Nova Kariera

Paraolimpijca Darka Đurića rešuje črni humor

Biba Jamnik Vidic / Revija Zarja Jana
16. 10. 2021, 19.30
Posodobljeno: 16. 10. 2021, 20.34
Deli članek:

»Po navadi glede (za)obljub ostanemo pri če-jih. Zadnje čase često slišim, da se mi vidi, da sem se rahlo okrepil. To me tudi rahlo prizadene, seveda zgolj do prvega če-ja. Če bi imel take noge kot vi, bi jih uporabljal še bolj kot Forrest Gump. Ampak jih nimam, tako da sedaj pišem nebuloze in iščem tablete za hujšanje, ki učinkujejo, ne da bi se moral gibati.«

zarja jana
"Sem zelo dinamičen človek, ki ne mara, da ga kaj utesnjuje, zato je bilo podjetništvo prava izbira zame."

Verjetno ni Slovenca, ki še ne bi slišal za Darka Đurića, plavalca, ki se je zaradi redke genske napake rodil brez obeh nog in ene roke. 32-letnik je v 13-letni plavalni karieri dosegel neverjetne rezultate. V svoji zbirki ima osem medalj z evropskih in svetovnih prvenstev, od tega tri zlate, štirikrat je bil svetovni rekorder, dvakrat je nastopil na paraolimpijskih igrah. Leta 2013 je za pomembne mednarodne dosežke v športu prejel Bloudkovo plaketo. Darko je velik optimist in borec, ki se nikoli ne preda. Kadar mu ne gre najbolje, si pomaga s humorjem, tudi s črnim, najpogosteje na svoj račun.

Lani ste končali kariero plavalca, letos se že lahko pohvalite z novimi rezultati na drugih področjih svojega življenja. Ravnokar ste diplomirali, študirali ste poslovne vede, z Gregorjem Nahtigalom, fizioterapevtom in trenerjem ter vodjem ekipe Alena Kobilice, sta lani zagnala skupen projekt. Za kaj gre?

Ko me je lani poklical Grega in vprašal, ali bi me zanimalo sodelovanje pri nekem projektu, sem bil takoj za. Gregu, ki ga poznam že zelo dolgo – spoznala sva se leta 2011, ko je bil trener in vodja ekipe Alena Kobilice, leta 2013 mi je na svetovnem prvenstvu v Montrealu, ko sem osvojil dve zlati in eno bronasto kolajno, pomagal kot fizioterapevt – namreč zelo zaupam. Lani sva ustanovila podjetje in zagnala FroomCare, digitalno orodje za prenos terapevtske vadbe v domače okolje. Grega kot strokovnjak s področja fizioterapije in športne vadbe skrbi za razvoj in je gonilna sila projekta, jaz sem odgovoren za marketing in prodajo.

Kako je v praksi videti fizioterapija na daljavo?

Z našo strokovno delovno skupino, ki jo sestavljajo strokovnjaki s področja fizioterapije pod vodstvom doc. dr. Eve Uršej, ta je med drugim tudi predsednica Sekcije za fizioterapijo v športu pri Združenju fizioterapevtov Slovenije, smo digitalizirali vaje za različne diagnoze. Pripravili smo fizioterapevtske programe za preprečevanje in zdravljenje težav, povezanih s hrbtenico, karpalnega kanala in drugih najpogostejših diagnoz. Digitalizirali smo tudi aerobno vadbo, ki pomaga pri hitrejši rehabilitaciji po prebolelem SARS covidu-19, primerna pa je tudi za krepitev splošnega dobrega počutja. Vaje smo posneli na tak način, da jih lahko ljudje uporabljajo, kadar koli želijo. Ker so zastavljene tako, da za izvajanje ne potrebujejo pripomočkov, jih lahko izvajajo praktično kjerkoli. Naša visoko usposobljena skupina strokovnjakov je poskrbela, da je vsaka vaja oziroma vadba, ki smo jo posneli, strokovno neoporečna. Zelo dobro so vaje, kot preventivo za dobro počutje zaposlenih, že sprejeli tudi v nekaterih podjetjih. Trenutno se ukvarjamo še z razvojem programske opreme, ki jo bomo začeli testirati konec leta.

Če se vrneva k plavanju. Za zaključek svoje kariere ste se odločili tik pred olimpijskimi igrami v Tokiu, kjer bi morali nastopiti.

Že pred paraolimpijskimi igrami sem se odločil, da bo nastop v Tokiu moj zaključek kariere. Ko pa so zaradi epidemije paraolimpijado prestavili za eno leto, sem v tem času spoznal, da nimam več prave motivacije za treninge. Bil sem zasičen z vsem, tako z odnosi z ljudmi kot tudi z napornimi treningi. Odločitev kljub vsemu ni bila lahka. Pri tem mi je veliko pomagal športni psiholog, s katerim sva postavila temelje moji odločitvi. Tako sem bil nazadnje zares prepričan, da sem se odločil prav. Mojo pravilno odločitev potrjuje tudi dejstvo, da je v letu in pol nisem niti enkrat obžaloval.

Kot športnik verjetno potrebujete dnevni odmerek adrenalina. Ga dobite dovolj v delovnih izzivih?

Dobim. Sem zelo dinamičen človek, ki ne mara, da ga kaj utesnjuje, zato je bilo podjetništvo prava izbira zame. Ne predstavljam si, da bi hodil v redno službo in delal zgolj zato, da delam. Ne delam pa samo v podjetju. Sem tudi organizator in vodja ekipe sedeče odbojke, kjer sem odgovoren tudi za pridobivanje sredstev. Trudim se, da bi v ekipo vnesel svoje izkušnje, ki sem jih dobil kot športnik, in primere dobrih praks, ki sem jih spoznal v tujini. Zraven pa še predavam po podjetjih in šolah ter na raznih dogodkih in okroglih mizah.

Že kot otrok ste bili tudi zelo tekmovalni. Koliko tekmovalnosti je še ostalo v vas?

Ogromno. Še vedno hočem biti v vsem najboljši. (smeh) Kadar se česa lotim, hočem delati nadpovprečno dobro. Zato, kot sem že rekel, me redna služba, zaradi pravil in omejitev, ne bi mogla zadovoljiti. Zdaj sem na trgu, kjer tudi poteka neke vrste tekmovanje. Konkurenca je danes kruta. Meni vse to daje dodatno motivacijo in zagon.

Predavate tudi po šolah, kjer otroke učite, kako si dvigniti samozavest. Vam je nikoli ni manjkalo. Menda nikoli niste imeli težav zaradi tega, ker nimate nog.

To sem sprejel oziroma mi sploh ni bilo treba sprejeti, ker se s tem vprašanjem nisem nikoli ukvarjal. Da sem se rodil brez nog, je bilo zame od nekdaj neizpodbitno dejstvo, in tudi ko so mi šle proteze kdaj na živce, ker so me žulile, sem si rekel, da tako pač je.

Nikoli se tudi niste počutili nepopolnega.

Ljudje smo takšni, kakršne se vidimo. Dobro je, da se človek potrudi in najde moč v sebi, da se sprejme in se raje kot s svojo nepopolnostjo ukvarja s tem, kaj zmore. Mladim vedno polagam na srce, naj se ne ukvarjajo s tem, kaj jim govorijo drugi, in naj raje sami preverijo, kdo so. Tudi glede ocen naj se ne obremenjujejo preveč. Če nekomu neki predmet ne leži, to ne pomeni, da iz njega nič ne bo. Sem imel sošolce, ki niso imeli dobrih ocen, učitelji so jih imeli za neumne, danes pa so uspešni v svojih poklicih. Vesel sem, kadar mi kakšna učiteljica pove, da je uspela učenca motivirati z mojo zgodbo.

Nekoč ste dejali, da vam je žal, ker ste se med plavalno kariero preveč osredotočali na cilje in premalo na samo pot.

Dolga leta sem bil res preveč zaverovan v veliko sliko, da bi videl obrobne stvari, ki so tudi zelo pomembne. Kasneje pa sem spoznal, da so užitki ob medaljah zgolj trenutki, pot, ki jo prehodiš, da dosežeš te cilje, pa te zaznamuje za vedno.

Športu se niste popolnoma odrekli. Še vedno ste aktivni pri sedeči odbojki, tudi kolesarite.

Kolesarim samo za dušo, odbojko pa še kdaj odigram, vendar samo rekreativno.

Se boste morda v prihodnosti resneje posvetili še kakšnemu drugemu športu?

V tem trenutku nimam nobene želje po tem. Vendar nikoli ne reci nikoli.

Eden od vaših »športov« je tudi črni humor. Gojite ga že zelo dolgo. Bojda vam je v otroštvu velikokrat pomagal lažje prenesti zbadljivke sošolcev.

Humor obožujem. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ko gre za humor, nimam filtrov. Tisto, kar objavim na spletu, je nežnejša oblika mojega humorja. S humorjem že od nekdaj rešujem kočljive situacije. S problemi se namreč lahko spopadaš z jezo ali s humorjem. Meni je lažje, če se dobro nasmejem kakšni črno obarvani šali.

Ste se humorja priučili ali je bil v vas že od rojstva?

Odkar vem zase, sem tak. Že kot otrok sem rad provociral, tudi učitelje. Ko me je enkrat učiteljica vprašala, kako visok sem, sem ji odgovoril, naj mi pove, katera mera jo zanima, z nogami ali brez njih. So pa bili starši glede mojega humorja kar kritični, čeprav mojega izražanja nikoli niso zavirali, spodbujali ga pa tudi niso.

Družina, ki vas je sprejela, ker vaša biološka mati ni mogla skrbeti za vas, vam je veliko dala.

Res je. Zelo lepo so me sprejeli, oče in mama sta mi nudila vse, kar sem potreboval. Zelo me je izoblikovalo tudi to, da sem odraščal na kmetiji. Ob delu sem se naučil samostojnosti in spoznal, da se je v življenju treba za vsako stvar potruditi. Starši me niso zavijali v vato, hkrati pa me niso niti vkalupljali niti omejevali. Če sem kaj hotel narediti sam, so mi to dovolili, če sem jokal, ker nečesa nisem zmogel, so me spodbujali, naj se vendarle potrudim.

Pred štirimi leti ste slavili še eno posebno zmago. Priborili ste si dovoljenje za vožnjo z običajnim avtomobilom in se v zgodovino zapisali kot eden prvih invalidov v Evropi, ki je dobil uradno dovoljenje, da lahko vozi običajen avtomobil s pomočjo nožnih protez.

Vozim avtomatik. Z njim naredim na leto od 35 do 40 tisoč kilometrov. Da zmorem voziti običajen avto, so mi omogočili v Ameriki, tam so me podučili, kako to gre. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem sprožil postopek za odobritev dovoljenja. Imel sem kar nekaj težav, vendar sem nazadnje, ko sem dokazal, da zares zmorem, le dobil zeleno luč. Ko danes primerjam vožnjo s tisto, ko sem upravljal avtomobil z vgrajenim sistemom upravljanja vozila z »joystickom«, je vožnja preprostejša in tudi bolj varna. Ko sem bil odvisen od upravljanja avtomobila z elektroniko, sem moral naštudirati odzivne reakcijske čase avtomobila, ki včasih niso bili čisto pravi. Danes imam tudi veliko manj problemov. Če se mi pokvari avto, lahko vozim nadomestnega, tudi v tujini si lahko brez problemov sposodim avto.

Zelo ste samostojni, bolj kot marsikateri pripadnik vaše generacije.

Naša generacija je še kar samostojna. Več problemov bodo imeli tisti, ki prihajajo za nami. Mi smo še ujeli zadnji vlak, ko smo se lahko igrali zunaj v naravi in nismo bili tako odvisni od tehnologije. V mlajših generacijah pa jih je zelo malo, ki vidijo izven okvirjev. Ljudi se bo zato v prihodnosti z lahkoto zmanipuliralo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica