Breda Šprajcar

Pilotka Breda je prej letela, kot vozila avto

Katja Božič / Revija Zarja Jana
25. 7. 2021, 20.15
Posodobljeno: 25. 7. 2021, 20.15
Deli članek:

Ko reče, da je prej letela, kot vozila avtomobil, se poklicna policijska pilotka Breda Šprajcar prav nič ne šali.

Zarja Jana
Breda Šprajcar, pilotka policijskega helikopterja

Njeno življenjsko poslanstvo se ji je razkrilo že v najstniških letih, ko je v Lescah večkrat letela z očetom, športnim pilotom. Nad letenjem se je navdušila, ker se je v zraku počutila tako svobodno, odmaknjeno od vsega dogajanja na tleh. Jadralno letalo je pilotirala že pri sedemnajstih letih. Čeprav je danes ena redkih pilotk v razmeroma moškem poklicu, se ji njeno delo zdi povsem samoumevno – helikopter tako ali tako ne ve, kdo ga upravlja, moški ali ženska, se nasmehne.

Nazadnje je letela pred dobrima dvema tednoma, vmes je bila nekaj dni službeno odsotna. »Nadzorovali smo državno mejo, in ko smo se po opravljeni nalogi vračali v bazo, smo slučajno videli spremljevalno ekipo akcije Deželak junak. Spustili smo se bliže in jim pomahali, oni pa nam nazaj, je bilo prav simpatično,« se spominja. 

Občutek svobode te zasvoji

»Občutek svobode v zraku, pogled na pokrajino iz povsem druge perspektive te povsem zasvoji,« nadaljuje, medtem ko nam v hangarjih letalske policije na Brniku predstavlja policijske helikopterje, pripravljene na akcijo. Dva med njimi sta ji še posebej pri srcu, in sicer legendarni Agusta Bell 212 iz leta 1978, ko se Breda še niti rodila ni. »To je poseben helikopter, ki ima svoj čar. Tisti, ki ga poznajo, vedo, kaj mislim,« se nasmehne. Njen drugi ljubljenec pa je precej sodobnejši in namensko policijsko opremljeni Eurocopter 135, odličen za operativno delo. Čeprav je danes v kabini helikopterja povsem domača, pa so bila njena prva ljubezen seveda letala. Pri sedemnajstih je z jadralnim letalom že sama jadrala nad gorenjskimi hribi. Tako navdušena je imela samo en cilj – da bi njene sanje o letenju postale njen poklic. Zato se je vpisala na strojno fakulteto, letalsko smer, nekaj let pozneje pa se je prijavila na razpis letalske policijske enote za pilota helikopterja in bila sprejeta. »Pravi blagoslov je, če se že tako zgodaj v življenju v eni stvari tako najdeš, kot sem se jaz v letenju, in da sem na nebu še vedno srečna. Mislim, da me to ne bo nikoli minilo, od letenja postaneš kar malo odvisen.«

Prvo srečanje s helikopterjem

Po zaključenem študiju je sodelovala z zasebnim helikopterskim podjetjem, tam je spoznala, kako zelo uporabni so helikopterji. »Medtem ko te letalo odpelje samo od točke a do b, so helikopterji povsem druga dimenzija – v zraku lahko lebdijo, ne potrebujejo pristajalne in vzletne steze, saj lahko pristajajo na travnikih, cestah, z njimi lahko rešuješ življenja, iščeš pogrešane ljudi, voziš različne tovore ... To me je povsem fasciniralo. Tam sem naredila športno licenco za letenje s helikopterjem, potem pa sem se, kot že rečeno, prijavila na razpis policije in bila izbrana. Helikoptersko letenje je zelo dinamično, opravljamo veliko različnih nalog – tako policijske kot humanitarne, kar mi je zelo všeč, nikoli ni dolgčas. Letenje, tako poklicno kot tudi za dušo, zahteva namreč popolno osredotočenost, celega človeka in veliko časa. Kadar smo v zraku, smo z mislimi vedno stoodstotno osredotočeni na nalogo.« Za krmili sta običajno dva pilota. »Izkušenejši je v vlogi kapitana, drugi je kopilot. Vodja določi, kateri del naloge bo kdo opravljal. Opravljamo kompleksne, zahtevne naloge, zato sva v posadki dva pilota. Pilot, ki asistira, ima prav tako veliko dela – navigira, spremlja delovanje instrumentov, porabo goriva; en tank zadostuje za od dve do tri ure letenja – poleg tega komunicira z vsemi vpletenimi v akcijo in jo usklajuje. Med nalogo vedno sodelujemo še s kolegi na tleh, zdravniki, bolnišnicami, reševalci. Velikokrat imamo v posadki tudi letalca tehnika, ki asistira pri izvenletaliških pristankih, odpre vrata in usmerja pilota pri pristanku, je tudi v vlogi operaterja kamere in elektromotornega vitla za gorsko reševanje.«

Na vsak let se posebej pripravijo

»Pregledamo vse aktualne informacije za tisti dan, vremenske razmere, na kratkem sestanku se dogovorimo, kaj bomo delali, vse, kar se da, organiziramo že na tleh, ker imamo v zraku vedno polne roke dela. Ves čas skrbimo za usposobljenost, psihično in fizično pripravljenost, hodimo v simulatorje, kjer treniramo upravljanje helikopterja v postopkih v sili, se pravi delovanje v sili, kako reagirati v primeru različnih odpovedi v helikopterju. Minimalni še ugodni vremenski pogoji za letenje so predpisani in jih moramo upoštevati. Moramo se zavedati, da biti junak za vsako ceno in kršiti pravila lahko pomeni, da ogrozimo svoja življenja in življenja tistih, ki so po naključju pod nami.« Pri tem se spomni akcije, ko so se morali zaradi vremena odločiti za umik. »Imeli naj bi inkubatorski prevoz nedonošenčka. Leteli smo že na lokacijo, kjer naj bi ga vkrcali in z njim leteli v Ljubljano, ampak v zraku je bila tako močna turbulenca, celo močnejša, kot je bila napovedana, da smo presodili, da bi bila pristanek in vzlet preveč tvegana, zato smo se morali vrniti v bazo. Otročka pa so potem odpeljali z rešilnim avtomobilom.«

Najtežavnejša so gorska reševanja

Vreme v gorah je zelo nepredvidljivo, zahtevni pa so tudi same lokacije in načini reševanja. Prav tako so težke nočne naloge, psihično najnapornejše pa akcije, v katerih so vključeni otroci. »Če veš, da iščeš otroka, ali je pacient, ki ga pelješ, otrok, je nekaj povsem drugega kot z odraslimi osebami. Včasih kakšno takšno akcijo nosiš s seboj še nekaj dni.« Ob takšnih težkih primerih se v Policiji lahko obrnejo na psihologa, največkrat pa pomaga že pogovor s kolegi. »Skupaj smo v tem, zato še najbolj razumemo drug drugega. Sicer pa vse skupaj vzamem kot del službe, ne more se vedno vse srečno končati, na to gledam precej razumsko. Z leti dobiš tršo kožo.« Ena njenih najzahtevnejših akcij je bila nočno iskanje otroka. »Bil je hud mraz, zelo temna noč, slabo se je videlo, iskali smo ga s termovizijsko kamero. Z iskalci na tleh smo si razdelili območja iskanja. Slednji so ga potem našli in na srečo se je vse dobro končalo.«

Odgovorno v gore

Glede na letne čase pa so najnapornejše poletne akcije – zaradi vročine in zato, ker se poveča število reševanj v gorah. »Tega je iz leta v leto več. Sicer smo tukaj, da pomagamo, ampak vsako reševanje je tveganje. Zato res pozivamo ljudi, da se v gore odpravljajo odgovorno in primerno opremljeni. Kar se policijskih nalog tiče, pa je zaradi svetovnih razmer trenutno najaktualnejši nadzor državne meje zaradi ilegalnih prehodov. Ker vse te akcije poleti po navadi potekajo v veliki vročini, se poskušamo potem tudi ustrezno spočiti, saj nikoli ne veš, kaj bo še prinesel dan na dežurstvu. Kadar je res intenzivno, nimamo niti možnosti normalno nekaj pojesti. Zato je res pomembno, da se znotraj dežurstva, ki traja dvanajst ur, ustrezno spočijemo, poleti ohladimo, pozimi pa ogrejemo. Naši urniki so vedno sestavljeni tako, da smo po nekaj intenzivnih dneh dela prosti in se lahko dovolj spočijemo.«

Pri letenju ni prostora za strah. »Situacije moramo imeti pod kontrolo, za to se šolamo. Ne dovolimo si priti v situacijo, ki je ne bi obvladovali.« Nam pa potem v šali pove, da na tleh jo pa vseeno spreleti kakšen strahec. »Recimo pred kačami in zobozdravnikom.« (smeh)

Med poklicnimi policijskimi piloti sta le dve ženski

»Ženske smo deležne več pozornosti, ker smo tako redke, sicer pa moramo opraviti enaka usposabljanja in izpite. Moški so me vedno dobro sprejeli in zdi se mi super, da lahko tudi ženske letimo, povsod po svetu nimajo te možnosti. Že zelo mlada sem se začela ukvarjati z letenjem, to me je povsem prevzelo in pritegnilo, po pravici povedano, se nisem nikoli ukvarjala s tem, da je to pretežno moški svet.« Kljub temu da je v uniformi 40 ur na teden, da je oblečena in obuta za akcijo, se vidi, da je rada urejena. Moderna ura, nakit, urejeni nohti, skrbno naličena. V prostem času se zato rada bolj svobodno in ženstveno obleče. Čeprav je precej pogosto tudi povsem športna. Šport je namreč prav tako pomemben del njenega življenja, saj mora biti tudi zaradi službe v dobri kondiciji. Zadnja leta zelo rada vesla na deski – supu. Sicer pa jo razvedri tudi branje dobre knjige, fotografija in seveda njen devetletni sin Nik. »Najbolj se najdeva v športu, skupaj tečeva. Je bolj potepuške narave, zato sva vseskozi v akciji.« Na mamo pilotko je zelo ponosen. »Ne nazadnje je z mano letel že v trebuhu,« se smeji Breda. Odkar leti s helikopterjem, še ni sedla za krmilo letala, pogreša predvsem letenje z jadralnim letalom. Trenutno še ni čas za to, a verjame, da bo z njim še letela.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica