Seveda predvsem tistim brez avtomobila in starejšim, ki se z digitalizacijo ne znajdejo. Mnogi ne morejo več peš v trgovino po kruh, včasih še z avtobusom ne, ker ne vozijo več, ne po priljubljeno revijo v trafiko, ne na pošto ali po denar v banko. Vedno morajo nekoga, ki ima avto in čas, prositi, da jih odpelje, do kamor je že pač treba.

Tudi na to je opozorila bralka Zarje Jane v svojem pismu, objavljenem v naši reviji v začetku julija letos. Pisala nam je iz Dolenjskih Toplic, ki so eden naših najstarejših turističnih krajev. Mar res tudi tam ni več banke in kraj propada, kot je zapisala?  

Povprašali smo nekaj ljudi, ki tam stalno ali začasno prebivajo, pa župana, ki nas je takoj sprejel, pa novo direktorico Term Krka, ki pa se z nami ni hotela srečati, češ da je strašno zaposlena. So nam pa iz njihove centrale poslali sporočilo, ki na bistvena vprašanja ni odgovorilo.

Kraju se samo jemlje

Kaj pravijo ljudje? Vida Sirk Šenica, upokojena predmetna učiteljica matematike in fizike iz Meniške vasi: »To, da so v turističnem kraju, kot so Dolenjske Toplice, zaprli banko, je škandal brez primere. Prestavili so tudi bankomat, ki je dolgo stal ob obiskanem bifeju, zdaj pa je potisnjen v vogal občine. Vedno je v temi. Ženske in starejši ljudje si zato tam denarja največkrat ne upamo dvigovati, saj se bojimo roparjev. Naj še omenim, da je bilo v starih časih kopanje v termah za domačine brezplačno, potem so nam dajali popust, zdaj so pa prav vse ugodnosti ukinili. Zdi se, da se kraju samo jemlje. Okolica zdravilišča ni urejena, okoli Hotela Vital je recimo cela vrsta manjkajočih talnih ploščic, kar je za tiste na berglah zelo nevarno. Za pot zdravja prostovoljno skrbijo le domačini. Ni več plesišča pred gostilno Rog, ki jo je zdravilišče čez noč zaprlo, še mnogo pred covidom ... Zakaj lahko v Avstriji na zelenicah v termah vse cveti, pri nas pa še dreves, ki jih posekajo, nihče ne nadomesti? Upam, da nam ne zaprejo še lekarne! Terme, ki očitno mislijo predvsem na dobiček, bi morale sodelovati z občino. V dobro vseh.«

Zapirajo po tekočem traku

Maša Marguč, upokojena pravnica in vnukinja dr. Konstantina Konvalinke, zdravnika, ki je bil od leta 1921 do leta 1940 lastnik Zdravilišča v Dolenjskih Toplicah, iz Ljubljane: »Od rane mladosti pa do danes vsako poletje preživljam v Dolenjskih Toplicah. Rada jih imam. Ljudi in naravo. Pa vendar si želim, da bi v ta kraj pripeljali čim več dejavnosti za domače in tuje turiste ter ljudi na rehabilitaciji. Žal pa že nekaj let opažam, da po tekočem traku zapirajo: mesarijo, gostilne, trgovino s spominki, pekarno, banko itd. In gotovo sem še kaj pozabila. Nekaj več dreves in rož bi zelo polepšalo ta kraj. Domačini in gostje pa bi morali bolj paziti na čistočo in smeti odlagati samo v smetnjake.«

Vse sameva

Ivan Janez Avguštin, upokojeni delavec iz Dolenjskih Toplic: »Čeprav živim v ulici, v kateri smo zgradili prve zasebne hiše v tem kraju, še danes nimamo javne razsvetljave. Kot da bi občina pozabila na nas. Vsi redno plačujemo vse dajatve, ampak vse javne površine, tudi okolica pokopališča, je redko lepo pokošena. Zato je kraj videti zanemarjen. Lahko celo rečem, da gre v našem kraju marsikaj nazaj. Od vseh javnih služb, ki so jih v socializmu pospešeno uvajali, imamo le še gasilce, policijo in pošto, ki pa je odprta le nekaj ur na dan. Prva banka je v Straži, kar je nezaslišano. Mi imamo le bankomat, ki pa je včasih brez denarja. V Toplicah je kulturno mrtvilo. Včasih je bilo veliko bolj veselo. Žal mi je za Gostilno Rog, stavbo bivše osnovne šole, kjer je bilo tudi plesišče, zdaj pa počasi, a vztrajno propada. Pa tudi tako imenovana Jasa, ki je le streljaj od hotelov, sameva. Pa ne zaradi covida! Včasih je bila polna sejmov, kulturnih in drugih prireditev …«     

Andjelko Bogdanov, upokojeni polkovnik Slovenske vojske iz Ljubljane: »Če mi Dolenjske Toplice ne bi bile všeč, si tu z ženo leta 2000 ne bi kupila počitniškega stanovanja. Tu s prijatelji iz različnih krajev Slovenije uživamo ter se zelo radi kopamo v zdravilni vodi. Ni pa nam všeč, da so terme letos ukinile vse ugodnosti: popuste za upokojence in domačine, jutranje plavanje in celo kart v predprodaji ne načrtujejo več. Mislim, da to ni pametno. Kaže tudi na to, da je kapital prevladal nad ljudmi.« 

Edino merilo – kaj se splača

Kako pa vidi življenje v Dolenjskih Toplicah Franci Vovk, večkratni in sedanji župan Dolenjskih Toplic? »Ob zaprtju poslovalnice NLB pred sedmimi leti je bilo veliko negodovanja, a smo se ljudje očitno nekako navadili tudi na to, saj mobilna enota NLB banke, ki nas obišče dvakrat mesečno, do zdaj še ni imela obiskovalca.« Morda je tako zato, ker ljudi ne obvešča, da prihaja, pa še za občino parkirajo mobilni avto, da jih ja nihče ne opazi. »O težavah z edinim bankomatom v naši občini sem seznanil predsednika uprave NLB in upam, da se v prihodnje ne bomo več jezili pred napravo, ki nam noče izplačati denarja. Banke, pošte, majhne živilske trgovine, zdravstvene postaje, lekarne, celo šole itd. zapirajo po vseh slovenskih krajih. V zasebnih in javnih službah namreč vsi računajo, kaj se jim splača in kaj ne.«

Pravi, da se na občini v Dolenjskih Toplicah zavedajo, da so turistični kraj, in zato se trudijo, da bi vendarle ne ostali brez vseh javnih služb. »Občina je že leta 2003 ob načrtovanju razvoja centra namenila prostor za gradnjo trgovine in garažne hiše (na lokaciji sedanjega osrednjega parkirišča), žal pa se do danes še ni našel investitor.« In doda, da imajo Toplice za vsakdanje potrebe v središču (50 metrov od hotelov) majhno trgovino, za kaj več pa se je treba sprehoditi v 1,5 kilometra oddaljena Sela ali pa se odpeljati v Novo mesto.« Ve, da gostje pogrešajo trgovino, pa morda več gostiln. »Pred petnajstimi leti bi skoraj ostali brez policijske postaje, takrat mi je uspelo odgovorne prepričati, da jo nujno potrebujemo. Podobna zgodba se je lani odvijala in srečno končala tudi glede pošte.« Župan si želi več sožitja z zdraviliščem.

Obnavljajo, a počasi

»V našem zdravilišču je zaposlenih več kot petdeset domačinov, kar ni malo,« je zapisala Krkina p. r. služba. Pravijo, da so v zadnjih nekaj letih zgradili rehabilitacijski center, bazen s tobogani, posodobili zunanje kopališče in poskrbeli za nove drevesne zasaditve, drugo leto pa bodo obnovili stavbo hotela Vital, ki ima že častitljivih 250 let in spada pod zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Priznavajo, da je Gostilna Rog, v kateri so bili nekoč zelo obiskani plesi z živo muziko, zaprta že več kot deset let. Ne vedo še, kaj bo v njej, in so prepričani, da stavba ne propada. »Okolico urejamo, pred časom smo na novo uredili zelenice in počasi širimo tudi zdraviliški park.« 

Ali imamo zato samostojno državo, da živimo vsi bolj osiromašeno? Torej marsikje celo brez trgovin z živili. Tudi bank in pošt je povsod čedalje manj, javni promet pa umira na obroke. Da ne bo naslednja poteza »ljudske« politike ukinjanje lekarn?

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_37
zarja jana
naslovnica