Že pri devetnajstih je kot študent fizike začel to poučevati na osnovni šoli, nato še na srednji, potem pa je pri 24 dal odpoved, saj je uvidel, da to ni njegova prihodnost. Deset let je delal tudi kot novinar tako za radio kot časopis, pisal o kulturi in športu. Vmes je oddelal tudi kakšen računalniški tečaj za podjetja in kmalu spoznal, da težava v podjetjih ni v pomanjkanju računalniških orodij, za katero je hitro našel rešitev, ampak v načinu razmišljanja. Zato se je lotil študija psihologije, da bi jih lažje razumel. Podjetja so ga najemala, da bi jim optimiziral poslovni proces, a je pri tem ugotavljal, da je njihova težava v tem, da ne morejo spremeniti navad. Že kot 25-letnik se je spraševal, kje tiči bistven razlog za krize v podjetjih.

Laično bi dejala, da so podjetja precej zapleten organizem s toliko različnimi ljudmi na kupu, da je že samo po sebi to izjemno težko upravljati.

Ampak večinoma je vse odraz vodje. Različni ljudje vas poznajo v različnih vlogah in tudi vi se na različne ljudi odzivate različno, zato je pomembno, kako se mi odzivamo na vodjo. To pa je odvisno od njegovega načina vodenja, pri čemer se lahko dotakne nekih vaših spominov iz otroštva, kakšne šibke točke. Velikokrat pa vodje projicirajo neke svoje slike v zaposlene oziroma v podjetje. Ravno v knjigi Mi uspešni, mi srečni sem opisal primer uspešnega in nagrajenega podjetja. V Sloveniji se podjetjem oziroma menedžerjem podeljujejo različne nagrade in mnogih, ki so sprejeli nagrado, praktično že naslednji dan preprosto ni bilo več nikjer. Ukvarjal sem se z raziskovanjem tega fenomena in z dvajsetimi dobitniki specifične nagrade opravil intervjuje. Ugotovil sem, da večina njih ali ni imela očeta ali pa je bil ta zelo strog – nikoli jih ni pohvalil. Zato so ves čas očetovo pohvalo iskali skozi podjetje. To je bil njihov motor, psihološki vzorec, zakaj biti uspešen. V tistem trenutku, ko so dobili pohvalo v obliki nagrade, je ta nanje učinkovala enako močno kot pohvala očeta. Potem za svoje delo niso več našli motiva. 

krajnc (1)
Šimen Zupančič
Dr. Milan Krajnc, ekonomist in pishoterapevt, nominiranec za Nobelovo nagrado

Pa saj bi si podjetje želelo takega zaposlenega, ki je tako neusmiljen do sebe, da se hoče nenehno dokazovati.

Ampak to ni iskreno. Taka oseba deluje na nezavedni ravni – to, kar on misli, da je za vas motivacija, jo lahko vi kot zaposleni dojemate kot manipulacijo. Z vami tako manipulira na mehak način in na koncu boste rekli samo to, da ste izgoreli. Zakaj? Ker vas je nekdo k temu peljal, vodil vas je v izgorelost. To je bistvo vsega gospodarstva. Če pogledamo gospodarstvo na splošno – zadnjih desetih let temelji na neki zunanjosti. Potrebe, na podlagi česa mi ekonomijo ustvarjamo, v resnici niso naše, ampak kot da jih nekdo v nas vcepi.

Kot da smo programirani, da gledamo zgolj v eno smer?

To se ni zgodilo načrtno, ampak se je razvilo spontano. Ker je šlo tako vse hitro naprej. Ampak tako naprej ne gre več. Zaradi epidemije nam je postalo vsaj malo jasneje, da toliko materialnega ne potrebujemo. Ljudje so malo bolj začeli gledati nase, in če bomo bolj gledali nase, bomo začeli spodbujati svoj pravi potencial, s katerim smo se rodili. To so naše srčne želje, to, kdo v resnici smo.

Če bomo izražali druge potrebe, bo začela tržna ekonomija potrebe na trgu vrteti v drugo smer. Iz tega je sestavljen moj dinamični model vodenja, kar so nekateri prepoznali kot novo ekonomijo, zato so me predlagali za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Čeprav nima toliko zveze z ekonomijo, saj vse izvira iz naše psihe, iz naših potreb. Če želimo dolgoročno delati zdravo, rešiti zemljo in nočemo več imeti toliko bolnih ljudi, moramo začeti spreminjati koncept.

Kako ta nominacija odzvanja v vas? Ste bili presenečeni?

Niti ne, meni se je zdelo nekako normalno, ko je profesor dejal, da mora za to slišati ves svet. Nobelova nagrada oziroma že nominacija zanjo pa je dober marketing. V vsakem primeru bi dejal, da je moj pristop inovativen, kar je na zagovoru doktorske naloge v Beogradu, v Evropskem centru za mir in razvoj Univerze Organizacije združenih narodov za mir, potrdil predsednik komisije, oseminsedemdesetletni profesor iz Luksemburga. Evropski center za mir me je tudi predlagal za Nobelovo nagrado.

Vaš dinamični model vodenja je nekakšen načrt za prihodnost?

Tako je.

Kakšno bi torej moralo biti gospodarstvo prihodnosti?

Gre za nov red, naravni red. Začel sem razmišljati, kako bi narava vodila podjetje, in za primer vzel gozd. V njem se vse zgodi brez nekega pritiska, gre za krožen proces: pogajanja, skladiščenje, proizvodnja, dobiček – vse se zgodi takrat, ko se mora, ampak nihče ne gleda na delovni čas. Če bi ljudje delali po nekem notranjem občutku, bi vse teklo, nihče ne bi plačeval položnic, povsem druga zgodba bi se odvijala ...

To verjetno ni realno?

V tem trenutku ne.

Zadovoljni bi bili že z veliko manj. Da bi bil tempo dela vsaj malo bolj človeški. Kako bi potekalo neko prilagoditveno obdobje?

Kam pa teži ves svet? To se nam nekega dne mora zgoditi, sicer se nam bo družba porušila, ne bomo več zdržali. Zmanjkuje kapacitet, narava je onesnažena, preveč smo nestrpni drug do drugega – poglejte te skrajnosti! Ko se je pri nas začelo omenjati državljansko vojno, se mi to sploh ni zdelo nekaj tako zelo tujega. Kakor se stvari odvijajo, me na koncu kaj takega ne bi presenetilo.

Če torej pogledamo gozd, ima v zdravi kondiciji vsako leto triodstotno rast – to je kot dobiček v podjetju, ampak pod pogojem, da se ob tem tudi zmanjša (čiščenje gozda …). V podjetju pa bi moral dobiček nastati na osnovi čiščenja, odstranjevanja nepotrebnih stvari, z zmanjševanjem notranjih rezerv. In ko prideš do določene meje, ne moreš več rasti. Samo poglejmo Apple, Microsoft in druga megalomanska podjetja, kako se napihujejo in rastejo v neskončnost. Enkrat bo ta balon počil.

Meni se zdi, da se največji svetovni igralci, multinacionalke, nikoli ne bodo ustavili.  

Enkrat jih bo ustavila narava.        

To že, ampak bomo potonili skupaj z njimi.

Ni nujno. V prihodnost sicer ne morem pogledati, ampak s svojim modelom sem želel podati smernice za podjetja. Imamo ogromno modelov, ki rešujejo okolje, ampak jih nihče resno ne vzame, ker mora za tem stati kapital.
Ko začnem v podjetju reševati težave, jih skušam najprej naučiti lastne organizacije: kako se pripravijo na dan in kako ga zaključijo, najprej je treba imeti sestanek s samim sabo. Ko je delovnega dne konec, se je treba pripraviti na naslednji dan, saj nas najpogosteje ubija to, da popoldne in zvečer tuhtamo, kaj vse še moramo narediti naslednji dan. Če pa poslovni dan zaključimo, imajo možgani informacijo, da je to že zapisano na papirju, in se s tem več ne ukvarjajo. Na tak način že začnemo zmanjševati stres za 30 odstotkov in razmejevati poslovni del življenja od osebnega.

Cilj je, da ljudje na prvo mesto postavijo osebne cilje, poslovni so podpora temu. Ena izmed vaj za poslovni cilj je, da si morajo zjutraj zapisati, kako se želijo počutiti konec dneva. Osebni cilj je samo občutek, ne nekaj materialnega.
Ko to usvoji posameznik, preidem na kolektiv. Pri dinamičnem modelu vodenja traja teden od ponedeljka do četrtka, v petek se pripravljamo za vikend. Na tak način začnem kot mentor v podjetju ali občini obračati zgodbo. Da se zgodi preobrat, pri nekaterih traja štiri mesece, pri drugih štiri leta.

Veliko dela se sliši, veliko ukvarjanja s samim seboj. Niso pa verjetno vsa podjetja pripravljena na tako preoblikovanje?

Dostikrat so me že poslali skozi vrata, češ, a mi pravite, da sem jaz kriv za to, kar se mi dogaja? Ljudje me namreč pokličejo takrat, ko nekaj ni v redu. Zelo malo jih pokliče zato, ker menijo, da se kot vodja slabo počutijo. 

Pravite, da bodo v prihodnosti najboljši voditelji tisti, ki bodo imeli lastnosti, ki smo jih »pozabili« skozi stoletja, razvite do maksimuma. V mislih imate samozdravljenje, telepatijo, prepoznavanje lastnosti nasprotnika … To se sliši kot ljudje s supermočmi?

Kadar nekoga vidite prvič, si ustvarite prvi vtis, ne na podlagi vida in vonja, ampak na podlagi nečesa drugega – intuicije, šestega čuta, to so naši senzorji v notranjosti. Na to našo intuicijo smo pozabili, in ko sem se v nekem obdobju ukvarjal s preteklostjo, sem se vprašal, kdo so bili naši vodje takrat. Tisti, ki se je zgradil, ki je znal pokazati pravo smer, začutil nevarnost, ki je v nekem krogu ljudi vzbudil avtoriteto in ljudje so se mu odločili slediti. Te sposobnosti imamo tudi danes, ampak kje so? Ljudi, s katerimi delam, poskušam notranje očistiti. Da pridejo do svojega bistva. Učim jih ponovno čutiti tisto, kar v resnici so.

Delate v več državah. Kako ste se uveljavili v širnem svetu?

Delam tam, kjer me potrebujejo. Začelo se je leta 2010, ko mi je Slovenija postala malce premajhna in sem se preselil v Beograd preprosto zato, ker je bila srbščina edini tuji jezik, ki se mi je zdel domač in sem lahko v njem v polnosti delal. Tako sem začel delati v Beogradu, kjer pa dejansko srečuješ ves svet.

Ko mi je umrl dedek, sem mislil, da sva z bratom edina dediča, nato pa smo se na zapuščinski razpravi znašli z več tetami in strici. Mož ene izmed tet, ki je živela v Beogradu, je bil s Titom od leta 1962. Bil je v njegovi gardi, tudi vodja Hiše cvetja, organiziral je njegov pogreb. Ko sva se spoznala, me je vprašal, kaj je moj cilj. Odgovoril sem, da bi rad postal svetovalec  predsednikov držav – ko nekomu na vrhu narediš premik v glavi, lahko vplivaš na širšo okolico. Pa mi je odvrnil, da to ne bi smel biti problem, češ, saj tile naši so še po vsem svetu (govoril je o članih nekdanje jugoslovanske tajne policije, op. a.). Tako je 2014 poklical v Venezuelo: prihaja moja kri, sprejmite ga kot Tita. In točno tako se je zgodilo. Takrat so se v Venezueli začeli protesti, zato so me preselili v Peru, kjer se je začela kampanja za predsednika. Pokazali so mi fotografije kandidatov, in ko sem izbral gospoda, češ da bi bil zanimiv, so me z njim seznanili. To je bil Pedro Pablo Kuczynski, ki je nato zmagal v prvem krogu in bil prepričan, da sem mu pri tem pomagal. Na tak način so se mi odprla vrata Latinske Amerike. Lahko bi rekel, da mi je Tito odprl vrata.

Druga vrata pa mi je odprl Miha Pogačnik, ki sem ga srečal na nekem kongresu v Ameriki. To je Slovenec, violinist, ki podjetja reorganizira s pomočjo glasbe. Menedžment podjetja postavi v sredino in jim preko Bachovih simfonij pokaže drugo pot, kako voditi podjetje. Začela sva sodelovati. Dela v svetovnem vrhu, z njim sem bil v upravah velikih avtomobilskih podjetij, kot so Porche, Daimler, Volvo … Zanimalo jih je, kako delam, in nekateri med njimi so postali moje stranke.

Tako so odprti do nepoznanega svetovalca, ki je za povrhu še iz neznane države?

Imel sem dobro priporočilo, predvsem jih pa zanima, kaj znaš. Oni ne ločijo Hrvatov, Slovencev, morda te označijo le kot Evropejca, za ta »velike« so ljudje samo ljudje, zanima jih zgolj, kako jim lahko pri nečem pomagaš.

Na kateri postaji življenja so prišle knjige, kot so priročniki za moške in ženske. Je to drugi del vaše kariere?

Pišem že od svojega desetega leta. Ker je bilo v družini ogromno nasilja (oče alkoholik), sem se zatekel v pisanje in šport, tam sem našel varno zavetje. Danes sem star 46 let in skoraj 36 let že vsak dan napišem nekaj – to dojemam kot dnevno čiščenje. Konec dneva vedno napišem neko besedilo. Prvo knjigo sem izdal pri 17. Ko sem pred 14 leti začel sistematično združevati tekste, so začele nastajati knjige, ki jih omenjate. Vse tisto, kar sem zadnjih 15 do 20 let nalagal, se je pred štirimi leti materializiralo v knjigah.

V eni od teh ste zapisali: moških se ne osvaja, ampak zapeljuje. Kakšna je razlika med osvajanjem in zapeljevanjem?

Osvajanje je zelo ciljno. Ženske zapeljujejo, tako da ne pokažejo neposredno, da jim je nekdo všeč, temveč poskušajo pokazati s svojo energijo, da so vrata pri njej odprta. Moški, če začuti to energijo, je potem tisti, ki bo pristopil. Osvajanje je grajenje spoštovanja, pri osvajanju greš k nekomu, zapeljevanje pa pomeni, da ti nekdo da energijo oziroma »plašč«, da sodiš sem.

Pišem o tem, kar si moški v resnici želimo, pa tega naglas ne povemo. Želimo, da ste ženske samosvoje, da živite to, kar čutite. Tako boste oddale svojo iskreno energijo, ki bo prišla do tistega, ki mu je namenjena, in ta energija bo v moškem prebudila moč, da bo naredil tisti korak naprej.

Pišete tudi, da si ženska želi biti videna, čutena in sprejeta – kaj pa moški?

Predvsem si želi biti slišan.

Odnos med moškim in žensko – še vedno tema, ki zanima vse ljudi vseh narodnosti?

Tako je, tudi arabski svet, kjer se v zadnjem obdobju malo več zadržujem. Tam pa ženske vodijo cel proces.

V eni svojih knjig ste pisali tudi o skrivnosti pogovora v dvoje – po 20 ali 30 letih zakona je verjetno mnoge strah tiste glasne tišine med dvema. Kakšen je vaš nasvet, da te tišine ne bi bilo?

Začnimo se dnevno pogovarjati o občutkih. Partnerja naj se zvečer pogovorita, kako sta občutila dan. Kako sta se počutila v določenih situacijah, ob določenih novicah, osebah. Ti občutki so vedno drugačni in skozi to poganjamo tok komunikacije, tako je lahko pogovor vedno svež. Če ti gre, recimo, na živce šef v službi, poveš, zakaj ti gre na živce – morda te spominja na koga iz preteklosti. Na tak način začneta partnerja drug drugega raziskovati. Če dva rasteta, sta lahko vsak dan drugačna.