Breme epidemije je padlo na otroke

Takšne groze ne smemo otrokom povzročiti nikoli več

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
11. 7. 2021, 07.38
Posodobljeno: 11. 7. 2021, 11.51
Deli članek:

Jasna Čuk Rupnik je upokojena več kot šest let, a v pediatriji še dejavnejša kot nekoč. Je članica skupine za primarno pediatrijo pri Združenju za pediatrijo, kjer je 360 članov med seboj zelo povezanih in si nešteto informacij izmenjujejo skorajda vsakodnevno. Svoj presežek energije pa je dolga leta posvečala centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v logaškem zdravstvenem domu. Z njo smo se pogovarjali tako o zasvojenostih kot o zablodah epidemiološkega leta.

Mateja Jordovič Potočnik
Jasna Čuk Rupnik: »Kolegica pediatrinja je bila šokirana, ko je ugotovila, da se je neka deklica med epidemijo v dobrega pol leta zredila za 20 kilogramov. Zopet drugi bodo šli v anoreksijo, rezanje, samomore ...«
"Zato sem bila povsem šokirana, ko sta se premier in njegova soproga že kmalu zavzela za zaprtje šol. Šole se zapro nazadnje! Najbolje pa je, da se jih sploh ne zapre. In zdaj se vidi, kakšno grozo smo povzročili otrokom. Zato sem zelo angažirana pri tem – to se na tak način ne sme več ponoviti!"

Vzporedno s svojo potjo pediatrinje ste z velikim entuziazmom delali na področju odvisnosti. So vse odvisnosti enako hude?

To bi bilo najlažje potrditi, ni pa čisto res. Če pogledamo samo primerjavo pri prepovedanih drogah – samo za heroin obstaja nadomestek opioidov z dolgotrajnim učinkom (kot neke vrste zdravilo) in zdravljenje je lahko zelo uspešno. Človek se s takšnim zdravilom zdravi zato, da nima fizičnih in čustvenih problemov, ki jih prinaša heroin. Če hoče sebi res dobro, mora pa odkriti tudi način, kako bo zdravil svoje možgane. Pri tem nastopi psihoterapija, a če se že samo vključi med anonimne narkomane in izvaja tistih dvanajst korakov ter ima dobrega mentorja, se lahko čez deset do 15 let njegovi možgani tako predelajo, da ne potrebuje več dolgotrajnega opioida. Psihoterapija je nekaj vredna takrat, ko naredi dejanske spremembe v možganih.

Med drugim raziskave dokazujejo, da nam pri možganski spremembi koristi že en hiter sprehod. Če se napijemo energijske pijače ali zaužijemo odmerek sladkorja, pa je škoda na možganih zelo velika.

Danes je izjemno veliko možnosti tako za zdravljenje kot za preventivo. Največji problem vidim v tem, da pri vseh zasvojenostih obstaja slepa pega – to pomeni, da človek dolgo ne uvidi, da mu nekaj škodi. Ko to naposled uvidi, pa ima vedno neke razlage, češ, saj ni tako hudo. Pri razmišljanju o tem se znajde pred nepremostljivo težavo: že če se loti opustitve kajenja, ga lahko močno  preseneti  in obremeni abstinenčna kriza. Če ljudje ne zmorejo, nimajo opore, se bodo k zasvojenosti vrnili. Slišala sem za gospoda, ki se je k pitju alkohola vrnil po 26 letih abstinence! Ampak se je vrnil tudi  v terapijo. Vrnitev v zasvojenost je normalen del teh bolezni.

Ali morda opažate, da imajo mladi danes kakšne specifične težave glede zasvojenosti – kaj jih bolj premamlja?

To je odvisno od subkulture mladih. Klasična droga v Sloveniji je alkohol, in ko sem enkrat svoje paciente ocenjevala, koliko so pili, ko so bili stari od 16 do 19 let, so navajali grozljive količine alkohola. Spomnim pa se kolega iz gimnazije, ki je bil edini, ki ne samo, da ni kadil, temveč cigarete nikoli ni niti poskusil. Meni se je zdelo to zelo čudno. A ni nič radoveden, sem ga vprašala.  Odgovoril je: Pa zakaj bi poskusil, mene to niti malo ne zanima.

Mlade po navadi muči radovednost in poskusijo skorajda vse. Vsaj za tri droge – nikotin, heroin in kokain – lahko povem, da epigenetsko vplivajo na nas na tak način, da lahko sprožijo zasvojenost že z enim samim uživanjem. In ljudje ne računajo na to.

Kdo vam torej zagotavlja, da ste genetsko zaščiteni, da se ne boste s kokainom zasvojili že ob prvem vnosu?

Zasvojeni smo lahko tudi s hrano – ta nam pomeni tolažbo. Poznam ljudi, ki so jih starši silili jesti in je bila mama zadovoljna šele takrat, ko je otrok že malodane bruhal. Umirila se je šele, ko se je otrok že povsem prenajedel. To ostane v osebi kot prazapis. Tak otrok bo, ko se bo znašel v stiski, čutil potrebo po veliko hrane in bo velike količine hrane iskal podzavestno. In šele ko bo nabasan s hrano, bo zanj svet spet lep (ker takrat se je mama umirila). Takih ljudi je zelo veliko.

Ste mama treh zdaj že odraslih otrok. Če pomislite, da bi vas tale epidemija ujela takrat, ko so bili vaši otroci še na začetku osnovne šole, vi ste bili pa zdravnica, padli bi v sistem šole na daljavo – kako bi se znašli?

Ne vem točno, katero besedo bi uporabila, ampak morda je zveza »konec sveta« še najustreznejša. Seveda sem o tem razmišljala in imam strašno srečo, da sta se starša mojega vnučka odločila, da ga še ne vpišeta v prvi razred (rojen je konec leta). Sprašujem se, kako bi ta dva mlada človeka, ki sta morala oba delati od doma, in to na zelo zahtevnem in odgovornem delovnem mestu, sploh zmogla. Jaz sem od njih oddaljena sto kilometrov, druga babica pa nima časa. Kdo bi tej družini pomagal?

Ko so bili najini otroci majhni, je bil mož mnogo službeno odsoten, tudi med vikendi, jaz pa sem delala trikrat na teden dopoldne in dvakrat popoldne – ob pol dvanajstih sem šla od doma in se včasih vračala domov celo ob polnoči. Zdaj si pa predstavljate, kdo bi najinim otrokom pomagal v šoli? Bili pa so rojeni trije v treh letih in pol. Zato sem bila povsem šokirana, ko sta se premier in njegova soproga že kmalu zavzela za zaprtje šol. Šole se zapro nazadnje! Najbolje pa je, da se jih sploh ne zapre. In zdaj se vidi, kakšno grozo smo povzročili otrokom. Zato sem zelo angažirana pri tem – to se na tak način ne sme več ponoviti! Priznam pa, da je bila na začetku tudi stroka zbegana, začenši s pravilnim nošenjem zaščitnih mask.

Pravite, da je največje nepotrebno breme epidemije padlo na otroke in mladostnike.

Gotovo. Pediatri smo že takrat svetovali, da bi razrede razpolovili, ne da pošlješ polovico razredov domov, druga polovica je pa na šoli. Bistveno je, da zmanjšaš število otrok v razredu in zagotoviš zračenje (na kar so v nekaterih drugih državah mislili že poleti), v razredih poskrbiš  za večje razdalje in za več pouka na prostem, ne pa da šole preprosto zapreš.

Tudi po tem, ko je fakulteta za šport predstavila fantastično raziskavo s katastrofalnimi ugotovitvami, smo ponovno zaprli šole.

Sedaj, ko so se mladi (dijaki) vrnili  v šole, pa se nanje ustvarja izjemen pritisk s pridobivanjem ocen, ne oziraje se na brutalno šolsko leto in urgenten poziv strokovne skupine psihoterapevtov.

Zdaj hočejo znanje, poteka ocenjevanje in izvaja se novo nasilje nad otroki. Kdo se bo zdaj z njimi ukvarjal?! Imajo namreč čustvene potrebe, da vse to, kar se jim je dogajalo, predelajo. Dokazali so, da je tistim otrokom, ki so na vojnih območjih videli mučenje ali pobijanje svojih domačih, zelo pomagalo, če so lahko v razredu pripovedovali o teh grozotah, drugi pa so jim empatično prisluhnili ter sprejemali. To potrebujejo. Če se pa v šoli delamo, kot da se našim otrokom ni zgodilo nič pretresljivega, celo da so razvajenci pred zasloni, to nikakor ni dobro.

Vem, da se na marsikaterih šolah tega problema zavedajo, na drugih pa malo manj. Človek ima samozaščitne in samoterapevtske sposobnosti in nekateri otroci bodo to uspešno predelali, vendar so travme pri mnogih res izjemno hude. Kolegica pediatrinja je bila šokirana, ko je ugotovila, da se je neka deklica med epidemijo v dobrega pol leta zredila za 20 kilogramov. Zopet drugi bodo šli v anoreksijo, rezanje, samomore ... Premalo je tako psihiatrov kot pediatrov. Pri nas v določenih občinah kruto primanjkuje pediatrov.

Pravite, da ste srečni, ker ste bili cepljeni. Priznam, da nisem imuna za strahove in dvome o cepivih proti koronavirusu ...

Saj sem dvomila tudi jaz, pa še kako! Februarja lani sem bila prepričana, da se ne bom dala cepiti. Seznanjena sem z vsemi teorijami zarot, me pridno oskrbujejo z njimi, ampak že po nekaj vrsticah v njih najdem neresnice.

Če se samo dotaknem tega strahu, da bo RNK-cepivo vplivalo na naše gene. Znanstvenika, ki sta razvila Pfizer-Biontechovo cepivo, že več kot deset let omogočata zdravljenje raka z biološkimi zdravili. Potem ko so registrirali cepivo, so ga, seveda, morali označiti za eksperimentalno, javnost je pa sebe takoj videla kot poskusne zajčke. Ne, poskusni zajček je bil tisti zdravnik, o katerem sem brala, da se je dal cepiti poskusno (ne vem, za katero podjetje je šlo). Gre za tako imenovane dvojno slepe študije, pri katerih posameznik ne ve, ali je dobil dvakrat cepivo ali dvakrat placebo (navidezno zdravilo, brez zdravilne snovi), tega tudi cepitelj ne ve. In pozneje je bil v stiski, ker ni vedel, ali je dobil cepivo in je zaščiten ali ne. Takrat se je v Veliki Britaniji že začenjalo cepljenje za njegovo starostno strukturo in ga je resno skrbelo, ali je cepljen. Prosil je, da mu to razkrijejo, in izkazalo se je, da je v poskusu dobil placebo. Seveda se je nato takoj cepil.

Z resnicami in neresnicami o cepljenju se ukvarjate že 40 let. Proticepilski val je v zadnjih letih precej močan.

Pred kakšnimi dvajsetimi leti se je začelo bolj zares. Spomnim se, ko sem šele začela s cepljenjem otrok, pravzaprav ni bil nihče proti, bilo je nekaj povsem normalnega. Seveda smo pazili, koga pa morda ne smemo cepiti, kot se to dela še danes.  

Proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju smo cepili z injekcijo, proti otroški paralizi pa po žlički. Ampak takrat je od dvajset do trideset otrok na leto umrlo od hemofilus inluence tipa B. Ko so uvedli to cepljenje, smo dve soboti zapored cepili, da smo zajeli vse otroke do petega leta, nato pa smo novorojenčke že lahko cepili s petvalentnim cepivom – torej z vsemi petimi cepivi v eni brizgi.

Pri enem običajnem nahodu se telo odzove na tak način, da bi moralo naše telo dobiti 40 cepiv, da bi toliko »delalo« kot pri eni okužbi. Prekužujemo se namreč praktično na deset dni. Ko vas malce boli glava in se počutite slabše, nimate pravega apetita, gre – poleg preutrujenosti – pogosto za okužbo.

Kako ste se v svoji ordinaciji spopadali s starši, ki so proti cepljenju – teh je bilo verjetno iz leta v leto več?

Najprej se zdravnik kar dolgo trudi, da bi pojasnil argumente. Pomagalo mi je, da sem našla strokovni članek, ki govori o tem, da gre za vprašanje PREDsodka. To je stanje možganov neke osebe, in če ima v zvezi z nečim taka oseba predsodek, ta predsodek ni dostopen za informacije. Postalo mi je jasno, zakaj je kljub razlagi – pa sem se res trudila – bilo vse bob ob steno. Pri nekaterih nikakor nisem prebila zidu. Sem jih prosila, naj mi pojasnijo, kaj jih skrbi. Pa so recimo dejali: moja sestra je prizadeta od rojstva, in to zaradi tretjega cepljenja; moja prijateljica ni dala cepiti otroka, ker ji je to svetoval neki alternativec ... V 40 letih prakse nisem doživela bolnika z alergijo na cepivo. Sum na alergijo je bil v dveh primerih, eden od teh otrok, se je izkazalo pozneje, je bil alergičen na sestavino v cepivu proti davici. Zato so se v bolnišnici odločili, da bo ob vstopu v šolo iz cepiv izključeno tisto proti davici.
Pri zdaj aktualnih trombozah moramo vedeti, da jih je teh pri ženskah, ki jemljejo kontracepcijske tablete, ena na pet tisoč! Pri cepljenju pa pride ena na 100.000 ali celo ena na milijon. Gre za zelo redek zaplet – pa tega ne skušam banalizirati.
Epidemiolog Fafangel z NIJZ, ki ima ogromno znanja, je prav tako povedal, da bi svojo hčerko, če bi bila v starostni strukturi za cepljenje, gotovo dal cepiti. To je odgovor zrelega, ljubečega človeka, ki se zaveda dejstev v življenju.

Ampak mnogi se sprašujemo, zakaj bi proti koronavirusu cepili otroke, ko pa jih je večina virus premagala brez zapletov, celo brez simptomov.

Res je in pediatri smo dolgo upali, da se bo tudi pri tem koronavirusu zgodilo to, kar se je s prejšnjimi štirimi. Pred desetletjem sem dobila odpustnico iz bolnišnice in na njej je pisalo, da je bil otrok okužen tudi s koronavirusom. Takrat sem za te viruse prvič slišala. Ne povzročajo nič posebnega. V pediatriji se bojimo  gripe, adenovirusov in respiratornega sincicijskega virusa, pa še pnevmokokov in meningokokov.
Majhni otroci okužbo z novim  koronavirusom manj verjetno predajo starejšim, pri starejših otrocih (od dvanajst let naprej) pa je situacija drugačna. Ti že bolj verjetno prenesejo okužbo, predvsem pa najstniki, ki tiščijo glave skupaj, se zapirajo v skupine, preko njih se okužba uspešneje širi. Samo s cepljenjem se okužbe ne da ustaviti. Zato smo v zaprtem prostoru dolžni nositi masko – za vsak slučaj. Tudi mene moti, ampak bom že preživela. Virus namreč lahko prenesemo na druge tudi, če smo že bili cepljeni.

Pa kdaj bo tega »maskiranja« konec!?

Jaz sem razvila drugo strategijo in si rekla: v življenju je treba delati tudi stvari, ki nam niso všeč, a če razumemo, za kaj gre, delamo to na dolgi rok. Vzemimo primer nekoga, ki ne mara športa – tudi takemu bo morda enkrat kapnilo, da je neka vrsta gibanja nujna, saj to potrebuje naše telo. Prvi maraton sem pretekla pri 62 letih in sem si med tekom večkrat rekla, kaj mi je tega treba. Ampak to sem si zadala, ker me je zanimalo, kako to gre, in sem ga lepo počasi v celoti pretekla, hodila sem samo 80 metrov. Pa se mi je nato zdelo neskončno fajn. Najprej tečeš za zdravje. Potem pa odkriješ, da se po (pametnem) teku  dobro počutiš, pa ponavljaš. In si popravljaš pritisk pa sladkor ...

Ljudje so tudi siti tega nenehnega nagovarjanja k cepljenju, ki ga dojemajo kot siljenje – po drugi strani pa je kup ljudi, ki že dva tedna in več čakajo na termin za cepljenje.

Naj povem še tole: kot zdrava oseba in rekreativna športnica sem bila prepričana, da sem nezlomljiva, češ, nobena gripa mi ne more nič. Potem pa sem doumela, da lahko gripo prebolevam v zelo blagi obliki in lahko izločam virus, kar pomeni, da lahko okužim npr. enomesečnega otročka, ko ga moram med pregledovanjem imeti zgolj na razdalji pol metra. V ordinacijo so prihajali otroci z astmo, ali pljučnico, ali rakavimi obolenji, zato je bilo nedopustno, da bi jih z gripo lahko okužila. Zaradi odgovornosti do otrok sem se proti gripi cepila vsako leto, brez vsakršnih debat! In zelo sem bila vesela, ko se je za cepljenje proti gripi odločila moja hči v obeh svojih zimskih nosečnostih.
Samo cepljenje proti gripi obvaruje več starostnikov kot njihov zdravi slog življenja. Veliko jih živi zdravo, a jih lahko gripa pobere. Tako pravi statistika.

Danes je mnogim ljudem zelo hudo, a enkrat bo tudi te more konec. Dotlej pa moramo živeti in preživeti. Morda malo pomaga tudi tista lepa molitev anonimnih alkoholikov o sproščenosti, pogumu in modrosti?

Ko sem to molitev prvič slišala, sem dobila kurjo polt. Če bi znala tako živeti, kot te uči dvanajst korakov v skupinah anonimnih alkoholikov, bi bila trajno srečen človek. Dobro se je v življenju naučiti, da mirno sprejmemo to, česar ne moremo spremeniti. Ljudje se grozno sekiramo zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti, hkrati pa ne naredimo stvari, ki bi jih lahko. Imamo moč, a je ne uporabimo. To, da gremo hodit, recimo. Ali se odpovemo sladoledom ali računalniškim igricam. Potrebujemo pa modrost, da spoznamo razliko – katerih stvari ne moremo spremeniti in katere lahko. To je to!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica