Je v zadnjem letu vlog, ki jih prejme vaša komisija, kaj več kot sicer? Kaj najbolj pesti ljudi v vsebinah, ki jih delijo z vami, poslanci? Se ljudem, ki pošiljajo vloge oziroma zahteve, promptno odgovarja?

Človekove pravice, človekovo dostojanstvo … nekaj, kar se je večini pred epidemijo morda zdelo še popolnoma samoumevno, danes postaja srčika politike in prizadevanj vseh nas, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi. Državljanke in državljani bolj kot kadarkoli prej potrebujejo neposredni »kanal« do odločevalcev, tudi do nas, poslank in poslancev, da imajo možnost povedati, kaj se z njimi in njihovimi življenji dogaja, in povem vam, dogajajo se nepredstavljive in zelo žalostne stvari.

Za članstvo v Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti sem se brez oklevanja odločila takoj po izvolitvi za poslanko. Ta izjemno pomembna, dandanes celo najpomembnejša področja, sovpadajo z mojo osebnostno naravo in naravo dela, ki sem ga imela kot pravnica, specializirana za človekove pravice in mednarodno pravo.

Soočamo se z enormnim porastom stisk ljudi, z enormnim porastom prošenj, peticij, pozivov. Ljudje težko živijo, najbolj ranljive skupine so pogosto pozabljene, družbeni rob ni več rob, ampak vsakodnevna realnost premnogih. Sama se na pozive ljudi promptno in redno odzivam, na vlado in pristojna ministrstva naslavljam pobude, vprašanja, naša poslanska skupina vlaga predloge za izboljšanje položaja najranljivejših. Posluh pa … dozdeva se mi, da pri veliko politikih bolj kot dejanja štejejo polna usta besed, od katerih pa ljudje ne bodo imeli služb, naši otroci brezskrbnega otroštva, brezdomci strehe nad glavo, bolni dostopa do zdravnika brez dolgih čakalnih vrst. To spoznanje me zato še bolj kot pred epidemijo zavezuje k temu, da pristojne pozivam k reševanju konkretnih zadev, in pri tem bo tudi ostalo.

Po vdoru zanikovalcev virusa v studio javne radiotelevizije smo v Sloveniji lahko priča eskalaciji nasilja in znašanja nad drugače mislečimi. Proticepilske proteste na Trgu republike je v sredo spremljala znatna količina (vsiljene) agresije, družbena omrežja pregorevajo od sovražnega govora. Morajo zazvoniti alarmi?

Brez rožnatih očal ali naivnosti, ki mi jo bodo nekateri zagotovo očitali ob tej izjavi, trdim, da je velika, izjemna večina naših državljank in državljanov spoštljivih, dobronamernih in izjemnih ljudi, ki se vsakodnevno borijo za preživetje svojih družin, ki želijo in od politike tudi upravičeno pričakujejo, da bo ta poskrbela za najboljše možne pogoje kakovostnega življenja v naši državi. Je pa res, da so dogodki zadnjih mesecev, tudi zaradi neodgovornega ravnanja s čustvi ljudi in ignorance do njihovih težav, naše državljanke in državljane pripeljali do izjemnih stisk. Seveda to ne opravičuje nasilja, ki je v vseh oblikah in variacijah popolnoma nesprejemljivo. Bi pa želela poudariti, da se mora politika začeti ukvarjati z vzroki, ne pa s posledicami tovrstnih dejanj.

Če kdo misli, da ima sam privilegij sovražnega govora zato, ker je politik in mu je dovoljeno vse, na drugi strani pa taisti politiki od državljank in državljanov pričakujejo pokornost, razumevanje in brezpogojno podpiranje tudi povsem nerazumljivih in v velikem delu tudi protiustavnih ukrepov, se zelo moti. Spoštovanje rodi spoštovanje, razumevanje poraja še več razumevanja, nasilje, agresija in aroganca pa vodijo v temo. V vseh pogledih. Zato sama raje kot temo iščem svetlobo.

Kakšna je, mimogrede, današnja komunikacija med poslanci? Opažate kakšne kvalitativne premike?

Ne gre za to, iz katere politične stranke prihaja nekdo, kulturna komunikacija je stvar osebnosti in zrelosti človeka. Jaz spoštujem vsakogar, tudi če ima drugačno stališče kot jaz, in poslanske kolege in kolegice bom vselej pozdravila, se z njimi spoštljivo pogovarjala. Ne pomaga namreč nobena »pamet«, izobrazba, izkušnje ali kaj drugega, če ni spoštovanja, če ni človečnosti in zavedanja, da moramo biti vsi, ne glede na to, kaj si o stališču koga mislimo, drug do drugega spoštljivi.

Zdi se mi, da je epidemija komunikacijo med poslanci do določene mere zaostrila, za kar pa ni »kriva« epidemija, temveč je treba vzroke iskati v sami politiki nekaterih strank, saj se dozdeva, da želijo stiske ljudi in situacijo v državi izkoristiti za utrjevanje svojega položaja, namesto da bi naredili vse za to, da pridemo čim prej iz tega epidemičnega brezna.

meira-hot
Državni zbor Republike Slovenije
Meira Hot

Mar pri reakciji slovenske družbe na odloke, povezane z obvladovanjem epidemiološke slike, lahko govorimo o korelaciji med sposobnostjo, spodobnostjo vladnega komuniciranja in percepcijo prebivalstva na to komunikacijo, ali po vašem mnenju ni povezave med načinom, kako vlada sporoča svoje zahteve do državljank in državljanov, in naraščajočim nasiljem?

Gre za kompleksno vprašanje, na katero ne morem odgovoriti s preprosto tezo. V letu in pol epidemije se je nabralo toliko stvari, da bi lahko ure in ure razglabljali, zakaj imamo danes tako porazno stanje duha v slovenski družbi. Zagotovo pa drži nekaj: za to niso krivi državljanke in državljani, je pa mogoče veliko krivcev najti tudi med politiki, ki s svojo komunikacijo in aroganco do težav ljudi med temi povzročajo razočaranje in žalost, ki pa se kaj hitro spremenita v jezo in upor. Tudi proti tistim ukrepom, ki so morda dobri in preverjeno dajejo rezultate. Poleg tega moramo razumeti, da ko je zaupanje enkrat porušeno, ga je težko, če ne že nemogoče, dobiti nazaj.

V Franciji, denimo, je Macron, preden je uvedel ukrepe za zajezitev virusa, zadevo preveril in prevetril tako s pravnimi strokovnjaki kot s predstavniki gospodarstva, in šele ko so vsi dali zeleno luč in po nenehni interakciji z državljankami in državljani, je po mesecu dni in več uvedel posamezni ukrep. Pri nas so ukrepi zvečine sprejeti na dopisnih sejah vlade, pogosto kar med vikendom, nekaj dni zatem pa moramo državljani ukrep že ponotranjiti. Je na mestu tovrstno postopanje?

Nikakor. Ukrepi morajo v prvi vrsti upoštevati stroko, nato skladnost pravnega reda, predvsem pa morajo biti življenjski. Kot videno v Franciji, je to edini način, kako se sprejemajo določene omejitve oziroma ukrepi. Pri nas se ukrepi sprejemajo čez noč in brez pravnih podlag, brez upoštevanja stroke, in to seveda prinese razumljivo nejevoljo ljudi. Ob vsem tem je še toliko težje razumeti, da se to ponavlja iz tedna v teden, iz meseca v mesec, in ljudje se upravičeno ne morejo poistovetiti z ukrepi, ko te spremljajo prisila, aroganca in nasploh neprimerna komunikacija.

Do katerih družbenih skupin bi morala biti država pri komuniciranju glede odlokov, ki zvečine nalagajo oziroma prepovedujejo, po vašem mnenju še najbolj pozorna? Opažate, da je država pri tem na koga pozabila?

Ni vprašanje, ali bi država morala biti do katere izmed družbenih skupin še posebej pozorna, ampak bi morala misliti na vse. Zato imamo državni aparat, ki mora skrbeti za vse državljane enako in jih obravnavati enakopravno. Iz dneva v dan, pri sprotnem spreminjanju odlokov in omejitev, je država na koga pozabljala, pa naj bodo to učenci, dijaki in študentje, uporabniki zavodov ali samostojni podjetniki. Država mora poskrbeti za javno zdravje prav tako, kot mora poskrbeti za normalno življenje in predvsem čimprejšnji izhod iz krize.

Kaj in kdaj moramo Slovenke in Slovenci narediti, da bomo namesto medsebojnega ščuvanja, nadiranja in tudi fizičnega obračunavanja naposled stopili skupaj, zavihali rokave in premagali tega virusnega goljata? Nam bo po vašem mnenju uspel ta preobrat?

Kot že rečeno, sama ljudi ne vidim kot tiste, ki so krivi za nastalo stanje, in prepričana sem, da še vedno velika večina mojih sodržavljank in sodržavljanov komunicira spoštljivo. Politiki bi se morali od njih kaj naučiti, ne pa da politika ljudem deli nasvete in vanje luča odloke, kaj naj počnejo in kako naj živijo. Nekaterim politikom predlagam, da stopijo malo s piedestala svoje »vsevednosti«, gredo med ljudi, in videli bodo, da se morajo oni, ne pa ljudje, marsikaj naučiti. Potrebno je zavedanje, da smo iz prvega vala prišli, ker smo imeli skupni cilj. Potem ko je pa vlada začela z nerazumnimi, neustavnimi in neživljenjskimi ukrepi (policijska ura, prepoved prehajanja med občinami …), pa se je ta fokus skupnega cilja izgubil. Zato mora vlada narediti vse, da skupni cilj spet ugledamo nazaj. To pa lahko naredi le s spoštovanjem do ljudi in primerno komunikacijo. Stopimo korak nazaj, pomirimo strasti, prisluhnimo si in izkažimo solidarnost. To je pot v boljšo družbo in lepšo prihodnost.