Mnogim športnikom je pomagal pri psihofizičnem razvoju, tudi olimpijskemu in svetovnemu prvaku v metu kladiva Primožu Kozmusu, saj je bil član njegovega strokovnega tima, pozneje pa še njegov trener.

Kot bioterapevt je bil dvakrat na olimpijskih igrah. »To sta bili izkušnji, ki se ne moreta primerjati z ničimer meni znanim. Le na olimpijskih igrah sodeluje več kot dvesto držav. Olimpijske igre (OI) so tudi edina prireditev na svetovni ravni, na kateri je dovoljen nastop samo tistim, ki si to s svojimi športnimi rezultati zaslužijo. Vse ekipe bivajo v skupni olimpijski vasi, zato je to tudi predstavitev vseh kultur sveta. Izjema je samo ameriška reprezentanca, ki iz meni neznanega razloga biva zunaj olimpijske vasi,« na družbenih omrežjih opisuje dogajanje največjih športnih iger.

»Človek, ki tega ni doživel v živo, težko razume vse emocije, ki jih ta dogodek sproža,« podčrta.

marjan
Primož Lavre
Marjan Ogorevc

Še dobro se spominja, pravi, kako je bilo, ko je bil s Primožem Kozmusom na OI v Pekingu, kjer je bil priča njegovi zmagi. »Ko je igrala slovenska himna, so nas preplavile emocije, take, da tudi govoriti nisem mogel,« se poln čustev ozira v preteklost, v trenutek, ki ga je zaznamoval in ga ne bo nikdar pozabil.

Delo in zmaga

Poudarja, da je za športnike že samo sodelovanje na olimpijskih igrah največ, kar lahko dosežejo, zmaga na OI pa je vrhunec njihove kariere. »Čeprav je zmaga najbolj pomembna, pa kot bioterapevt na šport prvenstveno gledam mimo končnega rezultata; tekmovanje je le preplet dela ter specifičnega in raznovrstnega znanja, predvsem pa o izidu odločajo vse ravni športnikovega bitja.«

Razlaga, da je s športniki kot bioterapevt in trener v prvi fazi sodelovanja delal tako, da jim je najprej poskušal približati razumevanje, da je šport namen, poslanstvo, ki mu ga je izbrala njegova duša. »Torej je sredstvo za njegov razvoj na vseh ravneh, telesnih in duhovnih ali nadtelesnih. Športnikovo življenje nima posebnega namena le zanj, pač pa tudi za širšo skupnost. Nujno se je zavedati, da se vse dogaja z razlogom; ko v sebi prepozna nemirno energijo kot znak potrebne spremembe in globljega zavedanja, naj še posebej skrbno prisluhne svojemu telesu,« odstira tančice principov svojega dela. 

Preseže se

Nadalje razlaga, da je športna dejavnost, ki si jo je športnik izbral, možnost, da v sebi spozna in navzven izrazi svojo duhovno komponento. »Šport je v tem primeru tudi sredstvo, s katerim športnik preverja in nadalje razvija svoje skrajne zmožnosti. Za izboljšanje rezultatov je vedno treba uporabiti nova spoznanja, tako tista, ki nastanejo na podlagi lastnih izkušenj, kot tista, ki mu jih posredujejo razni strokovnjaki. Tudi to je pripomoček za širjenje zavesti in stopnjevanja energije. Vse to je treba početi dnevno, več tednov, mesecev, leta. Na koncu bo nagrajen, četudi ne bo postal olimpijski zmagovalec – bo pa postal mojster svojega življenja,« so sogovornikove besede.

Odnos je osnova

Pravi še, da če športnik poleg tekmovalnim sledi še drugim ciljem, se bodo hkrati razvijale njegove druge danosti. »Pomembno za vsakega človeka je, da verjame in zaupa v tisto, kar dela; da razume, da nobena stvar, nobeno delovanje, ne more biti samemu sebi namen. Prav tako določena dejavnost, tako kot tudi določena športna disciplina, sama po sebi ne more biti bolj ali manj duhovna. Zavest se dviga le s pomočjo odnosa do nečesa, kar delamo, pa naj si bo to športnik, ki se giba na sceni velikih denarnih vložkov, ali pa obrtnik, ki uživa v svojem poklicu. Seveda sam odnos kot tak še ne more zagotoviti uspeha. Je pa predanost treningu in zaupanje v tim ter pričakovanje profesionalnega odnosa od vseh, ki kakorkoli sodelujejo v športu, osnova. Tako kot pri vsem, kar delamo, bi morale biti tudi v športu materialne koristi po pomembnosti šele na drugem ali tretjem mestu.«

Bodi dober

Bioterapevt in trener v svojem zapisu na temo olimpijskih iger ugotavlja, da mora športnik posebno pozornost nameniti razvijanju in ohranjanju dobrih odnosov do okolja, še posebej pa mora negovati bližnje odnose s trenerjem, fizioterapevtom, maserjem in drugimi. »Naj se zaveda, da kljub temu, da ima morda izjemne sposobnosti, brez oseb, ki ga podpirajo in strokovno vodijo, ne more uspeti v tako zahtevnem kolesju, kot so vrhunski športni dogodki. Pogosto športniki po tem, ko pridejo na vrh, v pijanosti zaradi uspeha, včasih tudi iz sebične zaverovanosti vase, pozabijo na vse okrog sebe. Stara modrost pa pravi: Ko se vzpenjaš navzgor, bodi dober z vsemi, ker se boš nekoč vračal in se z njimi ponovno srečal!«

Politiki izrabljajo uspehe

Sogovornik je dejal, da športniki ob svojih dosežkih, ko so na vrhu, včasih pozabijo na vse okrog sebe, na tiste, ki so jim pomagali, da bi tja prišli. 

Drugače pa Ogorevc pravi, da če smo v tem času kaj zares potrebovali, so to olimpijske igre, da se medijski prostor, ki je sicer zasičen s »pokvarjenimi in preračunljivimi politiki, ki se poskušajo zadržati na položaju do volitev«, končno namenja še čemu drugemu. Postavlja se mu vprašanje, kako to, da športniki, podjetniki, kulturniki in ostali zmorejo delovati duhovno, nepristransko in v imenu višjega cilja, tega pa ne zmorejo politiki. »Zdi se, kot da so politiki tisto najslabše, seveda so tudi izjeme, kar premore naša družba. Sam to, koliko je nekdo duhoven, ne določam s tem, kaj dela, ampak kakšen odnos ima do tega, kar dela. In v času korone nam ravno politiki sebe kažejo v najslabši luči. Kažejo nam nasprotje od tega, kako bi morali delovati. Morda pa je ravno to, da nam pokažejo, kako ne bi smeli delovati ...«

Predsednik je kar prišel

Upa, da se zdaj politiki ne bodo oglašali in pristavljali svoj lonček k uspehu naših športnikov na olimpijskih igrah. »Ko smo se leta 2008 s Primožem Kozmusom vrnili z olimpijskih iger z zlato medaljo, se je takratni predsednik vlade, ker so bile volitve blizu, kar sam povabil v Brežice na proslavljanje medalje. Seveda so ga ljudje izžvižgali in je lahko sam spoznal, kako je osovražen. Takšnih primerov poznamo več, naj zato omenim samo še enega. Ko so naši košarkarji postali evropski prvaki, je na igrišče stopil predsednik države. Zdi se, kot da je gluh za to, da politikom tam ni bilo mesta,« pravi Marjan Ogorevc.