Novice Svet24

STA

Tako kot prvo, ki jo je prestala z 41 glasovi proti 38, bo glede na razmerje sil v državnem zboru najverjetneje prestala tudi drugo interpelacijo, ki je na dnevnem redu konec tega meseca. A Kustečeva, pravijo viri z ministrstva, v bistvu sploh ni tista oseba, ki v resnici vodi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Dejansko ga vodi Marjan Dolinšek, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, ki ga z MIZŠ vežeta le Janševo pooblastilo in sporazum, ki ga je podpisala tudi Kustečeva.

Ko smo mediji na MIZŠ pred časom preverjali vlogo Marjana Dolinška, predvsem v luči morebitnih finančnih učinkov njegovih podpisov pod razne dokumente, so nam z ministrstva pojasnili le to, da Dolinšek svetuje ministrici skladno s pooblastilom predsednika vlade in določili ministrice. Dodali so, da Dolinšek sporazumno deluje na naslednjih treh področjih: šport, investicije, digitalizacija. Tega, da je Dolinšek doslej podpisal že 46 dokumentov v skupni vrednosti več kot 160 milijonov evrov, novinarjem z ministrstva niso povedali, so pa to zapisali v odgovor na nedavno vprašanje poslanke LMŠ Lidije Divjak Mirnik.

Ne le, da ta visoka številka predstavlja praktično vse dozdajšnje investicije ministrstva v času aktualne vlade. To pomeni tudi, da so novinarjem z MIZŠ zamolčali ta podatek. Niso povedali po resnici. So mar skrivali? Zakaj so skrivali?

Politizacija resorjev – modus operandi aktualne vlade

Ministri so v okviru svojih pristojnosti po črki zakona samostojni in odgovorni državnemu zboru. Delujejo v vladi, kjer za enotnost politične in upravne usmeritve skrbi predsednik vlade, ki delo ministrov in ministric tudi usklajuje.

Politični vplivi na delo policije, na katere po minulem torku jasno opozarjajo tudi zaposleni v policiji, so nevarni za družbo prav toliko, kolikor je za mladež nevarna politizacija resorja, odgovornega za izobraževanje. Politični vpliv na nacionalne institucije in zavode – eklatantni primer je policijsko-vojaško poizvedovanje in »zbiranje realnih informacij« na NIJZ v prvih dneh nastopa aktualne vlade, o čemer smo pisali minuli teden – je, kot se zdi, modus operandi delovanja trenutne vlade.

Ta modus operandi oziroma groba politizacija resorja je opazna tudi v načinu upravljanja MIZŠ, kjer je državni sekretar iz kabineta predsednika vlade doslej podpisal praktično vse infrastrukturne in investicijske projekte ministrstva, s katerim ga formalnopravno zavezuje le pooblastilo predsednika vlade oziroma sporazum. Na to, da gre v primeru delovanja državnega sekretarja predsednika na določenem ministrstvu, ki ima v konkretnem primeru lahko zgolj dva državna sekretarja, za pravno praznino, je za naš časopis septembra opozorila odvetnica Tea Mlinar Kovačič, specialistka za delovnopravno zakonodajo: »Situacija predstavlja pravno praznino, ki bi jo bilo treba absolutno natančneje določiti.«

Državni sekretar Jure Gašparič – kolateralna škoda ministričine servilnosti

Kustečeva in Dolinšek sta se na šolskem ministrstvu, v katerega vodenje je Simona Kustec pristala le nekaj dni pred primopredajo oziroma tik pred zdajci, saj je SMC dolgo tehtala med njo in Mitjo Slavincem, zdajšnjim državnim sekretarjem na ministrstvu, spet znašla skupaj na predlog premierja. Ne na predlog njunega strankarskega šefa Zdravka Počivalška. Janša je namreč že po nekaj mesecih videl, da Kustečeva ne bo zmogla voditi ministrstva tako, kot si je zamislil sam, dokončno pa je počilo takrat, ko je Slavinčev predhodnik na položaju državnega sekretarja Jure Gašparič pri branjenju ministrstva, ki mu je Janša očital zavlačevanje pri razpisih na fakultete, novinarje opozoril, da Janša laže (Janša se je namreč zlagal, da ministrstvo zavlačuje z razpisom, a v bistvu je bila prav vlada tista, ki ni dala soglasja k objavi razpisa za vpis v visokošolske programe, ministrstvo pa je svoje delo oddelalo pravočasno).

Kustečeva, ki je Gašpariča pred nastopom funkcije ministrice »na kolenih« prosila, naj ji pride pomagat pri vodenju resorja, in je svojo funkcijo, kot nam je znano, celo pogojevala s tem, da mora Gašparič sodelovati, je prvi dan, ko je prevzela ministrstvo in je ekipi odhajajočega ministra na primopredaji predstavila svojo ekipo, poznala le njega – Gašpariča. Ostali novopečeni člani kabineta ministra za izobraževanje, znanost in šport so bili ad hoc napaberkovani s strani kadrovsko skromne stranke SMC.

Ker je bila ekipa Kustečeve operativno šibka, je reagiral Janša. Skupaj s takratnim generalnim sekretarjem vlade Božem Predaličem sta, prosto po Miheljaku, »molčečo in ubogljivo« ministrico Simono oborožila z Marjanom Dolinškom, vojnim veteranom in podpredsednikom parlamentarnega odbora za obrambo iz časov, ko je odboru predsedoval Žan Mahnič, Janšev trenutni najožji sodelavec. Dolinšek, formalno zaposlen v premierjevem kabinetu, je na MIZŠ dobil pisarno na investicijskem oddelku in kmalu po tem je zaposlenim že dajal vedeti, da je prišla nova metla, da je zapihal nov veter.

A kakorkoli: v nabor odgovornosti (državnemu zboru) ministrice Kustečeve spada tudi bdenje nad šestinštiridesetimi podpisi Marjana Dolinška (prav toliko dokumentov je slednji na ministrstvu podpisal doslej), s katerim sta, pravijo mnogi v SMC, globoko prijateljevala že v času, ko sta bila oba poslanca v dvanajsti Cerarjevi vladi. Tudi takrat je bila Kustečeva, v vlogi vodje poslanske skupine SMC, Dolinškova šefica, zadnji pa je s svojimi poslanskimi razpravami že takrat nakazoval, da bolj kot v Cerarjev spada v miljé Janeza Janše.

STA

Za mnenje o ministričini uspešnosti, dostojnosti in ravni njene odgovornosti smo prosili tudi njenega stanovskega kolega, sodelavca z ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV). Vlado Miheljak (prof. dr., visokošolski učitelj, Katedra za analitsko sociologijo, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij) o ministrici Simoni Kustec (prof. dr., visokošolska učiteljica, Katedra za analizo politik in javno upravo, Center za politološke raziskave) pravi:

»Simona Kustec bo kmalu odložena na politično smetišče kot najslabša ministrica za resorno področje v tridesetletni zgodovini Slovenije. Učenci, dijaki, starši in učitelji se je bodo spomnili po popolnoma zmedenem usmerjanju osnovnega šolstva v času epidemije, športniki, športnice in ljubitelji športa pa po tem, da se je rada slikala ob uspehih, bila pa hkrati popolnoma neodzivna na tegobe ljubiteljskih in profesionalnih športnic in športnikov v času zaprtja Slovenije.

Simona Kustec bo v spominu ostala po neodzivnosti in aroganci do okolja, iz katerega izhaja (visoko šolstvo, znanost). Denimo: akademska odprtost visokošolskih ustanov se meri (tudi) po gostoljubnosti do tujih študentov in slednji se prav v času vlade Janeza Janše in resorne ministrice Kustečeve počutijo kot nebodigatreba, kot nezaželeni gosti slovenskih univerz. Ko so lansko pomlad študentom in študentkam delili skromni solidarnostni dodatek za omilitev težav zaradi epidemije, so pozabili na najbolj ranljive: na tuje študente in študentke, ki – v prispodobi rečeno – ne morejo konec tedna s praznimi denarnicami in želodci na kosilo v »hotel mama«.

A še huje je za tiste, ki šele želijo priti študirat v Slovenijo. Po spremembi zakona o tujcih morajo namreč izkazati posedovanje 5000 (pet tisoč!) evrov razpoložljivih sredstev. Kaj takega tudi večina domačih študentov, študentk in njihovih staršev ne bi zmogla.

V času – tudi teh – odločitev je bila Simona Kustec ubogljiva in molčeča članica vlade Janeza Janše. Vlade, ki je s svojo avtoritarno, nesolidarnostno, protievropsko, protibegunsko, protihumano politiko ter z nenehnimi boji s pravosodjem, kulturo, znanostjo, mediji, civilno družbo ter s preusmerjanjem zunanjepolitičnih prioritet k najbolj avtoritarnim srednjeevropskim režimom postala prepoznavna evropska spaka.«