Igranje z ognjem

V splošnem ozračju sovraštva si lahko vsakdo najde sovražnika

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
23. 10. 2021, 07.35
Deli članek:

Leto in pol že traja, odkar so zaradi epidemije omejeni svoboda, gibanje, sproščanje, zabave, pohajkovanja, potovanja. Leto in pol je, odkar se v Ljubljani odvijajo protesti proti ukrepom vlade, protesti, ki so čedalje ostrejši in nasilnejši ter dobivajo tudi čedalje ostrejše in nasilnejše protiukrepe.

Primož Lavre
Policija je razgnala protestnike, ki so zasedli severno ljubljansko obvoznico.
O izjavi Andraža Terška, da je vse to »provociranje« in »zaplinjanje« najverjetneje samo začetek srhljive grozljivke
»Razmere so resne. Kako bo naprej, je najbolj odvisno od tistih, ki so najbolj odgovorni, tj. predvsem od vlade. Če se bo pa začelo tekmovati v nasilnem ravnanju, ima kolega Teršek povsem prav. Ne bo zmagovalca, ampak bodo predvsem najmanj krivi plačali najvišjo ceno.« 

Kaj se dogaja s psiho ljudi, ki so že leto in pol zaprti v svoje mehurčke, kaj se dogaja z državljani, ki hodijo na proteste, kaj se dogaja s policijo, ki je čedalje nasilnejša, kaj se dogaja z nami? Pogovarjali smo se s psihologom in zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani, dr. Markom Poličem.

Kako je leto in pol pandemije koronavirusa vplivalo na ljudi, kakšne so posledice? Kako se nam je spremenila realnost?

Ljudje se ob tej pandemiji soočajo z zelo dolgim obdobjem negotovosti in nejasnosti, nečim, kar je za sedaj živeče zaradi dolžine in omejitev nova izkušnja in nimajo zanjo pripravljenih uporabnih vedenjskih vzorcev. Tako negotovost kot od zunaj vzpostavljene omejitve so za ljudi moteče in izzivajo odpor, posebej če niso bile ponujene na ustrezen način. Za mnoge so nova stvarnost zaprtost v premajhna stanovanja, izguba dela, izpad dohodka, da ne omenjam bolezni same, ki je mnoge stala življenje.

Psihologi in psihiatri nam sporočajo, da se ljudje sesuvajo, da se povečujejo tesnobnost, uživanje antidepresivov, alkohola, drog, število samomorov, anoreksije ...

Dolgotrajni stresi, s katerimi se marsikdo ne zna ali ne zmore uspešno spopasti in ob tem nima socialne opore ter vsaj nekaj znakov, ki bi nakazovali konec more, seveda lahko izzovejo vse našteto. Čeprav se moramo izogibati psihiatrizaciji družbe – marsikdaj gre za normalne odzive normalnih ljudi na nenormalne razmere – pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da nimajo vsi dovolj virov za spoprijem s težavami, ki jih zaprtje družbe prinaša.

Kako zaživeti v tej novi realnosti, najti ravnotežje? Se je dobro ukvarjati s samim sabo ali je bolje živeti »zunaj«?

Zazrtost vase nas ne bo pripeljala daleč. Namesto o »jaz« moramo razmišljati o »mi«, solidarnost mora pregnati sebičnost. Tu ne gre za ceneno moraliziranje, ampak za preprosto dejstvo, da je človeštvo vedno preživelo zaradi medsebojne pomoči in ne zaradi sebične zagledanosti v lastni popek.

Že nekaj prijateljev mi je potožilo, da so se sprli z dolgoletnimi prijatelji, ker se je eden od njih cepil, drugi pa ne. Tako, kot se nekateri prepirajo in zmerjajo na družbenih omrežjih, se drugi doma in v lokalih. Kdo nas je uperil drug proti drugemu?

Za prepir se seveda odloča vsakdo sam, so pa zunanji dejavniki, ki navzkrižja spodbujajo. V ljudeh se zaradi vse predolgega omejevanja svoboščin, na katere smo bili v vsakdanjem življenju navajeni, pojavlja t. i. psihološka reaktanca, odpor do omejitev, posledično jeza in slaba volja, in če se na to nacepi še zmerjanje s strani vladajočih struktur, njihove kršitve lastnih ukrepov ter dogajanje ob nakupu zdravstvene opreme, kadrovske čistke, pa še obilica teorij zarot v družbenih medijih, vse to vodi tudi v iskanje nadomestnih grešnih kozlov. To pa so lahko za cepljene proticepilci in nasprotno. V splošnem ozračju sovraštva si bo vsakdo lahko našel svojega sovražnika.

V Sloveniji se je v tem letu in pol zgodilo okrog 700 protestov. Tako množičnih in tako pogostih protestov ne pomnimo. Kaj jih je povzročilo, zakaj prihaja do njih?

Žal je aktualna vlada že od vsega začetka – nastopila je v prvih dneh epidemije – namesto da bi vse sile uperila proti njej, začela s kadrovskimi čistkami. Če se omejim samo na zdravstvo. V Sloveniji je po vseh predpisih NIJZ tisti, ki pripravlja ukrepe in je za to usposobljen. Toda takoj na začetku so zamenjali po vrsti dva direktorja in oblikovali vzporedno skupino za pripravo ukrepov. S tem so po eni strani povečali nezaupanje v stroko, njihova skupina in vlada sama pa si ga nista pridobili. In podobnih zadev je bilo veliko, naj omenim le STA, tožilce itn. Ob tem upoštevajte še ne vedno ustrezne omejitve, npr. gibanja na občine, in imate lonec pod paro, kjer so protesti za zdaj le varnostni ventil. Petkovi so usmerjeni širše in zahtevajo solidarnejšo družbo brez korupcije in privatizacije javnih servisov. Sredini protesti so ožje usmerjeni, povezani s težavami pri izpolnjevanju pogoja PC, predvsem pa z njegovim vsiljevanjem. Ljudje bi le radi o sebi v čim večji meri odločali sami. In seveda, vedno obstajajo alternative, samo malo več posluha za ljudi bi moral nekdo imeti.

Mateja J.Potočnik
Marko Polič: »Moramo se izogibati psihiatrizaciji družbe –marsikdaj gre za normalne odzive normalnih ljudi na nenormalne razmere.«

Prvi petkovi protesti so bili miroljubni, policisti so delali selfije z ljudmi. Zdaj je slika povsem nasprotna. Protest v sredo pred dvema tednoma in nato tudi torkov prejšnji teden sta bila polna nasilja, vodnih topov in solzivca. Kaj se je spremenilo? 

Menim, da je to posledica vpletanja vladajoče politike v delo policije. Med prvimi protesti so policisti delovali strokovno, njihova naloga je pomiritev in ne spodbujanje nasilja. Zahteve vlade, predvsem ministra, po strožjem ukrepanju, nesmiselni in nezakoniti ukrepi, ki jih je zavrnilo tudi sodišče, kaznovanje bralcev ustave ali pa kurirja, ki je na stopnicah jedel sendvič, zahteva, da je treba enako obravnavati huligane in miroljubne protestnike, in potem tem zahtevam bolj ali manj sledeči ostrejši ukrepi – vse to vodi v naraščanje nasilja. Žal miroljubne proteste občasno izkoriščajo tudi nasilne skupine (provokatorji?), ki skrite v množici izzivajo nasilje. Zato je potrebna selektivna obravnava udeležencev in usmerjanje strožjih ukrepov le proti nasilnežem. Bodo pa morali tudi protestniki paziti, kdo vse zahaja mednje. Petkovi to upoštevajo.

Policijsko nasilje izzove nasilje med protestniki, je tako? In nasprotno, seveda. Izjavili ste*, da bodo ljudje postali še bolj agresivni, če se bo to dogajalo znova in znova. Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Množica sama po sebi ni ne dobra ne slaba, ima pa potencial, da okrepi to, kar vanjo »pade«. Če je to agresivnost, če bo prihajalo do agresivnega vedenja, se bo še stopnjevala. Zato je treba takoj na začetku preprečiti tako vedenje in agresivneže, ki so navadno le manjšina, odstraniti. Opazovanje agresivnega vedenja namreč spodbuja agresivnost. Prav tako jo lahko spodbuja anonimnost, skritost v množici. Ljudje nekako nadomestijo svojo istovetnost s socialno. Zato je bilo omenjeno ravnanje policistov ob začetku protestov strokovno utemeljeno, pozivi ministra pa, blago rečeno, vsaj nestrokovni.

Menda postajamo podobni zahodnim državam, kjer na protestih razbijajo in zažigajo avtomobile, poškodujejo izložbe, trgovine, se pretepajo med sabo ... Pa je res tako?

Za zdaj še ne in upam, da tudi ne bo prišlo do tega. Seveda je to odvisno od vseh dejavnikov in ne le od protestnikov. Če namerava vlada stopnjevati ukrepe, bomo kmalu tam. Želimo si lahko samo, da bo razum premagal nesmiselno agresivnost.

Nizko precepljenost pripisujemo nezaupanju vladi, nekonsistentnim, nelogičnim ukrepom, ki med ljudi vnašajo zmedo in ne prihajajo od stroke, temveč iz vladnih kabinetov. So protesti posledica vsega tega?

Vse, kar ste našteli, drži. Podatki Evrobarometra kažejo nizko stopnjo zaupanja v vlado in nepripravljenost na cepljenje. To dvoje je povezano. Ljudje niso ravno navdušeni nad posegi v svoje telo in v kombinaciji z nezaupanjem smo tam, kjer smo. Sredini protesti so povezani tudi s tem, vendar ne samo s tem. Če ne bi bilo nezadovoljstva zaradi razmer, ki jih vlada generira, nasploh in vsiljevanja pogoja PC, dvomim, da bi se toliko ljudi zbralo samo zaradi nasprotovanja cepljenju. 

Od vlade pričakujemo, da nas zaščiti, se zavzame za reševanje težav, ne pa da nas iritira, napada, obtožuje ... Kako se bomo skupaj izkopali iz težav, če ni medsebojnega zaupanja, sodelovanja?

Na to bodo dale odgovor volitve in upam, da bo neka nova vlada delovala povsem drugače, solidarnostno, razumevajoče za stiske ljudi, sodelovalno z njimi, da zanjo Slovenija ne bo krpa, katere čim večji kos si morajo odtrgati.

Bobo
Petkovi prostesniki na Trgu republike.

Tudi policija bi morala na protestih pomirjati ljudi, zagotavljati njihovo varnost, ne pa izzivati, polivati z vodo in solzivcem, je tako? Ampak navodila predsednika vlade in notranjega ministra so čedalje ostrejša.

Policisti so dejansko v težavnem položaju. Stroka jih navaja k enemu ravnanju, hierarhična ureditev policije, ko se nameščajo na vodilna mesta vladi poslušni uradniki, pa na drugo. Toda to je igranje z ognjem. Nobena politika ne bi smela vplivati na ravnanje policije. To mora biti zgolj in samo strokovno ter v skladu z zakoni.

Policija naj bi bila v službi ljudstva. Zaupanje vanjo je po teh protestih zagotovo upadlo. Politika je močno zarezala v stroko.

Žal res. 

Kje vidite rešitev iz vsega tega? Kaj lahko v tej situaciji naredi posameznik? Kaj lahko in morajo ali bi morale narediti država, politika, stranke?

Vlada bi morala predvsem »umiriti konje«, opozicija pa takoj nastopiti z jasnim programom, kako bo drugače delala od aktualne vlade, kako bodo skrb za blagostanje prebivalcev in konkretni ukrepi za preprečevanje zlorab zanjo prvi. Ljudje pa, bodite budni in ne prepuščajte svoje usode komurkoli.

---

O vlogi medijev v tem času

»Vloga medijev je pomembna že v normalnih razmerah, še bolj pa v kriznih, saj bi morali postati ključni kanal za prenos obvestil o razmerah in napotkov za ravnanje. To svojo vlogo bodo lahko odigrali le, če bodo neodvisni, kompetentni in z dolgim zapisom korektnega obveščanja. To ni, kar je pri nas precej prisotno, zahteva po uravnoteževanju za vsako ceno. So stvari, o katerih se ne moremo uravnoteževati, kot so človekove pravice, holokavst, ali če hočete, trditve o ploščati oziroma okrogli zemlji, pa tudi o pomenu cepljenja. To seveda ne pomeni, da proticepilci ne bi smeli izraziti svojih zadržkov in da si za pomisleke ne zaslužijo strokovno korektnega odgovora. To tudi ne pomeni, da je treba širiti neznanstvene ideje. Pri nas je pristranost razumljena predvsem politično in tudi medije skušajo presojati po tem. Jasno je, da ima vsak normalen človek, tudi novinar, neko svoje politično stališče, da mu je ena politika bolj všeč kot druga. Toda to ne sme preiti v navijaštvo in sejanje sovraštva do tistih drugih, ampak mora biti poročanje objektivno in govoriti predvsem o stvareh, gledati politiki – predvsem seveda vladajoči, ne glede, katera je to – pod prste in omogočiti javnosti verodostojen nadzor nad dogajanjem. To politikom navadno ni preveč všeč, toda vedeti je treba, da je še vsak sistem brez povratne informacije, tj. kritike neustreznega, propadel. V kriznih časih je vloga medijev še toliko pomembnejša, saj krize, pa naj bo to gospodarska ali zdravstvena, odlikujejo nejasnost, izguba nadzora, ogroženost pomembnih vrednot, in mediji so edini, ki lahko omogočijo vsem prebivalcem verodostojno podobo dogajanja ter prenašajo ustrezne napotke za delovanje. A le, če jim bodo ti zaupali. Ob vse hujši konkurenci t. i. družbenih medijev, kjer so merila povsem druga, to ni lahka naloga, posebej kadar politika ali pa neka skupina vsiljuje svojo podobo verodostojnosti. Potem so zanje vsi, ki mislijo ali trdijo drugače, 'neverodostojni'. Polarizacija, ki se vsiljuje družbi, se širi v vse njene pore, dela iz ljudi sovražnike, išče in najde take ali drugačne krivce. Politika 'razdeli in vladaj' je čedalje očitnejša in žal ji mnogi v teh nejasnih razmerah nasedajo.«

*vir: Studio ob 17, Radio Prvi

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica