Emilija Stojmenova Duh

»Ne morem le tiho spremljati, kadar se nekomu dogajajo krivice«

Danaja Lorenčič / Zarja Jana
10. 10. 2021, 14.23
Posodobljeno: 10. 10. 2021, 16.40
Deli članek:

Za marsikaterega revnega, četudi nadarjenega mladostnika iz države z nižjim standardom je pogoj 5000 evrov na bančnem računu, ki ga je marca sprejel naš parlament, nemogoče izpolniti. Emilija Stojmenova Duh še kako dobro ve, da s tem niso poteptane le njihove sanje, ampak da tudi kot država izgubljamo mlade intelektualce in kadre, ki jih še kako potrebujemo.

Šimen Zupančič
dr. Emilija Stojmenova Duh

Pri šestnajstih se je iz rodne Vinice v Makedoniji preselila v Slovenijo, da bi se šolala v programu mednarodne mature na II. gimnaziji Maribor. Danes, skoraj dve desetletji pozneje, je doktorica Emilija Stojmenova Duh ena največjih slovenskih strokovnjakinj na področju digitalizacije, njeno znanje visoko cenijo tudi v tujini. Predvsem pa je ena izmed glasnic svoje generacije, borka za uveljavitev žensk v znanosti in neutrudna zagovornica zatiranih. Ni torej dvoma, da je nekdanja plaha, toda jekleno odločna dijakinja iz Makedonije, ki si je v Sloveniji tudi ustvarila družino, dragocena za našo družbo. A zdi se, da se zgodbe, kot je njena, ne bodo več ponovile. 

Predstavljajte si, da ste danes stari 18 let in želite študirati v Sloveniji, vendar vam manjka tistih 5.000 evrov, ki so po novem med pogoji za vpis. Kaj bi to pomenilo za najstnico Emilijo, kako bi se odvilo njeno življenje?

Obup. Bila bi razočarana, saj je bilo zame šolanje v Sloveniji posebna priložnost – zdelo se mi je, da tu ni pomembno, koliko denarja imaš in iz kakšne družine izhajaš, ampak da lahko z vloženim trudom in znanjem veliko dosežeš. Če bi mi onemogočili študij v Sloveniji, bi zapadla v depresijo, saj ne bi videla izhoda iz svoje situacije.

Bi vam starši v Makedoniji lahko pomagali zbrati potrebni denar?

Nikakor. Najbrž bi si ga skušali izposoditi, kar bi bilo zame grozno, saj bi vedela, da so se zaradi mene do vratu zadolžili. Oba imata spodobni plači, vendar v makedonskem merilu – njuna plača znaša 400 evrov na mesec, zato mi nikakor ne bi mogla omogočiti študija v Sloveniji.

Kaj vam je pomenila možnost izobraževanja v Sloveniji? 

Vse. Izobraževanje ti omogoči večje možnosti za zaposlitev, poleg tega ti nudi širino, saj spoznavaš svet in ljudi. Povezave, ki jih stkeš med študijem, ti pozneje omogočajo veliko priložnosti. V Sloveniji cenim možnosti sodelovanja pri evropskih projektih, kar v Makedoniji ne bi bilo mogoče. Že ko sem dobila štipendijo za šolanje na mariborski II. gimnazij, sem si prisegla, da bom, ko bom odrasla, ustvarila sklad, s katerim bi omogočila drugim tujim študentom študij tukaj – tako kot je bilo to omogočeno meni.

S svojo življenjsko zgodbo ste zgled ženske, ki je povezala dva svetova in obogatila družbo, v katero se je preselila. Sedaj se naša družba takšnim zgodbam namerno odpoveduje. Kakšno izgubo predstavlja sistemsko zavračanje tujih študentov za slovenski visokošolski sistem, pa tudi za državo v celoti?

Izgubili bomo najboljše kadre, ki bodo raje odšli nekam, kjer jih bodo sprejeli z odprtimi rokami. Zelo podcenjujoča je bila izjava državnega sekretarja, ki je dejal, da imajo tuji študenti z resnimi nameni dovolj sredstev na bančnem računu. To nikakor ne drži. Kajti če želiš študirati v tujem okolju, imaš zelo resne namene, da hočeš nekaj doseči v življenju, saj si ugotovil, da v svojem okolju tega ne moreš uresničiti. To govorim iz lastne izkušnje. Izhod v tujino vidiš kot rešilno bilko, zato zelo resno študiraš. Zelo dobro se namreč zavedaš, da moraš biti najboljši, če hočeš biti uspešen. V Slovenijo pridejo študentje, ki so izjemno nadarjeni in imajo odličen učni uspeh. Ne nazadnje slovenske univerze ne sprejmejo vsakega tujega študenta, saj je število vpisnih mest zanje omejeno, zato med sabo tekmujejo – vpisani so le najboljši, ne glede na to, ali imajo finančna sredstva ali ne. Tisti iz revnejših družin se še posebej dobro zavedajo, kakšna priložnost je zanje študij v Sloveniji, zato se niti slučajno ne zafrkavajo, ampak dajo vse od sebe. Z zavračanjem tujih študentov bi izgubili tudi širino, odprtost. Slovenija je premajhna država, da bi bila lahko samozadostna, zato potrebujemo povezave z drugimi državami. Tudi če se tuji študenti po zaključenem študiju vrnejo v svojo domovino, sta s tem omogočena povezava med državami in sodelovanje pri mednarodnih projektih.

To je družbeni vidik. Kaj pa človeški – kaj zakon o denarnem cenzusu in posledično zavračanje vpisa pomeni za te mlade ljudi, ki so želeli študirati pri nas, pa sedaj ne morejo?

Zanje je to študijsko leto že nepreklicno izgubljeno. Nekateri so zamudili celo roke za vpis na univerze v svojih državah, zato bodo najbrž iskali delo, ki pa ga ni tako preprosto dobiti, kar bo močno zaznamovalo njihova življenja – in to v slabem smislu.

Ob uveljavitvi spornega zakona je v javnosti zelo odmeval vaš poziv rektorjem, naj stopijo v bran tujim študentom iz tretjih držav. Zakaj se vam zdi pomembno, da je študij v Sloveniji zanje še naprej brezplačen? Nekateri so namreč prepričani, da to ni pošteno, saj morajo tudi slovenski študenti plačevati stroške za študij in šolnino v tujini.

Ne moremo enačiti izobraževanja v Sloveniji z izobraževanjem v nekaterih drugih evropskih državah. Če vzamemo za primer Nemčijo, je ta privlačna za študente z vsega sveta, torej tudi za študente iz Danske in Norveške, kjer si lahko privoščijo plačevanje šolnin. Slovenija pa ni tako privlačna za študente iz vsega sveta kot Nemčija, kar dokazuje poreklo tujih študentov, ki tukaj študirajo. Večina jih namreč prihaja iz Bosne, Makedonije, Srbije in Hrvaške, kjer je gospodarska situacija bistveno drugačna kot v državah EU. Ne pravim, da imajo študenti iz omenjenih držav pravico obremenjevati državni proračun Slovenije. Tudi jaz in moji kolegi iz tujih držav smo morali dokazati, da bomo pokrivali mesečne stroške, vendar je takrat zadostovalo, da smo predložili pogodbo o štipendiranju ali pa so starši podpisali izjavo o rednih mesečnih dohodkih.

Univerze so po naravi avtonomne. Menite, da bo večina podlegla političnim interesom ali pa si bodo premislile glede vpisa tujih študentov, kot je to storila medicinska fakulteta v Ljubljani?

Žal mi je, da se na fakultetah niso bolj jasno in glasno odzvali na to. Če bi se vsi rektorji uprli zavračanju tujih študentov, bi najbrž lahko to preprečili. Zmotil me je tudi molk nekaterih mojih akademskih kolegov, saj še zdaleč nisem edina tujka, ki dela na slovenskih univerzah. Nekaj je treba narediti, ne moremo dovoliti, da nas strah utiša, saj s tem pristajamo na tiranijo. Ne morem le tiho spremljati, kadar se nekomu dogajajo krivice.

Ste imeli kdaj izkušnje z diskriminacijo zaradi makedonskega porekla?

Včasih se vpričo mene kolegi pogovarjajo o »teh ljudeh iz teh držav« in jih opozorim, da tudi jaz prihajam iz »teh držav«. Na to se običajno odzovejo, češ da niso imeli v mislih mene, rečejo mi celo »ti si naša«. Vendar me takšne pripombe kljub temu zabolijo, saj smo ljudje iz držav nekdanje Jugoslavije obravnavani kot drugorazredni državljani, zato svojim kolegom pojasnim, da ne glede na to, kako me dojemajo, izviram iz Makedonije in se tega ne sramujem. Delitve na »vaše« in »naše« se mi ne zdijo primerne, ker smo vsi ljudje. Direktne diskriminacije sicer nisem bila velikokrat deležna, imam pa precej izkušenj s posredno, ki sicer ni tako očitna, a je vseeno neprimerna in je morda še hujša, saj kaže na to, da se ljudje ne zavedajo svojih predsodkov ter njihovih posledic. V zadnjem času me žalijo uporabniki Twitterja, ki me pošiljajo domov, a se pri tem velikokrat zmotijo, saj mi rečejo, naj se poberem v Bolgarijo.

Zaposleni ste na fakulteti za elektrotehniko. Kakšne so vaše izkušnje s študenti iz tujine?

Zelo dobre, veliko jih prejme nagrade za svoje dosežke, mnogi se odločijo tudi za podiplomski študij. Nobenega primera ne poznam, da bi nekdo izkoriščal sistem in prejemal kakršnekoli neupravičene socialne transferje. Nobene osnove torej ni, da se vedemo do njih diskriminatorno.

Imate še vedno tisto prepričanje, ki vas je pred devetnajstimi leti iz Makedonije pripeljalo v vaš novi dom – da je v Sloveniji marsikaj mogoče doseči s pridnostjo, ne glede na poreklo?

Če izhajam iz svoje izkušnje, vsekakor. Kadar so se mi ena vrata zaprla, jih nisem skušala na silo odpreti, ampak so se mi odprla druga. Če nisem uspela uresničiti nekaterih projektov v Sloveniji, sem poiskala evropske razpise in bila tam uspešna. Nimam nobenega strica iz ozadja, nihče mi ni odpiral vrat, ampak sem si jih odpirala s svojim delom – in mislim, da je to še vedno mogoče.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica