Pozneje se ji je pridružila bulimija. In čisto na koncu manija. Pa izkušnja s prsnimi vsadki, da bi bile popolne, ker njeno življenje ni bilo. Ker jih je telo zavrnilo, jih je odstranila in končno se vsak dan znova uči sprejemati svoje telo. Po enajstih različnih zdravilih, ki ji niso pomagala, po zadnji epizodi manije (ko je bilo njej super, drugi pa so ji govorili, da nekaj ni v redu z njo) in nato depresije (ko kljub dvema otrokoma ni več videla smisla življenja) se je odpeljala v psihiatrično bolnišnico. In jasno povedala, da ne gre od tam, dokler ne bo postala »prava« Urška.

O boleznih duše ljudje tako težko govorijo! Nikomur ni težko govoriti o zlomih rok in nog, raku, ko govorimo o zlomih na duševnem področju, pa se hitro ustavi. Tabujev in predsodkov je še vedno preveč. A Urška je bila pripravljena spregovoriti in opisati, kako je svojo bolezen in diagnoze doživljala sama. Tako lahko pomaga vsem, ki iščejo pot k sebi. Pa tudi vsem, ki bi radi razumeli bolnike z duševnimi boleznimi, pa jim ne znajo pomagati, ker ne vedo, kaj, kako in zakaj. Urška je topla in srčna, iskrena in prijetna. Kako se je vse skupaj sploh začelo? »Začelo se je z epileptičnimi napadi pri 15 letih, pojavili so se takrat, ko sem bila pod pritiskom.«

Za perfekcionistko je bil pritisk v šoli prevelik. 

Pred preizkusi znanja je imela tako hude epileptične napade, da so jo morali položiti v položaj nezavestnega. »Ja, pred preizkusi znanja v osnovni, srednji šoli in pred izpiti na fakulteti. Bila sem perfekcionistka in ta pritisk je bil zame preprosto prevelik. Epileptičnim napadom so vedno sledila krajša obdobja depresije. Zaradi obojega sem takrat že obiskovala nevrologe in psihologe. Ko so prišla težja obdobja depresije, mi je že osebna zdravnica predpisala antidepresive. Jaz pa sem si želela poglobljenega zdravljenja, hotela sem vedeti, kaj se dogaja z menoj in zakaj, hotela sem se pozdraviti, ne pa le utišati simptomov depresije.«

Občutja negotovosti so priklicala še bulimijo.

»Vsa ta občutja negotovosti in težnja po popolnosti na vseh področjih so me pripeljala še do bulimije. Hrano sem nehala bruhati šele, ko sem zanosila. Ko sem pod svojim srcem nosila otroka, sem vedela, da moram biti odgovorna, da mu tega preprosto ne smem početi. In sem nehala. Čeprav opažam tako pri sebi kot pri strankah (op. a.: Urška kot fitnes trenerka vodi svoj Center Celote v Savinjski dolini), da motnje hranjenja niso nekaj, čemur rečeš adijo, in da se v težjih življenjskih preizkušnjah borimo vedno znova.«

»Terapevti« so bolj škodili kot pomagali. 

»Iskala sem se. Hotela sem si pomagati. Ves čas so mi ob strani stali moji najbližji. Ko sem bila najstnica, sem z očetom v najtežjih trenutkih vsak dan ure in ure hodila po naravi in se veliko pogovarjala. Oče je res odličen sogovornik. A čutila sem, da potrebujem tudi pomoč ljudi, ki niso čustveno vpleteni v moje življenje. Zelo blizu mi je bil new age, razne duhovne prakse … Ker sem tako hlepela po pomoči, sem preizkusila marsikaj, a sem se ničkolikokrat opekla. Šla sem k tako imenovanim terapevtom, ki so mi bolj škodovali kot pomagali. Takrat še nisem znala dovolj poslušati svoje intuicije, poiskati človeka, ki bi znal poiskati odgovore zame, temveč sem verjela vsakemu, ki mi je obljubljal, da me bo odrešil trpljenja. Danes vem, da se ga lahko odrešim le sama. Seveda tudi s pomočjo nekoga, ki me vodi, mi postavlja prava vprašanja, da lažje najdem svoje odgovore. Zelo mi je žal, da medicina in alternativa ne hodita z roko v roki, da se ne povežeta in tako vsaka s svoje strani pomagata ljudem.«

Manije nisem prepoznala sama.

»Depresiji se je pridružila še manija, ki je sama nisem prepoznala. To je obdobje, ko se človeku vse zdi super, prav vse okrog njega je krasno – dobro se počutiš, imaš ogromno energije, veliko lahko delaš, zaradi preobilja energije ti sploh ni treba spati, denar zapravljaš na veliko, jaz sem si v svojem zadnjem obdobju manije meni nič tebi nič pobrila lase … No, takrat se človeku na polno dogaja, okolica okrog njega pa zmajuje z glavo. Ker vidi, da je nekaj narobe. Njim se zdiš čuden, tebi pa se vse zdi v redu. Ko so mi takrat najbližji svetovali, naj grem k zdravniku, nisem vedela, zakaj mi to govorijo. Zdelo se mi je, da je kaj narobe z njimi, ne pa z mano. A ko je spet prišlo obdobje depresije, ko nisem mogla vstati iz postelje, ko me je telo tako bolelo, da sem že mislila, da imam fibromialgijo, sem vedela, da je nekaj zelo narobe z mano.«

Treba bo v bolnišnico. 

»K temu je pripomogla tudi korona – prej sem po cele dneve delala, v čemer sem uživala – vodila sem vadbe, delala z ženskami, potem sem čez noč ostala sama z vsemi svojimi občutki. Preprosto ni šlo več naprej in odločila sem se, da grem v psihiatrično bolnišnico. Kaj hitro so me, skupaj z zdravili, hoteli poslati domov, vendar sem rekla, da se ne vrnem, dokler se ne bom počutila dobro. Iz moje hormonske slike, ki sem jo pred tem dala izdelati sama, so videli, da je hormonski sistem porušen. K sreči sem dobila res dobrega zdravnika, ki je, po dolgih testiranjih in preverjanjih, končno postavil diagnozo: mejna osebnostna motnja. Z diagnozo sem dobila tudi zdravila, ob katerih se spet počutim odlično. Med mejno osebnostno motnjo in bipolarno motnjo je, glede na simptome, tako malo razlik, da ju tudi zdravniki izjemno težko ločijo.«

Kaj mi je pomagalo?

»Poleg dolgih vsakodnevnih sprehodov v naravi, dolgih pogovorov z iskrenimi ljudmi, psihoterapevti in tudi poleg končno pravih zdravil, ki mi pomagajo telo in čustva držati v ravnovesju, mi je močno pomagalo gibanje. Čeprav večkrat slišimo, kako blagodejno deluje na naše duševno zdravje, vseeno premalo vemo o tem, kako nam pomaga priti v stik s sabo. Med zdravljenjem sem spoznala ogromno ljudi s podobnimi težavami. Na svoji spletni strani sem z ljudmi delila to, kar se mi je dogajalo, saj čutim, da s tem lahko pomagam tudi drugim priti v stik s seboj ali poiskati pomoč.«

Ne počutim se več žrtev. 

»Nekoč sem se počutila žrtev. Danes pa se mi zdi, da so mi lekcije dane zato, da jih širim in ljudje lahko vidijo, da se jih da premagati. Prav zato sem se odločila, da o tem napišem knjigo. Bila sem v tako črni coni, da sem res mislila, da je življenja konec. A se mi je uspelo dvigniti in priti nazaj. V času depresije, ob zdravilih, ki sem jih jemala, sem pridobila 14 kilogramov. A sem se odločila za zdrav življenjski slog. Ob vsaki hrani, ki sem jo hotela pojesti, sem se vprašala, katera čustva želim hraniti – je to strah pred izgubo, občutek manjvrednosti, da nisem dovolj dobra … Vedno sem si postavila vprašanje, zakaj se mi to dogaja. In namesto da bi svoja čustva 'pojedla', sem šla v naravo. Ko sem prisluhnila telesu in njegovim potrebam ter svojim čustvenim vzgibom, sem zelo hitro dobila nazaj svoje telo, brez stradanja. Le z zdravo prehrano, z več gibanja in dovolj spanja. Ko se telo postavi v ravnovesje, ko hormoni delajo, kot je treba, se vse sestavi samo od sebe. Če pa telo ni v ravnovesju, lahko ogromno telovadimo in jemo zdravo, a rezultata ne bo.«

Želim si popraviti stvari za nazaj. 

»Zelo si želim, da bi lahko popravila stvari, ki sem jih naredila v preteklosti. Družina mi je zdaj postala še bolj pomembna. Zdaj vidim, koliko napak sem naredila tudi tu, in želim si nove priložnosti, da ljudem, ki so mi res blizu in so mi stali ob strani, dokažem, da sem se spremenila. Sprejela pa sem tudi, da če bom morala jemati zdravila do konca življenja, jih pač bom. Zdaj hodim redno na psihoterapijo, kjer spoznavam še več svojih vzorcev, končno se mi zdi, da življenje dobiva pravi pomen, ki ga prej nisem videla, in vedno bolj vidim, da je lepo.«

Diagnoze so še vedno bavbav. 

»Ko vidiš, da nekaj ni v redu, vloži v svoje zdravje, poišči pravega strokovnjaka, tudi če je samoplačniško. Zdi se mi pomembno, da nas testirajo, da vidimo, ali trpimo za kakšno motnjo ali je samo stres, ki nas je vrgel iz tira. Ne čakajte, govorite o svojih težavah, dvomih, strahovih! Sama govorim o svoji diagnozi in ljudje, ki jih imam okrog sebe, to sprejemajo. Povem, za kaj gre. Prva stvar pri diagnozi je, da si priznamo. Potem lahko iščemo rešitve. Ter se obenem zavedamo, da vsi nosimo svoje križe. Moja izkušnja v psihiatrični bolnišnici je bila, da so tam zelo pametni in modri ljudje. Vedno pravim, da vsakdo hodi po tanki meji in najverjetneje bi skoraj vsak, ki bi ga diagnosticirali, dobil diagnozo.«

Tekst: Petra Arula, foto: Šimen Zupančič

 CITAT: »Zelo mi je žal, da medicina in alternativa ne hodita z roko v roki, da se ne povežeta in tako vsaka s svoje strani pomagata ljudem.«

***null***