Za 30. rojstni dan naše države se je popeljal naokrog s popolnoma obnovljeno stoenko, na katero je zataknil štiri slovenske zastavice. V kleti se skriva že skoraj do konca obnovljen rdeč fičko, ki ga bo Milan sem ter tja odpeljal na kakšen »sprehod« po okolici. Motor, ki ga vozi, je prav tako vsega spoštovanja vreden, težek več kot 400 kilogramov. Mojca vozi lažjega, pa tudi sin je ljubitelj motorjev. Kako se ljubezen do rohnečih stvari prenaša iz generacije v generacijo, smo se pogovarjali v njihovi prelepi hiši z urejenim vrtom v Šenčurju.

Prvi voznik avtobusa v družini je bil Mojčin oče

»Prej sva z ženo Mojco imela gostilno, a jaz sem si želel voziti avtobus,« začne svojo zgodbo Milan. »Bil sem star že krepko čez 40, kakšnih 48, ko sem šel delat izpit, navdušil me je prijatelj, ki ga je tudi delal. Prakso sem si nabral v zasebnem podjetju, potem sem se prijavil v podjetje Alpetour, to je današnja Arrivo.« Po poklicu je avtomehanik, delal je kot vzdrževalec in ključavničar, potem sta, kot že rečeno,  z Mojco imela najeto gostilno. »Mojca je delala na Brniku kot varnostnica, na rentgenu za sprejem potnikov na letala. Enkrat je šla z mano na izlet, ko sem z manjšim avtobusom peljal izletnike. Rekla je, da takšen avtobus bi pa še ona vozila, jaz pa sem ji odvrnil, da če bo naredila izpit, bo lahko vozila tudi velike avtobuse. To sva se pogovarjala v soboto, v ponedeljek sem jo že kar prijavil na zdravniški pregled. Tudi v mojem podjetju sem vprašal, ali bi jo zaposlili, da ne bi delala izpita brez zveze, in so bili takoj za. Izpit je naredila leto dni za mano, tudi zaposlili so jo takoj.« Mojca nam zaupa: »Veselje do vožnje avtobusa sem imela že od malega, saj je bil moj oče voznik avtobusa. Kot otrok sem rada hodila z njim na turistične vožnje. Kasneje je z avtobusa presedlal na tovornjak. Že takrat sem razmišljala, da bi naredila izpit za tovornjak in da bi to postal moj poklic, a me oče ni nič spodbujal pri tem, morda je mislil, da to ni primerno za žensko, pa imela sem majhne otroke. Tako je ostalo samo pri želji. Tudi pri izpitu in odločitvi za vožnjo avtobusa bi zagotovo še odlašala, saj nisem bila dovolj samozavestna. A me je mož pri tem tako spodbujal, da se je vse zgodilo v enem tednu. Šla sem na zdravniški pregled, se prijavila na izpit ... 25 let sem delala v Iskri, nato na Brniku. A to niso bili moji sanjski poklici. Avtobus pa res vozim z veseljem. Vedno sem rada sedla za volan avtobusa in si predstavljala, kako bi ga vozila. Če bi moj oče doživel, da sem srečna voznica avtobusa, bi bil gotovo ponosen name,« je prepričana Mojca. »Zdaj že vnukinja pride k meni in sede za volan,« jo dopolni Milan. Morda bo kdaj tudi ona postala voznica tega zahtevnega vozila. Oba se zasmejeta tej moji misli.

Uživa za volanom

Mojco vprašam, kaj jo tako vleče k vožnji avtobusa. »Ne vem, preprosto uživam. Veliko vidim, potujem, spoznavam druge kraje, prevozila sem dosti evropskih cest in mest. Potnike vozim na izlete po Evropi.« Zanima me, ali sliši kakšne pripombe na račun tega, da je ženska. »Na začetku so se res malo ozirali in rekli kakšno na moj račun, na primer: O, danes nas bo pa ženska vozila! Ampak nikoli nič žaljivega. Veliko ljudi me pohvali, da lepo vozim, veliko se mi jih zahvali za umirjeno vožnjo brez 'cukanja'. Kakšni mi rečejo, da znajo biti moški za volanom dosti bolj divji, da bolj stopajo po zavorah in pedalu za plin, da imajo težjo nogo. Jaz pa rada vozim z občutkom, varno.«

Na Nanos z avtobusom

Mojco vprašam, katera je bila njena najbolj grozna pustolovščina z avtobusom. Kot iz topa izstreli, da je bila to vožnja z velikim avtobusom na Nanos. »Cesta je ozka, pod njo so skale, prepadi. Avtomobili, ki sem jih srečala na poti, so se morali umikati vzvratno. Peljala sem izletnike, na vrhu so mi rekli, da je ta cesta primerna za manjše avtobuse ali kombije, ne pa za tako velik avtobus. A tega nisem vedela. Šele po koncu poti sem se zavedela, kakšno težko pot sem opravila. Šlo je na milimetre,« se danes smeje Mojca. »Saj so še kakšne druge zahtevne, ozke poti, ki jih prevozim, pa v snegu, odgovoren si za potnike, tudi za otroke ... a treba je prevzeti odgovornost in iti.«

21 ur od doma

Pet nasvetov za varno vožnjo:

-   ustrezna hitrost

- upoštevanje prometnih znakov in signalizacije

- upoštevanje varnostne razdalje

- varno vključevanje v promet

- treba je paziti na pešce, kolesarje in motoriste ter druge udeležence v prometu

V pogovor vskoči sin Uroš, ki si je tudi vzel čas za nas. »Včasih greš na vožnjo še z enim voznikom in vožnja lahko traja 21 ur. Ob treh ponoči greš od doma, naslednji dan ob polnoči prideš domov. V službi si 21 ur.« Pove nam svojo zgodbo o ljubezni do velikih vozil: »Moj stari oče je vozil tovornjak in med počitnicami sem se vozil z njim. Vožnjo imam strašno rad. Naredil sem tudi višjo prometno šolo. Mami in ati sta mi predlagala, naj se zaposlim v istem podjetju kot onadva. Leta 2014 sem naredil najprej izpit za tovornjak, takšna so pravila, potem pa še izpit za avtobus in zdaj ga vozim že osmo leto. Všeč mi je, da nisem zaprt med štiri stene, da se ves čas nekaj dogaja, da sem ves čas na terenu, med ljudmi. Ljudje so sicer včasih tudi sitni, a moraš imeti mirne živce. Tudi na cesti se situacija spreminja iz minute v minuto, kultura voznikov v Sloveniji ni ravno na najvišji ravni, dosti je izsiljevanja in prehitevanja, zato moramo biti ves čas skoncentrirani. V Avstriji in Nemčiji so dosti bolj kultivirani vozniki,« razmišlja Uroš.

Ljubezen do motorjev

Kako pa se je vsa družina nalezla ljubezni do motorjev? »Mož je vozil motorje že kot otrok,« pojasni Mojca. »Ko sva gradila hišo, se je nekega dne kar pripeljal z novim motorjem, potem smo se z njim vozili enkrat otroci, drugič jaz. Potem se je odločil, da bo kupil novega, meni pa ponudil, ali želim obdržati njegovega. Pa sem šla delat izpit za motor. Na svojem motorju sem vozila sina, on je vozil hčer, pa smo hodili na enodnevne ali pa večdnevne izlete. Takrat, tega je že 30 let, res ni bilo veliko voznic motorjev. Nekateri so kar debelo pogledali, ko sem snela čelado. (smeh) Danes ženska na motorju ni nič posebnega«. Kaj pa varnost, me zanima. Zakonca Smolej skoraj v en glas odgovorita: »Dober motorist je tisti, ki vozi dolgo, ne hitro!«

Obnavljanje starodobnikov

Milan mi razkaže podzemno garažo, v kateri se sveti čisto obnovljen fičko. Kako je lep! »Obnovil sem ga čez zimo,« se pohvali. »V naši družini imamo radi vse, kar diši po bencinu,« se zasmeje. Malo ga podražim, da so odvisni od bencinskih hlapov, pa pravi, da tako hudo pa ni. »Kot otrok je pomagal stricu, ki je bil mehanik,« Milanovo ljubezen do starodobnikov pojasni Mojca. »Ves čas sem bil pri njem v garaži, tudi sam sem kaj šraufal«, zavijal in odvijal,« se pohvali Milan, »tudi svoje avtomobile in motorje popravljam sam.« Dobro mu gre tudi izdelovanje lesenih objektov na vrtu, sam je naredil senčno uto, kozolec in visoke grede. Blagor ženi Mojci, ki ima doma mehanika, tesarja, mizarja, konstruktorja v eni osebi! Da na visokih gredah ni niti enega plevela, pa seveda skrbi Mojca.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_30
Zarja Jana
naslovnica