O sprejemanju svojih napak
»V osnovni šoli so testirali sposobnost prostorske predstave in besednega zaklada. Šolska svetovalna delavka mi je povedala, da sem tako slabo rešila prostorsko predstavo, da bi bila primerna za posebno šolo, če ne bi imela nadpovprečnega besednega zaklada. V večini stvari res nisem bila dobra. Ne bom pozabila sošolk, ki so plesale hiphop, jaz pa sem šla z njimi in sem bila res obupna. Želela sem poskusiti vse, sčasoma pa sem se naučila, da sprejmem svoje napake, pri vsem tem pa se zabavam. Kako sem se tega naučila? Najpomembnejša stvar je bila, da sem bila v improvizacijski ligi in gledališkem krožku Pionirskega doma. Improvizacijsko gledališče je veščina, ki te uči narediti gledališki prizor iz nič, delaš pa v skupini. Naučijo te, da lahko na odru narediš nekaj slabega ali neumnega, za seboj pa imaš skupino ljudi, ki bo to izkoristila in naredila šalo, neki prizor ali zgodbo. Improvizacijsko gledališče mi je dalo tudi spoznanje, da je ekipa zelo pomembna, da se poslušamo in sodelujemo.«

Nika seveda poudarja zasluge vseh prostovoljcev, a ona je tista, ki ji prisluhnemo. Ker govori preudarno, zanimivo in predvsem razumljivo. Floskule je ne zanimajo. V teh dneh pakira za Ameriko, saj je dobila štipendijo za izobraževanje fundacije Baracka Obame za mlade voditelje, kar je izjemen dosežek. Ampak Nika je pač izjemna. To potrjuje v vsakem javnem nastopu, vsakem intervjuju. Tokrat nisva kaj dosti govorili o njenih akcijah in delovnih uspehih, temveč, hm, osebno. »Še nikoli nisem toliko povedala o sebi,« je rekla na koncu pogovora. Čeprav o ljubezni ne govori javno, je razkrila dovolj, da jo lahko zdaj spoznamo tudi po človeški plati. Ja, res je izjemna – tudi zato, ker ima, tako kot vsi, tudi napake in omejitve, a je to ne ustavi.

Stari ste 28 let in prejeli ste štipendijo za Ameriko. Kako se počutite, ko o vas pišejo celo pomembni svetovni mediji?

Trenutno me je strah, da bom zapravila priložnost, ki jo imam. Na eni strani se mi odpira ves svet, saj se prepoznava delo inštituta in kolektiva. Prvič smo se prijavili na razpise in prvič bomo imeli dovolj sredstev, da bomo lahko plačali tudi delo, prvič bomo lahko počeli tako velike stvari, za katere smo trdo delali. Z nami se borijo številni ljudje, ki nam zaupajo. Vse smo zgradili sami, vse pa lahko tudi sami porušimo. Zato me preganja neka negotovost.

Kako to, da vam te velike stvari niso dale večje gotovosti?

Že lani sem bila v programu evropskih Obamovih voditeljev in ta program mi je dal določeno suverenost – po vsem svetu imam zdaj prijatelje. Ko se tukaj zgodi kaj slabega, kakšni napadi, jih lahko pokličem. Zunanja potrditev je dobra in pomembna, hkrati pa jo hitro izgubiš in ostaneš sam s svojimi dejanji. Zato me to ne premakne, kolikor bi me lahko. Zdi se mi odlična priložnost, da sem privilegirana, počaščena, hkrati pa to ni nič posebnega …

Lani ste bili torej že v tem programu, ampak zdaj ste prišli še dlje, kajne?

Lani so izbrali trideset ljudi iz Evrope, dvakrat na teden smo imeli predavanja. Učili so nas o pripravi kampanj, pogovarjali smo se o psihičnem počutju, saj moraš biti pomirjen sam s seboj, da lahko gradiš kolektiv. Letos so nas med več deset tisočimi kandidati na svetu izbrali dvanajst. Jaz sem edina iz Evrope, pri tem pa me vsi podpirajo. To je priložnost, ki je ne dobiš kar tako – dobiš plačo, namestitev in vse drugo.

Se vam zdi Barack Obama pozitiven lik ali se vam zdijo vsi politiki malo »umazani«?

Sem oboževalka določenih politikov, ki delajo dobro. Recimo Bernie Sanders in Aleksandra Ocasio Cortez v Ameriki. A ko nekdo nastopi funkcijo predsednika, hitro začne delati napake. Na Obamo sem vedno gledala kot na pozitiven lik, še posebej na ravni identitatarnih zgodb, saj je naredil veliko za skupnost LGBT, bil je prvi temnopolti predsednik, po Bushu je predstavljal pozitiven premik. Hkrati je delal napake, kot so droni ali pitna voda v Flintu, zato ga vidim kot kompleksnega človeka, ki je opravljal dva mandata. Kar se tiče njegove fundacije, pa se mi zdi vse izjemno. Vsi ameriški predsedniki odpirajo svoje fundacije, Obama pa se je odločil, da bo res delal z ljudmi. Po vsem svetu aktivno izbira aktiviste, z njimi dela in omogoča izmenjavo znanj.

Ali ga boste ob srečanju vprašali, kaj se je zgodilo z vodo v Flintu in droni?

Odvisno od konteksta. Program nas ne cenzurira, kar je super, tudi sami opravljajo refleksijo za nazaj. V osnovni šoli sem preživela mesec dni z očetom v Washingtonu, kjer je predaval, in enkrat sva bila v bližini Bele hiše, ko naju je preletel helikopter, v katerem je bil predsednik Obama. Oče mi je rekel, da sem tokrat najbližje ameriškemu predsedniku. Rekla sem mu, da nikoli ne veš, on pa mi je dejal, da bi morala za srečanje z njim narediti nekaj res posebnega. Pred tremi leti sem ga spoznala v Berlinu, lani sem se z njim pogovarjala po Zoomu, letos pa sem v tej skupini. Tudi očetje se včasih zmotijo. (smeh)

V zadnjem času smo tudi v javnosti lahko opazili, da z očetom nimata vedno enakih stališč. Kako to poteka v družini?

Vedno pravim, da je moja družina precej zmešana, vendar v najboljšem pomenu. (nasmešek) Mami in oči sta se ločila, ko sem bila v 9. razredu osnovne šole, kljub temu pa sta mi pokazala, kako funkcionirati kot družina. Živela sem z mamo, ta je name bistveno bolj vplivala, kar se tiče aktivizma. Če sem naredila kaj narobe, sta me kaznovala skupaj, bila sta skupaj na maturantskem plesu, valeti, skupaj sta mi pripravila praznovanje za rojstni dan. Nauk moje družine je, da nobene avtoritete ne smeš imeti za samoumevno, ampak jih je treba prevpraševati. Čeprav se morda z nekom ne strinjaš, moraš poiskati način za sobivanje. Ko sva se sporekla glede protestov, sva bila vseeno super in sva šla naprej.

Ali imata še vedno različni stališči?

V določenih stvareh se nikoli ne bova našla in se nikoli ne bova strinjala, v določenih stvareh pa se izredno ujemava. Naučil me je, da moram v vsakem mestu obiskati vsaj štiri knjigarne, dal mi je ljubezen do branja, naglas mi je prebiral nešteto knjig. Mami pa me je vodila na proteste, mi razlagala o družbi in mi ne dovoli popuščati pri stališčih. Zdi se mi, da je mama moj kompas – ko bi me lahko začelo zanašati, me hitro postavi na realna tla. Kljub vsemu se skoraj vedno strinjava, ko govoriva o korakih naprej.

Ste edinka. Ali ste kdaj pogrešali brate ali sestre?

Ko sem imela pet let, sem zbolela za sladkorno boleznijo, kar je bilo za družino težka stvar. Zdi se mi, da sta se takrat starša odločila, da ne bosta imela več otrok. Mami je do mojega trinajstega leta vstajala trikrat na noč, da mi je merila sladkor. Ko sem bila majhna, sem dobila tudi po pet injekcij na dan, kasneje sem šla na inzulinsko črpalko. Verjetno zato ni bilo prostora za razmišljanje o drugih otrocih. Kljub temu sem vedno živela v skupnosti, saj sva bili ves čas skupaj s sosedo, s sošolci, ki jih še danes rada srečam.

Kdaj sta vas začeli zanimati družba in okolica? In ali se kaj zabavate, žurate?

Mi se imamo res dobro in se tudi zabavamo. Vse se je začelo na fakulteti, kjer sem sodelovala v improvizacijskem gledališču v Pionirskem domu. Takrat sem se družila z ozko ekipo – Voranc Boh je bil moj najboljši prijatelj. Med šolanjem nisem imela občutka, da sem v čem res dobra, še posebej obupna sem bila pri športu, saj ne znam narediti niti prevala nazaj ali naprej, ne znam igrati odbojke, ne razumem matematike, fizike ali kemije. Doma so me spodbujali za dobre ocene, zato sem v učenje vložila nenormalno veliko časa in imela inštrukcije. Devetkrat sem padla na izpitu za vozniški izpit, opravila pa sem kar 120 ur vožnje. Ko je v 4. letniku prišla na urnik sociologija, se je to spremenilo, saj sem kar naenkrat vse razumela in je bilo vse logično. Sociologija mi je bila blizu, ker so me tako tudi vzgajali. Na filozofski fakulteti se mi je odprl svet, saj sem našla stvari, ki me zanimajo, in sošolce, ki so še pametnejši od mene. Kmalu sem ugotovila, da na fakulteti obstajajo tudi taki, ki želijo spremeniti stvari, in takrat se je vse poklopilo.

Mnogi rešujejo svet, pri tem pa radi pozabijo na najbližje ali sebe. Kako je pri vas?

Enako. (nasmešek) Zanemarjam zasebne odnose, kar ni prav, in se trudim, da tega ne bi delala. Dobro je, da inštitut deluje tako, da skupaj delamo prijatelji, ki delujemo kot tesno povezana skupnost. Po referendumu smo se vsi sesuli, kar je bil znak, da se moramo dati na prvo mesto. Pomaga, da imam psa, zaradi katerega hodim vsak dan uro in pol, težko pa je najti pravo mejo. Ko smo se odločili za kampanjo, je bilo jasno, da moraš sam priti prvi in oditi zadnji, zato sem takrat izbrisala celotno zasebno življenje in se posvetila le temu delu.

Vaš vložek je zagotovo povzročil spremembe pri mladih, saj so se množično odzvali na referendumu. Mislite, da se bo to poznalo tudi pri volitvah, da bodo mladi bolj angažirani, kot so bili v zadnjem desetletju?

V inštitutu je kombinacija različnih ljudi in vsak nagovarja določeno skupino. Tudi sama sem opazila, da smo uspeli narediti premik. Svojo vlogo vidim predvsem v tem, da sem bila skozi kampanjo zelo sitna in nisem dovolila popuščanja, ampak smo šli naprej po jasni liniji.

Ali že razmišljate o volitvah in angažiranju mladih?

Zagotovo bomo tudi pred volitvami delali akcijo ozaveščanja. Številni nas sprašujejo, ali bomo postali stranka, vendar za zdaj absolutno ne! Zdi se mi, da je to težje narediti, kot se sliši, naredili pa bomo vse, da bi bile volitve bolje obiskane. Pripravljamo tudi predlog novega zakona, za katerega želimo zbrati podpise še v letošnjem letu. Žal kaj več o tem še ne morem povedati.

Kaj pa ljubezen?

O tem ne govorim v javnosti, ker se mi zdi to nekaj res ranljivega in osebnega.

Močno ste se izpostavili za ženske pravice. Kaj to pomeni za vaše odnose z moškimi? Ali se moški ob vas počutijo ogrožene?

Imam srečo, da nimam teh težav. Imam več prijateljev kot prijateljic, zato je to predvsem vprašanje, kakšen človek si. V svojem krogu ljudi nimam takih, ki bi se počutili ogrožene.

Sicer pa kljub resnim temam, ki se jih lotevate, delujete igrivo, radi se smejite …

Pomembno se mi zdi, da smo pokazale, kako je zavzemanje za enakopravnost in zaščito žensk lahko tudi igrivo in radostno. Iz nas se včasih kdo norčuje, če kot inštitut nastopimo v rumenem tisku ali tračarskih oddajah. Pogosto pozabljamo, da so to oddaje in članki, ki jih bere najširša množica ljudi, mi pa želimo biti prisotni povsod. Ko smo zbirali pričevanja v kampanji Samo ja pomeni ja, smo imeli trikrat več pričevanj po objavi v Zarji kot v dnevnem časopisju. To je torej dokaz, da so tudi takšni mediji za nas zelo pomembni!

Priznali ste, da ste se najprej sramovali priznati, da pogledate tudi kakšen resničnostni šov, potem pa ste spoznali, da je ta poza le blef. Kdor operira le s tujkami, ni nujno pametnejši, običajno je ravno nasprotno …

Točno tako. Vedno se zakriva šibkost. Tudi sama sem se zadnja leta veliko spraševala, kako bi morali nastopati, kako bi se morale obleči za nastop v državnem zboru, kam nas umestiti … Na neki točki sem spoznala, da mi je vseeno, saj je pomembna le iskrenost v tem, kar smo. Če nisi iskren, se to začuti in ti je bistveno težje. Moje najboljše prijateljice Urše Kaloper sploh ne zanima aktivizem. Je urednica priročnikov v Mladinski knjigi in mama treh otrok, zato se pogovarjava o Evroviziji in čustvih, aktivističnih tem pa sploh ne odpirava. Zame je zelo pomembno, da imam tudi tak svet.

Omenili ste, da se bojite, da bi šlo kaj narobe, po drugi strani premikate gore. Bi se strinjali, da se pametni ljudje bolj bojijo izzivov, saj se bolje zavedajo, kaj vse gre lahko narobe?

Včasih si res želim biti arogantna budala (smeh), saj je to zagotovo lažje in greš bolj suvereno skozi vse. Kadar mi kdo reče, da sem pogumna, si mislim, da to ni res. A ko se v inštitutu postavljamo kot kolektiv, za skupno vrednoto, za drugega, potem pozabimo na posledice. Na tiskovnih konferencah smo vedno v gruči, zato nam je lažje. V resničnem življenju pa odpovem – zamujam s plačilom položnic, slaba sem v birokraciji, bojim se letal …

Torej vas je strah letenja v Ameriko?

Groza me je!

Kje se vidite čez deset let? Se vidite z družino, malo bolj sproščeno, ali boste še vedno tako aktivni?

Nimam pojma. Nikoli ne načrtujem. Če bi imeli ta intervju decembra, vam ne bi mogla povedati, da bomo delali za referendum za vodo, da bom odšla v Ameriko … Posledica improvizacijskega gledališča je, da se dobro znajdem v kaosu. Moji koraki niso preračunljivi. Včasih bi si celo želela, da bi bili bolj preračunljivi.

Kje bo med vašo odsotnostjo vaš pes?

Pes bo pri mami.

Kako pa prenašate negativne komentarje?

Zelo slabo. Komentarji me bolj prizadenejo, kadar prihajajo s strani, ki jo imam za naravno zaveznico. Ne berem komentarjev na spletu, saj na to gledam kot na sredstvo utišanja, lagala pa bi, če bi rekla, da me to ne prizadene.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_41
zarja jana
naslovnica