Slovenija

Polonin pogled: Smrt

Polona Krušec
8. 6. 2021, 20.31
Deli članek:

Trikrat izgovorite besedo iz naslova. Na glas. Vam gre ali vam moj izziv vzbuja nelagodje, odpor? Bi zdaj tudi najraje obrnili stran in šli po časniku naprej?

Sašo Švigelj
Polona Krušec, novinarka

Nagovarjam vas, da ostanete, zdržite z mano in se prebijete skozi temo, ki je sicer v naših življenjih prisotna obrobno oziroma, bom raje rekla, je ena (naj)bolj oddaljenih. O smrti in vsem povezanem z njo namreč ne govorimo prav radi, pa ne samo sami s sabo in z drugimi, pač pa je tudi družbeni diskurz o njej precej odsoten.

Vam povem, zakaj nas vznemirjajo prometne nesreče s strani črne kronike, rešilec s sireno, ki drvi mimo nas, zakaj s cmokom v grlu poslušamo o nezgodi v gorah, ki se je končala tragično, četudi žrtve nismo poznali? Veste, zakaj nas tako pretrese, ko v članku preberemo: »Prišlo je do hude prometne nezgode, v kateri je umrla 41-letna ženska. Za sabo je pustila tri otroke.«? Ker nas spomni na minljivost. Našo lastno in vseh, ki so nam blizu. Spomni nas, da življenje je, in potem ga kar naenkrat ni več. In to je hudo. V zavest nam pride, da danes smo, jutri nas ni, in vse nas to čaka; tako soočenje z odhodom nekoga, ki ga imamo radi, kot lastna smrt. A vse to, kot nas spomni Slovensko društvo Hospic, spada k življenju.

Hospic izpostavlja, da slovenska družba umiranje in smrt ovija v tančico številnih predsodkov, strahov in skrivnosti. Metka Klevišar, ustanoviteljica omenjenega društva, je v enem od svojih intervjujev dejala, da si želi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. »Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine. Tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju. Ravno izrivanje in tabuiziranje umiranja v današnji družbi pa povečuje strah, povzroča še več napetosti in razne oblike motenj,« je dejala in podčrtala, da je bistveno spreminjanje, oblikovanje zavesti in kulture odnosa do bivanjskih vrednot, odgovornosti za polno življenje in razumevanje smrti kot naravnega pojava, kot sestavino žive narave, kot del vsakega izmed nas.

Če koga izgubite, je pomembno, da veste, da bo pot žalovanja pri vsakem od nas zavila malo drugače in da gre za proces, ki običajno ne traja prav malo. Dobro je tudi, da imate informacijo, da povsod po državi, ne samo v okviru Hospica, delujejo skupine za pomoč žalujočim. Slovensko društvo Hospic jih vodi v vsaki regiji, prav tako ima telefonsko svetovanje, kjer nam bodo sočutno prisluhnili. Tudi umirajočim je na voljo več oblik podpore, med njimi so se v slovenskem prostoru začele pojavljati celo obsmrtne spremljevalke.

Če sem vas na začetku prosila, da ostanete z mano in zdržite, bi zdaj najraje od pisanja tega zapisa ušla jaz. Ker vam moram nekaj povedati. No, se bom potrudila. Saj je ne nazadnje ključno sporočilo te strani, da odpremo prostor za pogovore o neizogibnem, kar nas čaka prej ali slej. Torej moram o smrti, žalovanju kaj reči tudi sama.

Recimo, da ste me vprašali: Polona, zakaj 8. junija, ko smo ravno stopili v s statistikami o smrti malo manj obremenjene dneve, rineš v tako težke teme? Zato ker je bilo zadnje leto smrti veliko in poznam precej ljudi, ki so izgubili in so zaradi tega zaznamovani. Tudi jaz, ki sem nekaj dni nazaj na zadnjo pot pospremila sebi drago osebo. Nekateri ne bodo/bomo zmogli odžalovati sami, ampak pomoč obstaja, kot sem je nekaj naštela malo prej, le doseči jo je treba. Ne recimo si: »To ni zame, saj ne potrebujem pomoči pri žalovanju, pogovora z nekom.« Tokrat za spremembo skozi težek čas ne pojdite sami. No, včasih je izolacija od vsega nujna. Vendar se tudi naslonite na koga, da se ne bo preveč naslonilo na vas.