Šarafudin Hašemi že 11 let Sloveniji pravi dom. Sem je prišel kot begunec iz Afganistana, po balkanski poti, ko ta še ni polnila naslovnic evropskih časnikov. »Takrat je bilo veliko lažje,« o poti v Evropo pravi Hašemi, kot da za prihod v Slovenijo ne bi prečkal morja, gora in sedmih meja ter nešteto birokratskih ovir slovenskega azilnega labirinta. Zaradi slednjih Hašemi še vedno ne uživa statusa državljana, ima pa pravico do bivanja, ki jo je pridobil potem, ko je v Sloveniji dobil otroka.

Danes 32-letni Afganistanec se je na pot podal, ko je vojna – vsaj aktualna različica te – trajala že skoraj celotno desetletje, Američani, pod poveljstvom predsednika Baracka Obame, pa so v tistem času postopno zviševali število vojakov, upajoč, da bodo s silo potolkli Talibane in druge nasprotnike na terenu. To se je na koncu izkazalo za jalov poskus bojevanja za mir, Afganistanu pa je prinesel zgolj še dodatne žrtve in uničenje.

Trumpov dogovor

Joe Biden, zdajšnji predsednik Združenih držav Amerike, nekdaj pa Obamov podpredsednik, se je desetletje pozneje podpisal pod dokončen umik iz države na križišču srednje in južne Azije ter tako uresničil zaveze njegovega predhodnika Donalda Trumpa. Zavedajoč se nedosegljivosti dokončne zmage nad Talibani, se je Trumpova vlada usedla za mizo s predstavniki tega gibanja, ne pa tudi z zavezniško vlado v Kabulu. Rezultat teh pogajanj je viden vsemu svetu s tragičnimi prizori s kabulskega letališča, obe strani pa sta očitno zavezani k spoštovanju 31. avgusta kot datuma dokončnega umika tujih sil. Kaj sledi, nikomur ni jasno.

Iz varnega zavetja Ljubljane, 4700 kilometrov od Afganistana, Hašemi z nelagodjem spremlja dogajanje v svoji državi, kjer še vedno prebiva njegova družina. Njegov oče, pripadnik afganistanskih varnostnih sil, ki jih je zadnjih 17 let med drugim usposabljala tudi Slovenska vojska, se je šele pred nekaj dnevi pridružil družini v Kabulu, pred tem pa je služil v bazi pri mestu Farah, nedaleč od afganistansko-iranske meje. V valu hitrega napredovanja po državi so Talibani zasedli tudi Farah, do obračuna z vojsko pa ni prišlo. Kot pojasnjuje Hašemi, je namesto tega vojska dobila navodila, naj se umakne v Iran, od koder so nato neoboroženi lahko odšli nazaj k svojim družinam. Zgodba Faraha tako sledi neštetim poročilom iz Afganistana, iz katerih je jasno, da se afganistanska vojska ni bila pripravljena boriti, namesto tega je sporazumno predala province in mesta, vključno s prestolnico, tako rekoč brez izstreljenega naboja.

taliban
Reuters
Talibana ob zastavi islamskega emirata nadzorujeta ulice Kabula.

Pobegnil pravočasno

»Mi imamo močno vojsko. Ne moremo verjeti, ne moremo sprejeti, da se je to tako zgodilo,« pravi Hašemi, ki meni, da so za to odgovorni predsednik Ašraf Gani – ki je medtem že pobegnil v tujino – in Američani, ki so iz afganistanskih in pakistanskih zaporov tudi izpustili veliko talibanskih borcev. Hašemi se je iz Kabula vrnil pred štirimi tedni, potem ko je tam preživel dva meseca. Nazaj v Slovenijo je pohitel po vztrajanju očeta, ki je predvidel napredovanje Talibanov. Ob zavedanju, da se tuje sile iz države umikajo, so namreč Talibani še v času, ko je bil tam Hašemi, postopno osvajali province na severu države. Hašemi se je tako v enem primeru še pravočasno umaknil iz province Bamijan, kjer so že dan po njegovem odhodu Talibani zaprli ceste, ki vodijo iz doline.

Čeprav so Talibani večinsko paštunsko gibanje, so tokratno ofenzivo sprožili s severa, kjer večinsko populacijo predstavljajo Uzbeki, Turkmeni, Tadžiki in Hazari, katerim etnično pripada tudi Hašemi. Zgodovinsko gledano, gre za eno najbolj preganjanih skupnosti v multietničnem Afganistanu, čeprav številčno predstavlja tretjo največjo skupino. To dejstvo, skupaj z očetovo vojaško kariero, postavlja Hašemijevo družino v nevaren položaj. Sogovorec do amnestije, o kateri govorijo Talibani, ostaja skeptičen, rekoč, da to, da novi vladarji niso takoj posegli po maščevalnih ubojih, še ne pomeni, da tega ne bodo storili nekoliko pozneje. Zaradi tega Hašemijeva družina razmišlja o morebitnem odhodu iz Afganistana, a so možnosti za kaj takega zelo omejene. Starša pravita, da sta pripravljena ostati v Kabulu, zato pa o poti do varnosti razmišlja njegov brat, ki se mu je pred kratkim rodil otrok. Od bližnje družine ima bratranca v Belgiji, kamor se je ta pred nekaj leti zatekel, potem ko so Talibani usmrtili njegovega očeta, ker je delal za eno od tujih podjetij.

šaraf
Novice Svet24
Tudi Hašemi je bil presenečen nad hitrostjo napredovanja talibanskih sil.

Upor

Hašemi sicer opaža, da so ti Talibani vendarle nekoliko drugačni od tistih, ki so vladali samorazglašenemu islamskemu emiratu med letoma 1996 in 2001. Spomni se še brutalnosti iz tistih let, ko so vladajoči na vsak način želeli uveljaviti najbolj radikalno različico šeriatskega prava, katerega del so bile hude kazni za kršitelje, ženskam in deklicam pa sta bili onemogočeni šolanje in udejstvovanje v javnem življenju. Hašemi kljub temu, da je etnično Hazar, govori tudi paštunsko, o Talibanih pa na splošno nima dobrega mnenja, češ da ne glede na vse spremembe še vedno gre za izjemno konzervativno gibanje. Zaradi tega Hašemi dvomi, da bodo Talibani lahko dolgoročno obvladovali celotno ozemlje svojega emirata, ne glede na nove in stare partnerje ter zaveznike v tujini. Poleg nekaj protestov po večjih mestih v vojaškem smislu prevladi Talibanov ta trenutek kontrira le prebivalstvo doline Panšir, ki je že za zavojevalce iz ZDA ali Sovjetske zveze predstavljala neosvojljivo trdnjavo.

Kljub temu pa Talibani ta trenutek obvladujejo več ozemlja kot pred 20 leti, preden so prispeli prvi ameriški vojaki. Kot se spominja Hašemi, so bili slednji v izpolnjevanju svoje misije – uničenju Talibanov in teroristov iz Al Kaide – posebno brutalni. S svojimi metodami prekomerne rabe sile, pretresov hiš, napadi z droni in masovnimi aretacijami so si po Hašemijevih besedah pridobili kopico nasprotnikov. »Amerika ni naredila ničesar,« jasno pove Hašemi, 20 let pozneje pa je jasno, da ni bilo upravičenega razloga za invazijo. Osama bin Laden, ustanovitelj Al Kaide in domnevno glavni načrtovalec napadov 9. septembra 2001, je bil ubit leta 2011 v sosednjem Pakistanu, Talibani, ki so svoj čas Osami bin Ladnu nudili zatočišče, pa so ves čas potrpežljivo, a ne tudi brez boja, čakali na odhod tujcev. Dvajset let in 212 tisoč smrtnih žrtev (50 tisoč med njimi civilistov) pozneje so Talibani močnejši kot kdaj prej, tako v Afganistanu kot v širši regiji pa so se v vmesnem času oblikovale skupine, zavezane k radikalnim idejam Islamske države.

zda
Reuters
Kljub medijskemu fokusu na tuje sile, so daleč največ žrtev v bojih utrpeli afganistanski vojaki.

Večje igre

Afganistan tako tudi v navideznem miru ostaja ujetnik interesov močnejših sosed in svetovnih imperijev. Tako kot je britanski diplomat Henry Mortimer Durand leta 1893 začrtal mejo med Afganistanom in takratno kolonijo Indijo, čemur Afganistanci še danes oporekajo, je svojo voljo s silo poskušala v 80. letih prejšnjega stoletja uveljaviti Sovjetska zveza. Skladno s časom hladne vojne pa so takrat Američani dolili olje na ogenj s financiranjem in urjenjem borcev proti sovjetski okupaciji, to je džihadistov Osame bin Ladna. Kaos, ki je sledil sovjetskemu umiku, je ustvaril pogoje za oblikovanje Talibanov in cikel neskončnih vojn se je lahko ponovil.

»Starši so mi rekli, da je že moj dedek upal, da bo dočakal mir v Afganistanu, ampak očitno miru ne bo dočakal niti moj oče,« pravi Šaraf, kot Hašemija kličejo prijatelji. Vseeno upa, da bo lahko obiskal domovino tudi pod novo oblastjo. »Strah me je edino zaradi tetovaže,« pravi in pokaže na svojo levo podlaket. »Zaradi napisa Hazara?« ga vprašam. »Ne, ne. Zaradi tetovaže kot take,« pojasni. Kabul je že ta trenutek bistveno drugačno mesto, kot je bilo še pred nekaj tedni.