Ne tako radikalne ideje

Zadnji alarm za podnebno krizo: posledice so že vidne in bodo samo še hujše

Antun Katalenić
15. 8. 2021, 18.29
Deli članek:

Da bi vsaj deloma ublažili podnebne spremembe, mora človeštvo v desetih letih prepoloviti izpuste toplogrednih plinov.

Reuters
Visoke temperature in pomanjkanje padavin otežujejo delo gasilcem.

Novo poročilo Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov, izdano ta teden, jasno in nedvoumno sporoča svetu, da so podnebne spremembe tukaj, in če ne ukrepamo hitro in odločno, bodo njihovi učinki vse hujši, posledice pa bomo čutili v vseh kotičkih sveta.

Podnebna kriza se izmika nadzoru; globalne temperature bodo okoli leta 2030, desetletje bolj zgodaj, kot je bilo predvideno pred tremi leti, po sedanjem scenariju predvidoma višje za okoli 1,5 stopinje Celzija. Ne glede na to, kako agresivno bi človeštvo nemudoma omejilo izpuste toplogrednih plinov, bo meja 1,5 stopinje Celzija presežena do okoli leta 2050.

Temperature v višave

Prvi od treh delov rednega poročila je bil objavljen v času poletja na severni hemisferi, ki zlasti letos kaže zobe. Rekordno vročino, ki jo te dni beležimo v Sredozemlju, spremljajo neukrotljivi požari, skupaj pa nudijo vpogled v evropsko in svetovno prihodnost, če bo človek še naprej ignoriral grožnjo globalnega segrevanja, za katerega je odgovoren sam s prekomernimi izpusti toplogrednih plinov.

ICTA
Aljoša Slameršak poziva k premisleku o spremebi obstoječega gospodarskega modela.

Aljoša Slameršak, raziskovalec na avtonomni univerzi v Barceloni, je v telefonskem pogovoru za Svet24 dejal, da iz znanstvene perspektive poročilo IPCC ne prinaša bistvenih novih ugotovitev. Bolj ko ne gre za to, da smo prej videli jasne obrise na sliki podnebnih sprememb, zdaj pa je ta slika bistveno ostrejša. Zaradi tega lahko odslej s stoodstotno prepričanostjo trdimo, da je krivec za podnebne spremembe človek, pravi Lina Boljka, raziskovalka na univerzi v Bergnu na Norveškem, in dodaja, da je zaradi tega tudi »ton« novega poročila bistveno drugačen, saj ta pri opisu prihodnosti z gotovostjo napoveduje posledice ob različnih scenarijih segrevanja ozračja.

Prazne obljube

Boljkova je v videoklicu opozorila, da je zadnje desetletje – kljub političnim zavezam – prineslo samo še dodatno zvišanje izpustov na globalni ravni. Zaradi tega novo poročilo IPCC po mnenju Boljkove upravičeno poziva k čimprejšnjemu ravnanju. Samo pod pogojem, da do leta 2030 prepolovimo izpuste, do leta 2050 pa dosežemo ogljično nevtralnost, lahko izpolnimo zaveze iz pariškega podnebnega sporazuma in ustavimo segrevanje ozračja pod mejo dveh stopinj Celzija. Boljkova pravi, da smo seveda že prepozni, saj kljub temu, da že tri desetletja obstaja zavedanje o globalnem segrevanju, politični razred ni mogel ali ni želel ukrepati. Posledice so že vidne in bodo samo še hujše; zvišanje temperature za 1,5 stopinje Celzija bo pomenilo hujše vročinske valove ter daljša topla obdobja. Svet se mora pripraviti na intenzivnejša deževja in s tem povezane poplave, v drugih regijah pa na suše. Spremenili se bodo vzorci deževja, dvig morske gladine bo pomenil poplave na obalah in erozijo bregov. Talil se bo permafrost, marsikje bo svet ostal brez sezonske snežne odeje, topili se bodo ledeniki in ledene plošče, Arktika bi lahko poleti ostala brez ledu. Oceani bodo še bolj zakisani, v njih bo še manj kisika, kar bo vplivalo na živelj v morju in na ljudi, ki so od njega odvisni. Na hujše vročinske valove in poplave se morajo pripraviti tudi mesta.

Nihče ni premajhen

»Politiki vedno ravnajo tako, da se ukrepa šele, ko je prepozno,« pravi Boljkova, pri čemer vleče vzporednice z neuspešnim obvladovanjem aktualne pandemije s strani svetovnih vlad. Nadalje poudarja, da je problem tudi v preprostem dejstvu, da »ljudje pozabljamo«. Ko pride do ekstremnih vremenskih pojavov, imamo presenetljivo kratek spomin, k čemur pripomore tudi – iz perspektive posameznika, nikakor pa ne planeta – počasnost procesa podnebnih sprememb, opozarja Boljkova. Odzivi iz globalnih centrov moči na poročilo IPCC nas ne morejo ravno navdihovati z optimizmom. Od držav, katerih prispevek h globalnemu seštevku izpustov je nezanemarljiv, s tihim optimizmom lahko spremljamo zgolj skupni padec izpustov članic Evropske unije. Ta se je kot celota zavezala ogljični nevtralnosti do leta 2050, a njen prispevek k skupnim globalnim izpustom toplogrednih plinov je pod 10 odstotkov. Kljub temu Boljkova pozdravlja deklarativno zavezanost EU, češ da bi lahko bilo to vodilo za preostali svet. Strinja se, da gre seveda za pljunek v morje, če ne bosta sledili največji gospodarstvi ZDA in Kitajska. Zavrača argument, da je nekdo premajhen, da bi lahko kaj storil: »Če bi rekli, da je Slovenija premajhna, bi lahko potem tako reklo vsako mesto, vsaka vas, vsak človek.«

Po podatkih iz leta 2017 27 % vseh globalnih emisij toplogrednih plinov prispeva Kitajska, s 15 % ji sledijo ZDA, ki jim sledi EU (9 %), Indija (6,8 %), Rusija (4,7 %) ... Bolj kot absolutne številke pa velja na izpuste gledati relativno na število prebivalcev. Tako je Kitajska le malo pred Slovenijo, absolutno pa prednjačijo ZDA, Kanada, Avstralija, bogate zalivske države in Mongolija, ki je zaradi izjemno nizke gostote poseljenosti bolj ko ne statistična napaka. Izpusti na prebivalca tako pokažejo, da Severna Amerika izpušča več kot dvakratnik tistega, kar prispeva najštevilčnejša država Kitajska, medtem ko je Indija po izpustih na prebivalca na ravni Slovenije v desetletjih po drugi svetovni vojni.

Reuters
Za ohranjanje zavez, bo nujno čimprejšnje opuščanje fosilnih goriv.

Github
Lina Boljka opozarja, da v zadnjem desetletju nismo znižali izpustov. Ravno nasprotno.

Čas za odrast?

Aljoša Slameršak je v odziv na poročilo IPCC pozval k širšemu premisleku o družbenem dogovoru in ekonomskem modelu, ki ga zasleduje svet. Po njegovem mnenju bi sprva razvite in bogate zahodne države morale opustiti idejo neskončne gospodarske rasti in začeti razmišljati o odrasti. Slameršak vidi to vizijo kot nasprotje aktualni ureditvi, ki temelji na eksploataciji okolja in ljudi. V tem smislu zavrača »moralistične« pozive k osebni odgovornosti vsakega posameznika v boju s podnebnimi spremembami. Posameznik, sploh neprivilegiran, namreč zdaj kot potrošnik nima vedno izbire, ali pa je ta zgolj navidezna, zato je njegov prispevek lahko zelo majhen, pojasnjuje Slameršak.

»Treba je spremeniti družbeni kontekst, ne samo ozadja,« pravi raziskovalec in aktivist, ki poudarja, da večletna predpandemična gospodarska rast v razvitih državah ni prinesla koristi navadnim ljudem, zato je ta model treba opustiti in preusmeriti pozornost z rasti na izboljšanje infrastrukture, javnih storitev, življenj posameznikov, na ta način pa bo manj trpelo tudi okolje. Slameršak zavrača – in je v tem oziru tudi kritičen do nekaterih sklepov poročila IPCC – tehnološki optimizem, ki reševanje podnebne krize odlaša za prihodnost, ko naj bi imeli tehnologije za učinkovit spopad s krizo. Kot pravi, orodja že imamo, zdaj pa je stvar politične volje, kako jih bomo uporabili.

Ne tako radikalne ideje

Slameršak si ne zatiska oči pred dejstvom, da živimo v času, »ko je vsaka malo večja družbena sprememba percipirana kot radikalna,« sklicujoč se na izjavo filozofa Slavoja Žižka, ki je dejal, da so ideje skromnega socialdemokrata iz 70. let prejšnjega stoletja danes videne kot neizvedljive, četudi gre za osnovno stvar, kot je ohranitev okolja za bodoče generacije. Časa medtem zmanjkuje. Če 48,8 stopinje Celzija na Siciliji (neuradni temperaturni evropski rekord) iz preteklega tedna ni sprožil alarmov, je potreben samo pogled na kanadsko obalo Pacifika, kjer so julija namerili 49,6 stopinje Celzija. »To je tako, kot bi v Skandinaviji zabeležili 50 stopinj Celzija. Si to lahko sploh predstavljamo? Jaz zelo težko,« pravi Lina Boljka.