Kdaj ste že kar nekaj časa z reprezentanco, kako ste se začutili? Kakšen je odnos med vami?

V reprezentanci sem sicer že od svetovnega prvenstva leta 2006 na Japonskem. Veliko fantov poznam že od prej, ko sem bil med drugim pomočnik selektorja. Ker se že nekaj časa poznamo, je lažje vzpostaviti profesionalno raven; vemo, kaj lahko kdo od koga pričakuje. Letos je seveda vloga med nami drugačna. Pritisk je poseben, prav tako medijska izpostavljenost, vsi smo ves čas na velikem odru.

Igralci so dejali, da ste bili na kvalifikacijah izjemni in da ste si najbolj od vseh zaslužili olimpijske igre. Kaj porečete na to?

Vedno je lepo slišati, če ti nekdo laska, a vedno tudi pravim, da je to zasluga cele ekipe, tudi podpore, ki jo imamo pri zdravstveni službi in vodstvu košarkarske zveze, ki nam omogoča pogoje, kakršne imamo. To je skupek vseh okoliščin, požrtvovalnosti in dobre volje, ki pripomorejo k uspehu.  

Po drugi strani pa ste dejali, da ste zaradi Luke Dončića boljši vsi, tudi vi. Kaj ima ta fant tako posebnega?

Česa nima! Težko ga je primerjati s komerkoli, je zelo poseben, ne samo kot košarkar, ampak tudi kot oseba. S svojim košarkarskim znanjem in igrivostjo vpliva na igralce okoli sebe, ki so vedno boljši, zaradi česar potem tudi vse stvari, za katere se dogovorimo ali jih načrtujemo na igrišču, izpadejo veliko bolje. Zato rečemo, da smo vsi skupaj boljši. Veliko bolj smo učinkoviti. Luka svojo samozavest prenese na soigralce in tudi na nas, trenerje …

Resnično?

Ja, neverjeten je! Saj pravim, taki ljudje so zelo redki. Težko bi ga s komerkoli primerjal, a če bi ga že, bi ga lahko z Michaelom Jordanom, s tem, kakšen vpliv je imel on na ameriško reprezentanco in nasploh na košarko. Tako nekako se počutim zdaj, ko delam z Dončićem. On je res velik košarkarski genialec.

Ne moremo mimo Luke, čeprav ne mara preveč takega izpostavljanja, a ne?

Zelo težko bi vse njegove kvalitete našteli v tako kratkem času, je pa res, noče se izpostavljati, čeprav je na igrišču izpostavljen, ne da bi morda hotel, ker je toliko boljši od drugih. Tudi medijsko se ne želi izpostavljati, vedno poskuša biti del ekipe, kot Luka Dončić eden od igralcev, ne pa Luka Dončić, superzvezdnik.

Kar nekako ste se raznežili, ko govorite o njem, s posebnim žarom …

Zato, ker je … (nasmešek) Neverjeten je, res. On je res poseben. Že to, da pride v reprezentanco. Ne samo, da se pojavi, ampak si to res želi. Pri njem ni bilo nikoli vprašanje, ali bi prišel ali ne, ali bo utrujen ali ne. On je rekel: Jaz pridem!

Verjetno je eden od ciljev vsakega športnika zaigrati na olimpijskih igrah ...

Ja, a imamo igralce, za katere to ni motiv. Luka bi se odzval na enak način, četudi bi bilo le evropsko prvenstvo.    

V nasprotju z različnimi selektorji, ki smo jih spoznavali v zadnjih letih, ste vi presenetili z izredno mirnostjo. Ste že po naravi bolj mirne sorte? Kako vam uspe obvladati notranje vznemirjenje?

Po mojih izkušnjah se mora trener skoncentrirati na delo, igro, da vleče prave poteze. Če se vpletaš v stvari, na katere na igrišču ne moreš vplivati, izgubljaš fokus. Po drugi strani je mirnost pomembna zato, da igralcem pokažeš, kako jim zaupaš, kljub temu da delajo napake – ker vsak dela napake. Tudi trenerji jih delamo, pa nam igralci tega s svojimi gestikulacijami ne pokažejo, in enako je obratno. Tega sem se naučil od prejšnjega selektorja Igorja Kokoškova, ki je razmišljal podobno.

Sodelovali ste z najrazličnejšimi selektorji, si zapomnili njihove dobre prijeme, ki jih verjetno kombinirate s svojimi. Kaj odlikuje dobrega selektorja in kako se doseže kemija med selektorjem in igralci?

Tu ni recepta. Veliko smo se ukvarjali s tem. V času načrtovanja, priprav, smo z vodstvom košarkarske zveze razmišljali, kako bi postavili osnovne pogoje, da bi se sploh lahko ustvarila kemija. In se ne bi ukvarjali samo s košarko in surovim treningom, temveč kako povezati igralce. Konec koncev so oni tisti, ki ustvarjajo kemijo, moramo jim pa to dopustiti. Ubrali smo pravo pot, kar kažejo rezultati.

Kakšen je pravzaprav vaš način dela, kako ohranjate disciplino in red, nekdo jo vendarle mora?

Gotovo je v prvi vrsti zelo pomembno, kakšne igralce izberemo. Morajo se zavedati, da smo v reprezentanci najprej zaradi košarke, kljub temu da pridejo prostovoljno. Košarka mora biti na zelo visoki ravni; zelo je specifična. Dobro je imeti igralce, ki spoštujejo pravila igre, saj sistem kaznovanja ne more biti enak kot v klubu, kjer jih plačujejo. Doslej nismo imeli nobenih problemov, vsi so tu z enim samim ciljem, in ko veš, kakšen je cilj, potem se je veliko lažje dogovarjati.

Prihaja obdobje velikih pritiskov, saj vsi nehote veliko pričakujemo od fantov. Kakšni so vaši ventili za sproščanje?

Na prvo mesto skušam postaviti družino, čeprav je letos težko, ko bomo skoraj celo poletje narazen. Kljub temu skušamo ves prosti čas preživeti skupaj. Drugo je pa šport. Zelo veliko tečem ali hodim v naravi. To najlažje počnem zgodaj zjutraj, ko je največ časa in miru. To je zame zelo pomembno.

Se lahko distancirate, da vam zunanji svet ne pride do živega?

Kolikor se le da, se izogibam branju časopisov in spremljanju medijev. Poskušam se obkrožiti s pozitivnimi ljudmi, da imam okoli sebe pozitivno okolje in energijo. Sestavni del športa so tudi porazi, in ko pridejo težki trenutki, je treba najti pozitivne stvari, da se izvlečemo oziroma najdemo način, kako biti boljši. Jaz rečem, zmagaš ali se naučiš nekaj novega. Če si športnik ali tekmovalec, si seveda potrt ob porazu, a pridejo naslednji dan, nove tekme in izzivi, in glavno je, da se iz poraza skušaš nekaj naučiti.

Del slovenske reprezentance ste že več kot 15 let. Z njo ste bili v bolečih trenutkih in na krilih uspeha, recimo pred štirimi leti na evropskem prvenstvu. Povejte mi, kakšna je danes ta mlada generacija in kako se razlikuje od prejšnjih?  

Težko bi primerjal. Ne verjamem, da uspeh lahko pride čez noč. Če želiš biti uspešen, moraš tudi čez slabe trenutke. Večina teh fantov je dala čez tudi težke trenutke. Vse to je proces dozorevanja, ne samo za igralce, za vse, ki smo v to vpleteni, da smo potem lahko naredili tak uspeh leta 2017. Mogoče so se igralci karakterno razlikovali. Najpomembnejša – kar imamo že zadnja štiri leta – je ta neverjetna povezanost med igralci, nesebičnost. Pridejo iz različnih klubov, z različnimi vlogami, različne trenerje imajo, zdaj pa se morajo podrediti ekipi; ne glede na to, kakšno vlogo so imeli v klubu. V tej ekipi nima nihče težave s tem, da igra, kot se od njega zahteva; vedo, da bo to dobro za ekipo. Po tem se ta generacija najbolj razlikuje od prejšnje. Prej ni bilo čutiti te povezanosti. Zdaj je veliko lažje porazdeliti vloge. Ustvariti skušam okolje, da se igralec, kadar pride na igrišče, lahko skoncentrira na svojo igro, ne glede na to, ali dela napake ali ne. Če obenem daje vse od sebe, se podreja ekipi, poskuša na igrišču narediti maksimalno in gleda, kaj lahko kot posameznik da ekipi, je to najpomembnejše. To ima ta ekipa. Verjamem, da lahko na olimpijskih igrah nadaljujemo s takimi predstavami, gotovo bo pa več težjih trenutkov v eni tekmi, kot jih je bilo doslej. Najti bomo morali način, kako iti čez to. 

Menda ste že med evropskim prvenstvom dejali, da to ni zadnji domet naše reprezentance. Ste že takrat čutili, kam lahko poletijo?

Tega se ne spomnim, mogoče. (smeh) Že na evropskem prvenstvu leta 2017 smo bili res samozavestni; ekipa je bila tako povezana, da smo verjeli, da bi lahko tudi na olimpijskih igrah veliko dosegli. Ko smo takrat gledali četrtfinalno tekmo med Nemčijo in Španijo, pa je Španija dominantna reprezentanca, smo si bolj želeli Špance v polfinalu, tako smo se počutili suverene.

Nekje sem zasledila, da Dončić odpira nova poglavja tudi pri trenerskem delu. Ključ je v tem, da igralcem pustite kreativnost, jih ne vkalupite …

Ja, posebej zdaj, ko je v NBA pokazal, da je ravno z nepredvidljivostjo in igrivostjo neustavljiv. Če imamo takega igralca, zakaj bi ga dajali v kalup? O tem smo se zelo veliko pogovarjali tudi s trenerskim štabom: v kakšnem sistemu bomo dobili od njega največ, da bo lahko zasijal v vsem sijaju. A vedno znova nas preseneti z novimi stvarmi, tako moramo nenehno razmišljati, kako še to izboljšati. (smeh) V Sloveniji imamo dobre trenerje, na tako malo prebivalcev ustvarjamo res dobre košarkarje, se pravi, da nekaj delamo dobro. Luko moraš pa malo spustiti. Če bi ga omejevali, bi bilo to tako, kot bi Picassu rekli, da mora risati ravne črte z ravnilom. Zato mu pustimo proste roke, da ustvarja po svoje.

Kako energija teh fantov vpliva na vas? Česa se vi učite od njih?

Zlagal bi se, če bi rekel, da mi ni užitek pogledati igralce na igrišču, ki so tako povezani; to je največje zadoščenje za trenerja. Ko vidiš, kako uživajo, to energijo prenašajo tudi na nas, trenerje. Imamo res zelo homogeno skupino ljudi tudi v trenerskem štabu, kar še enkrat dokazuje, da smo skupaj samo močnejši. Bolj ko smo povezani, močnejši bomo, ne samo igralci, tudi štab; in bolj ko bomo povezani, bolj bomo tvorili celoto, da ekipa diha kot eno.

Kdo pa je Aleksander Sekulić izven košarkarskega igrišča? S čim vse se še ukvarjate, ko vam čas dopušča?

Rad se ukvarjam s športom, to je moj ventil, ni pomembno, ali so zimski ali poletni športi, tenis, kolesarjenje, drugo pa je, da se vedno bolj zavedam, kako pomembno je preživeti kakovosten čas z družino. Če to zapostaviš, se ne moreš več vrniti.

Zato so z vami na Češkem, kjer ste sicer trener?

Ja. Eno leto smo bili narazen, pa se ni izšlo, kot smo si želeli, tako smo si rekli, nikoli več. Zato so prišli k meni na Češko. Sicer sem pa povsem preprost človek. Imam dva sinova, Marka in Maksa, stara osem in pet let.

Kako pa onadva spremljata vaše delo?

Vedno bolj se zavedata, s čim se ukvarjam, predvsem starejši. Pred tremi, štirimi leti je bil kdaj z mano na treningu reprezentance, pa se ni zavedal, kje je, da je včasih obkrožen tudi s superzvezdniki. Zanj je bilo nekaj normalnega, da vidi Luko Dončića in Gorana Dragića na treningu. Zdaj pa malo bolj dojema te stvari. Enako je tudi v klubu na Češkem. Otroka vedno bolj vesta, da sta v stiku z vrhunskim športom. Kljub vsemu ju pa skušam malo oddaljiti od vsega, trenersko delo ni ravno najlažje, veliko je pritiskov. Po navadi je tako – kadar se zmaguje, so zaslužni igralci, kadar se izgublja, so krivi trenerji.

Kako ste se privadili življenju na Češkem?

Otroka precej hitro, žena Leja pa malo težje, saj je morala med drugim pustiti službo, ki ji je bila všeč. Malo smo dvomili, kako bo, pa sta se fanta na koncu najlaže prilagodila, otroci se hitro vključijo v okolje. Mark hodi v češko zasebno šolo, ki daje malo več svobode, nekako po finskem principu, mlajši je pa še v vrtcu. Oba znata češko in angleško, ker sta hodila v dvojezični vrtec.

Kako je vas oblikoval šport, kaj vam daje, poleg kruha seveda, in kako vzgajate svoja sinova?

Najprej je disciplina, potem predanost – če hočeš biti uspešen v kateremkoli poslu, moraš biti predan. Ne verjamem v polovičarstvo; če se osredotočaš na eno stvar, si lahko veliko uspešnejši, in pa skupinsko delo. Ves čas sem bil v kolektivnem športu in verjamem, da je moč skupine veliko večja kot moč posameznika. To je tudi vodilo v trenerskem poslu. Otroka seveda vzgajam v športnem duhu, čeprav je trenutno nekaj motečih faktorjev – kar se tiče elektronike. (smeh) Šport seveda ni najpomembnejši, bistveno je, da se znajo vključiti v družbo, vedo, da si kot posameznik pomemben, a nisi edini, da se je treba povezati. Verjamem v skupinsko delo, moraš biti odprt, pripravljen na nove stvari, nove poglede, ne trdno vztrajati v nekih stvareh. Tudi v trenerskem poslu je tako, če bi se usmeril samo v svojo filozofijo, ne bi pa bil odprt za nove poglede, nove ideje, ne bi potreboval trenerskega štaba (smeh) – skušam se dopolnjevati.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Naslovka_Zarja_Jana_31
zarja jana
naslovnica