj, ko sta se dva učenca na igrišču skregala in sta prišla k meni na zagovor. In onadva se še naprej pred mano prerekata, jaz pa enemu rečem: »Čakaj, čakaj, ti si iz Sirije. Poglej, če se ti tako suvereno kregaš v slovenščini, je ta konflikt smešen, to bomo rešili, ko pride socialni delavec, če bo treba.« Ampak kako izjemno je, da je on obvladal slovenščino do te mere, da se je suvereno prerekal.

OŠ Livada očitno ni več to, kar je bila, vsaj v smislu, da nima te negativne označbe geto šole. Pa vendar dejstvo ostaja, da je tu še vedno izrazita koncentracija otrok iz priseljenskih družin. Ali ne bi bilo morda bolje, da se ti otroci razkropijo po več šolah?

Tu bom citiral Ajšo Vižintin, ki je delala doktorsko disertacijo na naši šoli ravno na to problematiko. Ona je meni povedala, da je to, kar se dogaja na OŠ Livada, poraz za učence, ki pridejo iz drugih držav. Ampak je hkrati dodala, da je ne bi narobe razumeli: »G. Popovič in njegova šola sta nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi tem učencem. Poraz je to, da bi takšna klima in takšen odnos do njih morala biti na vseh drugih šolah.« Res je namreč, da tako velika koncentracija tujcev otežuje učenje slovenskega jezika. Naši učenci pri pouku seveda govorijo normalno slovensko, na hodniku pa kar po svoje. Koncentracija tujih otrok je pač prevelika, mi jim pomagamo, kolikor zmoremo.

Predstavljam si, da na šolo pridejo posamezni otroci (sploh iz azilnega doma), ki mogoče sploh še nimajo izkušnje s šolo v takšni obliki, pri čemer jim je slovenščina povsem tuja. Kako se pristopi do takšnih učencev, kje začeti?

Enkrat smo iz azilnega doma dobili tri učence, ki niso znali niti prijeti svinčnika, saj v Afganistanu sploh niso hodili v šolo. Oče je le približno znal povedati starost otrok, pri njem to namreč ni igralo neke vloge. To so zahtevni primeri. Nas sistem zavezuje, da moramo učence dati v razred glede na starost, in potem imamo učenca v 6. razredu, ki ne zna uporabljati kemičnega svinčnika. To je oranje njive od samega začetka. Začnemo s pantomimo, korak po korak. Zato nam je bilo pomembno, da takoj vzpostavimo pripravljalnico za skupine otrok, ki sploh ne znajo nič slovensko. Njim je tudi tako lažje, če so skupaj. Veste, včasih ko pridejo med slovenske otroke, so prevečkrat lahko tarča posmeha zaradi svojega slabega znanja jezika.

V tej pripravljalnici je otrok dve uri, preostale ure pa je v svojem razredu, pa čeprav sprva bolj slabo razume, kaj sploh govori učitelj. Zato so pa toliko bolj pomembne ure likovne, glasbene, športne vzgoje, kjer jezik ne igra tolikšne vloge. V tujini sem bil na enem seminarju in mi je kolegica iz Nemčije dejala, da imajo pri njih prakso, da imajo do dve leti učence v posebnih šolah, kjer se naučijo jezika, preden jih dajo naprej. V redu, sem rekel, glede jezika pride ta otrok v šolo z dobrim znanjem, ampak dve leti so oni tako povezani med sabo, da jih potem težko socializiraš v neko drugo sredino. Naš način dela je neke vrste kombinacija enega in drugega. Dve uri intenzivnega učenja jezika, po potrebi kakšna individualna ura, če se vidi, da pri kakšnem predmetu otrok ni razumel zadev, ostalo pa so igra, šport, glasba, socializacija, druženje.

Ob begunskem valu sem jaz že vnaprej predvidel, da nas bo poklical nekdo z ministrstva za šolstvo in nas vprašal, ali lahko mi vzamemo te otroke, tako da sem na hitro sklical svet staršev in svet šole, da bi dobil njihovo podporo, da ne bi izpadlo, da sem to storil samovoljno. Družno smo prišli do številke, koliko smo jih pripravljeni sprejeti: 36 oziroma dva na razred. In res so poklicali z ministrstva, jaz sem jih pa samo prosil, naj ne pridejo vsi novinci naenkrat, ampak z nekajdnevnimi razmiki. In nato mine teden, teden pa pol in pride do mene ekipa učencev iz 6. b in me vpraša: »Kje je naš tujec? Vsi ostali so jih dobili, dajte še nam kakšnega.« Vidite, druge šole bi se jih otepale, našim učencem pa se je zdelo »fajn«, želeli so jim pomagati; to je šlo celo do te mere, da smo jih morali prositi, naj vendarle dajo novincem mir in prostor, saj so se preveč angažirali okoli njih.

Sašo Švigelj
"Zamerim marsikateremu kolegu, ki pove, da je bilo šolanje na daljavo opravljeno odlično in da se lahko glede tega pohvalimo ... Tehnično smo uspeli, ampak pri učencih se ta manko pozna."

Kako zahtevno je delo z otroki, ki so tu zgolj začasno? Mnogi begunski otroci namreč, če pogledamo primer Sircev, nekaj let preživijo v Turčiji, nato so v taboriščih v Grčiji, nato v Bosni in Hercegovini, Slovenija pa je le še ena postaja na poti v Nemčijo ali katero drugo bogatejšo državo. To mora biti zahtevno tako za otroke kot za učitelje, predstavljam si, da v teh primerih tudi starši niso najbolj angažirani, saj vedo, da dolgoročno ne nameravajo ostati pri nas.

Točno tako je. Veste, otroke mi hitro prilagodimo našemu sistemu in oni se hitro najdejo med svojimi. Oni ne gledajo ne na razlike ne na to, kje bodo živeli, tam, kjer je lepo, se oni počutijo dobro, in to je pri nas. In meni se zdi žalostno, ko včasih vidim otroka, ki lepo zaživi, je aktiven, se vključuje v aktivnosti, se druži, vse, potem pa imamo sestanke s starši v azilnem domu – ti so nemotivirani in samo čakajo možnost, da odidejo v bolj obetavne države, in oni njih nič ne motivirajo, to, kar otroci naredijo v šoli, je vse. Tu ni nič pametnega za povedati ... vsi vemo, da so največje žrtve vseh kriz in vojn ravno otroci. Oni ne morejo odločati o svoji usodi in to je kruta realnost.

Ko se pogovarjam z ravnatelji ob pripravi raznih člankov, se po navadi ukvarjamo z odločitvami ministrstva za izobraževanje, znanost in šport oziroma Simone Kustec, v vašem primeru pa je še kako relevantno tudi, kaj počne Aleš Hojs na ministrstvu za notranje zadeve. Kako na vaše delo vplivajo spremembe zakonodaje, denimo zakona o tujcih, ki tako ali drugače neposredno otežuje bivanje tujcem v Sloveniji?

No, to je zdaj že stvar politike in stvar vladajoče stranke, ne glede na to, katera je. Jaz ne podpiram ukrepov, ki so na škodo priseljencev na katerikoli način, ampak žal moram reči, da ni samo aktualna vlada neodzivna glede teh vprašanj. Sam sem kot ravnatelj dal čez več vlad in od nobene ni bilo velikega odziva ali velike pomoči. Lahko bi morda rekel, da so ti slabši kot drugi, ampak tudi ko so bili na oblasti tisti, ki jih jaz podpiram, so sprejemali zakone, ki niso bili v korist otrok, in sem bil tudi zaradi tega slabe volje. Recimo, poslušajte ta primer, ki sem ga reševal leto in pol v času begunske krize: ugotovil sem, da učence iz azilnega doma pelje kombi na kosilo in sem odgovorne spraševal, zakaj naši učenci preprosto nimajo kosila pri nas, ker bi se tako lažje tudi socializirali. Odgovor je bil, da MNZ plačuje kosilo tam. Sem rekel: »Dobro, a smo mi ena država? A ta denar iz budžeta se ne da preusmeriti na šolo?« In leto in pol sem potreboval, da se je to uredilo, v vmesnem času pa so morali ti otroci sredi dneva v azilni dom. V času iskanja rešitev sem celo ponudil, da lahko šola financira njihovo kosilo, ampak tega po zakonu nismo smeli storiti. Tako da nekateri ukrepi niso življenjski in sistem tako počasi melje, da bi se stvari spremenile, da je to grozno.

Mislim, da država nima interesa, da bi ti ljudje ostali v naši državi. Po tihem spoštujejo vse konvencije, vse zakone, vse odločitve Sveta Evrope, po drugi strani pa aktivno otežujejo integracijo tujcev. Osebno vem, da bi ti ljudje radi delali. Moja žena je denimo tudi direktorica enega od zavodov in ona potrebuje kuharje, pomočnike, a jih ne more dobiti, ker so v državnih službah plače minimalne, vsak privatnik da skoraj dvakrat višjo plačo, in zato imamo hude težave. Imamo pa ljudi, ki bi z veseljem delali, ampak ne morejo, ker nimajo opravljenega tečaja slovenščine ali nimajo vse potrebne dokumentacije in ne vem še česa. Očitno je bolje, da sedijo doma, kjer ne vedo, kaj bi s sabo. Kot da moraš za vsako delo vedeti, kdo je France Prešeren?! Dajmo jim olajšati življenje, ne pa da uvažamo delavce iz Ukrajine, Moldavije in od drugod. Tu imamo ljudi, hranimo jih, dajemo jim žepnino, hoteli bi delati, ampak jim ne pustimo.

V koliko jezikih bi na pamet znali sami reči »dobrodošli«?

Mogoče v petih. Naše učiteljice bi bile v tem nedvomno mnogo boljše. Nikoli ne bom pozabil neke mlade Indijke, ne tiste, o kateri sem govoril prej, ene še mlajše. Ta je bila taka izgubljena v vesolju, drobčakana, v prvem razredu. In ravno v tem obdobju je prišla k nam predstavnica Unicefa, da se spozna s šolo, iz Indije. Pa smo ji rekli, da imamo eno učenko iz njene države, in smo šli do njenega razreda. Ona se je igrala ob oknu, in ko je predstavnica pristopila in spregovorila v njenem jeziku, da bi videli ta izraz malega bitja – bilo je, kot da bi videla boga. To vam da energijo. Kaj je ona kriva, da se je nekdo drug odločil, da je ona tu? Njen dan je bil samo s tem dogodkom izpolnjen in to nam daje zagon. Trdim, da se učenci v naši šoli ne bodo naučili tega, kar se bodo na drugih šolah. Žal niso pretirano ambiciozni, starši se tudi praviloma zadovoljijo že s trojkami in dvojkami, se pa bodo naučili tega sobivanja in naši učenci na nikogar ne bodo gledali dol. Rad rečem, da imamo na tej šoli dušo.