Dokumentarni film

Matej Vranič je ujel divjo Slovenijo

Marija Šelek / revija Zarja Jana
17. 10. 2021, 20.00
Posodobljeno: 18. 10. 2021, 06.35
Deli članek:

Še veste, kaj je to kino? V slovenskih se že cel mesec vrti dokumentarni film o divjih živalih v naši krasni deželi. Čakal in snemal jih je Matej Vranič iz Mozirja, z njim na preži sta bila velikokrat tudi Jure Novak in Miran Krapež – fotografa, ki sta se morala za ta film naučiti snemati v komaj treh mesecih.

Osebni arhiv
Matej Vranič čaka glavne igralce.

Vsak dober snemalec namreč ni vešč umetnosti čakanja, nujnega pogoja pri »lovu« na živali. »Ko povsem na miru čepiš osem ur pri minus desetih stopinjah, je, kot bi pozimi sedeli na stolu, si odprli vsa okna in osem ur strmeli v ekran ter čakali, da se bo na njem kaj premaknilo. Za tistega, ki to zdrži, lahko rečem, da ima živce.« Ko boste prebrali, kako težko je tak film posneti, kaj vse je treba narediti, boste morda šli v kino tudi dvakrat!

Da posnameš kaj tako veličastnega, moraš biti precejšen as. Še posebej če veš, da je od vseh živali najtežje snemati prav evropske in da imaš za dokončanje filma samo dve leti. Dve leti bi bilo razkošje, če bi bile živali aktivne ves čas, a paritveni obredi in skrb za mladičke se dogajajo od aprila do junija, morda še nekaj malega v juliju, nato pa se živali umirijo in jih malodane ni več na spregled. »V naravi je tako, da ko se ti ponudi priložnost, jo moraš izkoristiti. To ni studio, kjer bi se isti prizori ponovili,« pravi Matej Vranič, ki se 17. oktobra veseli svetovne premiere filma na uglednem festivalu Wildlife conservation film v New Yorku. To je gotovo priznanje kakovosti filma, saj moraš kot nepoznan avtor biti za preboj v tujino vsaj tako dober, če ne še boljši kot najboljše tuje produkcije. V New Yorku bo film prikazan med najboljšimi dokumentarci iz vsega sveta in bo na neki način tudi turistična razglednica Slovenije. »Gotovo bo marsikoga zvabilo k nam, a danes si upam trditi, da se pritisk turizma še posebej v naših gorah že močno pozna. Takoj ko začne kopneti sneg, je v gorskih kočah že hrupno, tako da je iskanje miru v gorah pogosto zaman. Miru, kot smo ga poznali pred desetimi leti, ni več.«

Malo denarja, veliko srčnega pogona

Tudi film ni mogel nastajati povsem v miru, saj so bili tako časovno kot finančno omejeni. Vanj je Vranič poleg sredstev RTV Slovenija in Slovenskega filmskega sklada vložil tudi lasten denar. »Ta film je bil zelo zelo zelo poceni v primerjavi s kakšnimi tujimi. Taki filmi so od milijon evrov naprej, mi smo ga delali za desetkrat manj.« Veliko srčnega pogona torej? »V prvi vrsti smo delali zato, da naredimo dober izdelek. Če bi delali zaradi denarja, bi se hitro ustavili. Smo pa veseli, da ga je že pred snemanjem kupila poljska televizija, ravno včeraj pa sta ga kupili ena nemška in ena kitajska televizija.«

arhiv Mateja Vraniča
Ste vedeli, da ena vrsta žab med parjenjem spremeni barvo v modro? Imenuje se plavček.

Krvoločne akcije

Film je krasen, predvsem pa se človek ob njem spočije in umiri – v nasprotju s premnogimi (tudi dokumentarnimi) filmi tega časa, ko te boli glava od prehitrih kadrov, ko kar bliska na ekranu. Ali ljudje potrebujejo akcijo ali jim jo TV-postaje vsiljujejo? »Če hočeš delati akcijske naravoslovne filme, moraš ujeti dramo (npr. neko žival ujameš med lovom, nato snemaš, kako trga svoj plen) – to pa se zgodi sila redko. Meni to ni všeč. Ko sem prejšnji dokumentarec Ptice jezer ponudil postaji Animal planet, so mi dejali, da je prepočasen. Hoteli so imeti akcijo, krvoločnost … Če hočeš imeti to, moraš situacije zrežirati do popolnosti – plen je treba nastaviti, nato plenilci to žival lovijo, grizejo; sam v tem ne vidim smisla, ni mi zanimivo. Prvič, ker to ni realno – tak dogodek se po navadi v naravi zgodi zelo daleč in bi moral imeti neverjetno ekipo snemalcev. Nato je tu še problem terena: savanske živali v Afriki lahko opaziš na kilometre daleč, kdaj bo kateri lev katero antilopo zagrabil, medtem ko v naših gostih, nepreglednih gozdovih kaj takega ni mogoče posneti.«

Drama z rogačem

Saj meni se je zdelo precej dramatično opazovati rogača, kako leze po deblu in se sreča z drugim prav na vrhu. Se bosta zravsala ali ne? In kako, za vraga, se zmeniš z rogačem, da prileze pred kamero? »Rogači imajo tak ritual, da pred mrakom pridejo na plano in jih kar mrgoli.«

Pri žuželkah se vsaj ni treba bati, da bodo snemalca zavohale, medtem ko se je pri sesalcih treba z vonjem kar precej ukvarjati. »Pred njimi se lahko zelo dobro skriješ, a te lahko izda vonj. Še posebej izjemnega imajo medvedi, zato jih je treba snemati iz hiške visoko nad tlemi. Včasih smo svoja oblačila pustili za nekaj ur kar v hlevu, da so se nalezla tistega vonja, ampak tega ne počnemo več. Če si vsaj malo izurjen in veš, kako piha veter, se lahko izogneš temu, da te živali zaznajo. Nekatere se te sčasoma tudi navadijo. Še vedno verjamem, da če si dlje zraven živali, to dojame in te tudi spusti bliže, ne beži več toliko.«

arhiv Mateja Vraniča
Belorepec

Skrivnostni zvoki

Kljub temu da to obdobje res ni naklonjeno kinodvoranam, pa so filmi narejeni za to, da jih gledate v njih. »Na televiziji ali računalniku doma se izgubi kar 70 odstotkov zvokov.« In z zvoki so se ustvarjalci precej namučili. »Na snemanju se snema zvok, da približno oceniš, kakšne proizvajajo živali, nato pa jih poustvarimo v studiu. Ptičjega petja seveda ne, šume ob hoji živali pa se da. Film bi bil brez teh zvokov izjemno mrtev. Tako si je bilo treba marsikaj izmisliti. Medvedovo dihanje se zelo slabo sliši, a če si dejansko zraven njega, ga slišiš. Morali smo ga ustvariti umetno in sem dihal jaz ter to potem še računalniško obdelal,« razlaga Matej Vranič. Tudi škripanje snega, po katerem stopajo živali, so morali deloma ustvariti. »Za sneg obstaja dobra finta – koruzni škrob! Ko ga gneteš, se sliši popolnoma enak zvok, kot da bi kdo hodil po snegu.«

Ni več tišine

Pri ustvarjanju zvokov moraš biti zelo ustvarjalen, vendar ambientalnih zvokov, tistih iz okolice, ne moreš narediti. »Že nekaj let je izjemno veliko motečih elementov v naravi: letala, sliši se promet od daleč, lajež psa … Samo na Islandiji sem slišal polno tišino. Povsod drugje v Evropi boš slišal kakšen umeten zvok. Razen prvih 14 dni tiste karantene, ko smo bili res prestrašeni, takrat si na kakšnem oddaljenem hribu, kjer je bilo prej vedno hrupno, doživel tišino – odsotnost šumov človeškega izvora. Takrat sem poskušal posneti čim več ambientalnih čistih zvokov.«

Kje je torej največ tišine v Sloveniji? »Zdi se mi, da tihega dela v Sloveniji ni več. Morda v kakšni kraški jami, kjer slišiš samo kapljanje vode. Kočevski gozdovi so res odmaknjeni, ampak slišiš letala. Včasih je bil Triglavski narodni park zaprt za zračni promet, danes pa niti ponoči tam ni več tišine. Z letali sem imel tudi največ težav, linij čez Slovenijo je res ogromno. Ravno ujameš dve minuti tišine, pa se že sliši drugo letalo. In če ti v snemalnik ravno takrat poje ptič, glej ga zlomka, delo je propadlo.«

Izgubljamo stik z naravo

Matej si je že mislil, da bo film ljudem všeč, ampak da bo toliko pozitivnih odzivov, vseeno ni pričakoval. »Mislim, da si mora ta film ogledati vsak šolar, saj so otroci povsem izgubili stik z naravo. Če ne zaradi drugega, da bodo vsaj vedeli, kako je nekoč bilo. Morda se bo kdo od njih zamislil, in ko bo čez leta na položaju, bo morda bolj razsodno razmislil pred poseganjem v naravo.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica